/ odlomek iz tretjega romana /

Ko sta si na koncu vrta povedala, da vesta drug o drugem že veliko, sta se naenkrat ustavila, si pogledala v obraz kot stara prijatelja in si prav pozorno zagledala drug drugemu globoko v oči. Sigismund v beneško modre Barbarine, Barbara v zelenkasto rjave kraljeve. In čeprav sta se srečala prvič, sta se v istem trenutka zavedla tudi tega, da je z njunim srečanjem konec vseh drugih življenjskih brezpotij, vseh drugih nepotrebnih ovinkov, vsega drugega trpljenja.

Oba sta v trenutku spoznala, da bosta šla naprej samo še skupaj.

Pa čeprav je bilo kralju Sigismundu sedemintrideset let, njej pa niti še polnih – trinajst! Med njima je bilo celih štiriindvajset let razlike. Štiriindvajset! (A Barbari v prid je treba povedati, kar sem poudaril že kar nekajkrat, da so ženske na dvoru veliko hitreje dozorevale, Barbara pa je bila v tisti prelepi modri obleki v resnici videti kot prava boginja Venera povsem odrasla ženska.)

Oba pa sta se tudi zavedla, da sta vsak svoj svet. Sigismund je predstavljal zadnjega velikega Luksemburžana iz znamenite luksemburške dinastije, Barbara pa najmlajšo hči bogatega celjskega grofa.

Kralj Sigismund se je v tistem hipu globoko v sebi tudi zavedel, da v življenju ni vse samo bogastvo in zunanjost, temveč da vse zlato na svetu v trenutku premaga medsebojna človeška naklonjenost, povezanost, srčnost, spoštovanje.

Barbara pa je v istem trenutku spoznala, da je s starim življenjem opravila in da je bilo vse tisto, kar je bilo za njo, v bistvu priprava na življenje s človekom, ki bi je bil vreden. In tak človek je bil – ne glede na to, da je bil kralj – prav Sigismund Luksemburški! V trenutku ga je začutila kot toplega in ljubečega človeka, kot prijetnega sogovornika, kot iskrenega prijatelja.

Kdor ne verjame v ljubezen na prvi pogled oziroma nasploh v ljubezen, mi bo težko sledil tudi v vseh prihodnjih razdelkih. Pa vendar sem tudi sam prepričan, da ob tem srečanju ni šlo za nobeno računico, za nobeno trgovanje, za nobeno dražbo, temveč sta se Luksemburžan in Celjanka preprosto privlačevala bolj kot kateri koli drug par tistega časa, pa tudi veliko bolj cenila in spoštovala. Z besedami preprostega ljudstva bi lahko zapisal, da sta bila kljub vsak svoji preteklosti in velikanski razliki v letih – rojena drug za drugega!

Iz obojestranske zamaknjenosti se je prvi vendarle prebudil kralj Sigismund. Počasi je dvignil roko, se približal njenemu angelskemu obrazu, kot bi se hotel prepričati, ali stoji pred njim res ženska iz mesa in krvi ali pa samo nebeški privid, potem pa ji je … Potem pa ji je meni nič tebi nič šel s prsti po licu, da je v trenutku vsa vzdrhtela in zardela kot roža v vetru.

»Sem se že odločil,« ji je povedal kot v sanjah. »Ogrska kraljica boš postala – ti!« Tikanje je prišlo tako samoumevno in spontano, kot bi bilo nekaj najbolj preprostega na svetu.

Ona pa mu je odvrnila:

»Vem, dragi moj kralj, dragi moj Sigi!« Tako mu je rekla in od tistega trenutka naprej zanjo ni bil več veliki in mogočni ogrski kralj Sigismund Luksemburški, temveč samo še dragi moj kralj, dragi moj Sigi.

Potem se je kralj sklonil k njej in jo vpričo vseh – tudi vpričo njenega in mojega očeta v ozadju – poljubil!

Naslov: Kraljica s tremi kronami; O nesrečni sestri Mihelini Turnški, predvsem pa o trojni kraljici in cesarici Barbari Celjski
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Franci Kralj
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2016
Zbirka: Slovenska zgodovina, št. 9; Celjski grofje in knezi št. 3
ISBN: 978-961-6868-64-8
Cena: 33,10 EUR

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

mag. Rolanda Fugger Germadnik: KRALJICA S TREMI KRONAMI

BESEDA O BARBARI CELJSKI

/iz knjige Barbara Celjska (1392?-1451)/

Barbara, najmlajša hči Hermana II. Celjskega, trojna kraljica in soproga ‘poslednjega viteza Evrope’, znamenitega Sigismunda Luksemburškega, v Enciklopediji Slovenije nima gesla. Razumljivo. Celje je zapustila najkasneje ob poroki leta 1405, morda že ob zaroki leta 1401, in se v mesto ob Savinji ni več vračala; njena kasnejša življenjska pot jo je vodila skozi hrvaške, ogrske in češke dežele. V zgodovinskem spominu Slovencev je preživela le literarna podoba te ambiciozne potomke Celjskih, pri čemer so si ustvarjalci dovolili toliko umetniške svobode, da njene podobe nikakor ne moremo imeti za verodostojno.

Z izjemo rojstva je bil Barbarin stik s slovenskimi deželami zelo rahel, zato ni predstavljala posebnega zanimanja za slovensko zgodovinsko stroko. V veliki meri lahko enako trdimo za tuje zgodovinopisje; Barbara je bila kot kraljica sicer v centru dogajanja, toda vzvodi oblasti so bili v rokah kralja. Njena moč in vpliv sta bila ob številnih formalnih omejitvah tako odvisna predvsem od nje same, od njene sposobnosti, koliko prostora si je znala izboriti v vlogi pogoste spremljevalke kralja na pogajanjih s tujim in domačim spremstvom ali na bojnem polju. Njena samostojnost se je v največji meri odražala v upravljanju gospostev, ki so ji bila podarjena, ali pa so v njeno last prišla na druge načine. Vse to nam pomaga razumeti, kako je lahko njena podoba brez poglobljene ponovne obravnave preživela stoletja. Prvi, ki je prekinil utrujajoč negativni stereotip, naslonjen na ponavljajoče se zapise srednjeveških kronistov, je bil Hans Chillian leta 1908. Njegova doktorska disertacija je skušala na osnovi dejstev izbrisati negativno podobo kraljice, ki je s svojo lepoto, značajskimi lastnostmi in interesi, neobičajnimi za ženske njenega časa, izzivala zanimanje svoje srednjeveške sredine. Njegov poskus je za dolgo časa ostal osamljen, toda zadnja desetletja temu ženskemu liku posvečajo več pozornosti. Leta 1991 je namreč zgodovinar Krzenek objavil obširen prispevek o Barbari, v katerem je Chilliana v določenih segmentih dopolnil, leta 2005 pa je nemška zgodovinarka Amalie Fössel  pripravila podobno razpravo o Barbarinem življenju do leta 1419. Na podatke o njej naletimo tudi v razpravah o Sigismundu Luksemburškem, ki je bil po letu 1987 deležen velike pozornosti različnih znanstvenih strok.

Cilj pričujoče publikacije /knjige Barbara Celjska (1392?-1451), Pokrajinski muzej Celje, Celje, 2013, Starožitnosti – vodniki Pokrajinskega muzeja Celje;4 – 38 strani, op. I. S./, ki jo Pokrajinski muzej Celje izdaja v spomin na Barbaro Celjsko, je, da ob upoštevanju do sedaj objavljenih in dostopnih strokovnih del slovenski javnosti predstavi objektivni zgodovinski oris te sigmatizirane potomke Celjskih. Znanih in objavljenih  je namreč dovolj dejstev, da opustimo srednjeveške mite o nemški Mesalini. Čas je, da odkrijemo novo podobo plemkinje, ki je s trinajstimi leti ob strani proslulega soproga vstopila v svet evropskih dvorov ter njihove visoke in nizke politike.

O Barbari so drugi rekli tudi naslednje!

Leta 1908 je Barbara zgodovinarju Chillianu predstavljala zanimiv fenomen politične zgodovine 15. stoletja, ki pa ni prerasel v veliko politično osebnost. Ocenil jo je kot mnogostransko in bleščeče nadarjeno žensko, ki so jo zaznamovali telesna lepota, fascinantna govorniška nadarjenost in mojstrsko obvladovanje diplomacije v vseh legah – od najnižje do najvišje. Predznak vseh njenih prizadevanj so predstavljali predvsem njeni osebni cilji, kar jo je zaznamovalo kot človeka renesanse. Toda – kar se tiče umetnosti, bi pri njej zastonj iskali renesančnega duha.

Heonsch je leta 1996 zapisal: „V njej so se združevali želja po moči, odločnost in učinkovitost z renesančno težnjo, da v nasprotju s tradicijo in običaji svojega časa min okolja oblikuje svojo notranjo svobodo. Z lastno aktivnostjo, pametjo in močjo prepričevanja je postala samostojna politična osebnost. Otresla se je podrejenosti, ki jo je od nje pričakoval Sigismund, in posegala po lastnih ciljih s spretno zasnovanimi spletkami in z diplomatsko spretnostjo.“

Fösslova se je leta 2000 do njenega zgodovinskega lika opredelila takole: „Politično prizorišče te ogrske, rimske in češke kraljice je v določeni meri opredeljevala splošna vloga kraljice v visokem srednjem veku. Ob številnih razlikah, ki so jih pogojevale različne okoliščine v kraljestvu, različne strukture in centri moči, sta se Barbara in Sigismund izkazala kot naveza, ki je bila kljub osebnim nesoglasjem sposobna ustvariti ne le začasen, ampak vztrajen in učinkovit vladarski tandem. Ravno kontinuiteta sodelovanja predstavlja vrednost tega vladarskega para in dodeljuje Barbari glede na njene srednjeveške predhodnice in naslednice poseben položaj. V tej navezi seveda ni šlo za partnersko vlogo pri delitvi oblasti, kajti Sigismund ji ni dopuščal vmešavanja v pomembna politična in diplomatska pogajanja ter odločitve; to je pridržal zase in pri Barbari iskal zgolj pomoč pri uresničevanju. Ne smemo pa spregledati dvoje pomembnih dejstev, ki sta ta srednjeveški vladarski konzorcij pogojevali: Barbarino zanimanje za politiko in gospodarstvo ter njeno sposobnost uveljavljanja, zaradi katere so ji tako Sigismund kot njegovi knezi delovanje zaupali in ji sploh dovolili na prizorišče oblasti. To so značilnosti, ki jih pri ostalih kraljicah poznega srednjega veka skoraj ni mogoče najti.“

In še pripis!

S pisateljem Ivanom Sivcem sem bila v letih 2013, 2014 in 2015 glede na njegovo zanimanje v zvezi z življenjem in delom celjskih grofov in knezov kar nekajkrat v stiku in to tako v osebnem pogovoru kot po elektronski pošti. Podrobno sem mu razkazala našo stalno razstavo z naslovom Grofje Celjski v knežjem dvoru v Pokrajinskem muzeju v Celju, priporočila sem mu večji del tovrstne literature o celjskih grofih in knezih, pa tudi o srednjeveškem času nasploh. Napotila sem ga tudi k drugim svojim sodelavcem oziroma zgodovinarjem, ki se ukvarjajo s tem pomembnim obdobjem S pomočjo sodelavke Nataše Žmaher, dokumentaristke in poslovne sekretarke našega Pokrajinske muzeja Celje ter ob odobritvi direktorja Staneta Rozmana sem mu posredovala tudi nekatere naše arhivske fotografije, ki Barbaro Celjsko in njene sodobnike nazorno prikazujejo tudi v likovni podobi. Vse zdajšnje fotografije pa je prispeval Sivec s terena sam. Pri tem me veseli, da je obiskal tudi nekatere pomembnejše madžarske (ogrske) in češke kraje, kjer je Barbara Celjska bivala in na koncu našla tudi svoj poslednji dom. Seveda pa si je ogledal tudi mojo razstavo o Barbari Celjski, ki je bila postavljena ob 600-letnici kronanja za nemško kraljico.

Sivčevo videnje Barbare Celjske je seveda razširjeno in obogateno s precejšnjo mero njegove pisateljske domišljije, vendar pa se njegova celotna poetična fikcija vendarle uresničuje v okviru znanih zgodovinskih dejstev. Prednost tega romana je v tem, da so v njem upoštevana tudi vsa tista zgodovinska dejstva o Barbari, ki nam prej niso bila dostopna oziroma so bila prikazana enostransko. Zato je Sivčevo videnje Barbare Celjske vendarle bližje tistemu, kar smo o njej vedeli doslej. Povrhu pa se je pisatelj posvetoval tudi z mnogimi drugimi zgodovinarji, s čimer je občutenje časa bralcu približal še bližje. Še posebej dragoceno se mu je zdelo predavanje cenjene umetnostne zgodovinarke ddr. Nataše Golob. Vsekakor gre za enega od pristopov k Barbari Celjski, ki po svoje kar precej, seveda na literaren način, poglablja vedenje o Barbari Celjski oziroma odpira novo ali vsaj širše okno do najmlajše hčere ‘najpomembnejšega’ celjskega grofa Hermana II. oziroma do sestre znamenitega Friderika I. Celjskega.

mag. Rolanda Fugger Germadnik