/ odlomek iz knjige /

(začetek povesti)
NOVA KAPELICA

Župnik Urban Ažbe se je tistega sončnega oktobrskega dne leta Gospodovega 1799 vračal iz Kranja domov kar peš proti svoji fari. Bil je tako lep dan, da bi bilo škoda, če ga ne bi občutil od blizu. Zadnja jesenska toplota se je tako toplo razlivala čez brezjansko polje, da se mu je zdelo, kot bi ga oblivala zlata mehkoba naravnost izpod neba. Povsod po njivah so kmetje pospravljali zadnje pridelke, še zadnje ptice so se zbirale v krošnjah pred odhodom v južne kraje, tam gori na vrhu hribov pa so se že bleščale prve kape snega. V daljavi se je z belo kapo svetil Stol, nekje v ozadju je kimal s sivo glavo očak Triglav, bližnja Dobrča pa je bila še vsa odeta v goreče jesenske barve. Spodaj pod poljem pa je s svojo večno melodijo komaj zaznavno šumela Sava.

Gospod Urban je imel rad te kraje. Kako jih ne bi imel, ko pa je prav tu pod Karavankami Bog nasul toliko lepote in vsestranske milosti, da je bilo srce radostno ob vsakem letnem času. Prav taki pa so bili tudi ljudje. Pridni kot mravlje, pošteni do obisti, iskreno bogaboječi. Res je imel nenavadno srečo, da mu je škof dodelil v dušno pastirsko in tudi siceršnje upravljanje prav faro Mošnje. Na zunaj ni bila bogata, zunanje lepote pa je bilo na pretek, pa tudi tako dobrih ljudi ni bilo srečati povsod na slovenskih tleh.

Namenoma je naredil daljši ovinek po poljski poti mimo vasice Brezje. Kadar koli se je mudil na brezjanskem polju, vedno je v svojem srcu začutil posebno radost in veselje. Ni si znal razložiti, zakaj prihaja do tega, pa vendar se je prav tam na sredini široke terase nad Savo počutil nekam vznesenega, tako rekoč nadzemeljskega, skoraj takšnega, kot bi že vstopil v raj. Čeprav so bile Brezje majhna vas – štele so devetinpetdeset napol zidanih hiš oziroma lesenih koč – se je na polju pod planinami vedno počutil kot človek, ki je stopil v pravi zemeljski raj. Tam je bilo vse tako ljubko, hkrati pa tudi prijazno, domače, tako rekoč nebeško lepo.

Še posebej milo se mu je storilo, ko je šel mimo cerkvice sv. Vida, ki je stala tako rekoč na robu vasi, nekaj lučajev stran od polzidanih domovanj Brezjanov, torej nedaleč stran od najbolj imenitnih hiš na Brezjah. Cerkvica ni bila velika – po dolžini je merila vsega štirinajst metrov – pa vendar se mu je vedno zazdelo, kadar je tam opravljal sveto mašo, kot da je na robu velikega brezjanskega polja še posebej posvečeno in od Boga nasploh izbrano mesto. Prav nenavadno je bilo, da je bila ta cerkvica samo podružnična in da je bila farna tista njegova v Mošnjah. Mošnje so stale stisnjene pod hrib, tu pa je bilo svetišče postavljeno vsem na očeh, pa tudi vsem v spomin in opomin.

»Prihodnje leto boš pa dobila novo kapelico,« je rekel župnik Ažbe proti cerkvici, ko je šel mimo nje. »Zidarja Simon in Lovrenc sta poštena človeka in obljube zagotovo ne bosta prelomila.«

Založba: Založba Ognjišče Koper
Leto izdaje: 2007
Obseg: 268 strani
Format: 18,6 x 11,6 cm
Naklada: 5.000 izvodov trda vezava

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.