NAŠI ZAJČKI PA NIČ NE GOVORIJO

V mladosti sem živel na kmetiji. Dela je bilo čez glavo. Ker se je v letih po vojni večinoma še vse delalo na roke, smo bili vsi člani družine veliko na polju, na travnikih in v gozdu. Delo nam je jemalo veliko časa, a se nismo dali. Naši, samo naši, pa so bili sobotni popoldnevi in cele nedelje, pa tudi kakšno uro smo staršem ukradli vmes. Dan je bogastvo, ki ga je treba dobro izkoristiti. Nismo imeli samo šolskega dopoldneva in delovnega popoldneva, ampak smo vmes živeli še ducat drugih življenj. Eno življenje so nam podarili naši zajčki …

V zabojih pred hlevom smo imeli ves čas petnajst, dvajset zajcev. K njim sem se zatekal, kadar ni bilo nikogar doma ali kadar ni bilo prijatelja Rajmunda na obisk. Zmeraj so me prijazno pozdravili, se mi podobrikali in stegovali vlažne smrčke proti mojim rokam. Z njimi sem živel v lepem sožitju, dokler ni prišlo v mojo rojstno vas Moste lutkovno gledališče.

Bilo je za majhno lutkovno gledališče, ki so ga igralci postavili kar sredi šolskega razreda. Obsegalo je malo večji prostor kakor angleško stranišče, v gornjem delu pa je bila odprtina, velika dober kvadratni meter. Tu so nastopale razne živali, med drugimi tudi zajčki.

Ko se je odprla zavesa, je v razredu nastala nebeška tišina. Vsi smo se z velikim pričakovanjem zazrli v majhno okno. Pred našimi očmi so se začele živali na ves glas pogovarjati. Da bi bilo čudo še večje, ti zajčki niso bili samo črno-beli, sivi in rjavi, ampak so imeli celo rdeče smrčke, zelena ušesa in vijoličaste kožuhe. Kmalu bi bil padel s stola, tako sem bil presenečen nad njihovim zunanjim videzom, še bolj pa nad njihovo zgovornostjo.Moj prijatelj Rajmund pa prav tako. Ves čas me je dregal v rebra, češ ali vidiš, kakšne zajce imajo v mestu, v Kamniku, od koder je prišlo gledališče: Mi pa imamo doma samo navadne kmečke zajce!

Domov sva odšla vidno potrta in zamišljena. Preden sva se razšla, sem Rajmundu na glas potožil, da tudi mene zelo moti nezgovornost naših zajcev.

“Hm, naši zajčki pa nič ne govorijo …”

Ustavil sem se pred zajčniki in se zastrmel v domače kunce. Po stari navadi so prihiteli k mreži, vzdignili smrčke in poprosili za hrano. Med njimi je bil najbolj živahen črno-beli zajec, ki sem ga imel posebno rad.

“No, vsaj ti mi kaj povej!” sem mu pokimal z glavo. On pa nič. Kot da je mutast. V odgovor je samo visoko vzdignil smrček in se naredil neumnega.

“Vsaj besedo reci!” sem tiščal naprej vanj, prepričan, da je moj črno-beli lepotec najpametnejši med vsemi. “Reci vsaj: Živel, Ivan!”

Zajec pa nič. Ko da me res ne sliši.

Razočarano sem zamahnil z roko in jih pustil pri miru. Če nočejo govoriti,pa nočejo, še žal jim bo! Preveč skrbim zanje, zato nočejo odpreti gobca. Če jim ne bi kar naprej nosil trave in detelje, bi že kaj rekli. Kamniški zajci niso dobili niti bilke za pod zob, pa so bili tako zgovorni …

Slabe volje sem se popoldne ponovno odpravil k Rajmundu. Tudi on se je ubadal z zajci. Prav tako niso hoteli prav nič govoriti.

“Daj, vsaj ti spregovori, Rjavko!” je prijatelj tiščal v največjega zajca. “Saj ne gre zame, ampak za čast hiše! Le kaj bi ljudje rekli, ko bi zvedeli, da nočete govoriti…”

Kunci pa kot nalašč niso odprli ust. Globoko razočarana sva se zavlekla na hlode za hišo.Šlo nama je pošteno na jok. Tako skrbiva zanje, oni pa se delajo, ko da naju ni. Vse do sedaj, in celo tudi zdaj, ko veva, da znajo govoriti.

Založba: Mohorjeva družba Celje
Leto izdaje: 1994
Obseg: 164 strani
Format: 20,3 x 14,6 cm
Naklada: 16.000 izvodov v redni zbirki Mohorjeve družbe + za druge bralce 2.000 izvodov broširana izdaja, ter izdaja s trdimi platnic

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL