Ko se je praznično jutro, svetlo in polno zgodnje jesenske miline, razlilo s Kamniških planin na Mengeško polje, nihče niti v najgrših sanjah ni pomislil, da bi se tako mehak in topel dan lahko končal krvavo. Mengeš, naselje pod hribom Gobavico, le slabe tri ure hoda od Ljubljane, se je prebudil poln pričakovanj in mehkih jesenskih sanj. Sonce se je prijazno kazalo na nebu, polja in gmajne so se prebujale po dolgi poletni vročini iz jutranjega spanja z nekim posebnim vznemirjenjem, celo skromne slamnate strehe so se tokrat svetile nekam slovesno in bahavo, pa naj bo to v Malem ali Velikem Mengšu. Pa tudi grad na grebenu Gobavice, skupaj s cerkvico sv. Lovrenca, je bil tokrat videti kot dobrodušen vojščak, ki z vrha hriba prijazno motri svoje podložne vasi.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 1997
Obseg: 188 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 2.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

Prof. dr. Miran Hladnik: KRVAVA GRAJSKA SVATBA

TURŠKA ZGODOVINSKA POVEST IN SIVČEVA SVATBA

Sivčeva “povest iz turških časov iz Mengša” Krvava grajska svatba se pokaže, kakor koli jo že presojamo, kot naslednica enega najbolj trdoživih žanrov na Slovenskem, turške zgodovinske povesti. Začel jo je, če zanemarimo turške avanture v pet let starejši Kočevarjevi popularni povesti Mlinarjev Janez, leta 1864 pri Mohorjevi družbi v Celovcu Josip Jurčič z nagrajeno povestjo Jurij Kozjak, slovenski janičar, potem ko je oplemenitil krištofšmidovsko zgodbeno shemo najdenske povesti s scottovsko pripovedno maniro, nadaljevali pa so jo Jernej Dolžan, Jurij Vranič, Valentin Slemenik, Josip Podmiljšak, Jakob Sket, Lea Fatur, Peter Bohinjec, Fran Zbašnik, Miroslav Malovrh in še cela vrsta drugih avtorjev – preveč, da bi jih tukaj lahko izčrpno našteli. Zgodbe niso prav izvirne, pred njimi so bile podobno narejene že krištofšmidovske povesti Pavle Hrastovski (1838), Bog nikomur dolžan ne ostane (1853, 1866) in Gospodove pota so čudne (1862). V isto skupino uvrščajo besedila skupni motivi ciganovega maščevanja, sovraštva med bratoma in motiv izgubljenega oziroma ugrabljenega sina. Pod konec stoletja je izšel Košutnikov prevod povesti Ciganova osveta s podobno kombinacijo motivov, kar daje sklepati, da Jurčič tu ni bil ravno tvorec žanrske zavesti, ampak da je le eden, čeprav najvidnejši uresničevalec vzorca krištofšmidovske zgodovinske povesti.

Čeprav Jurij Kozjak ni bil napisan izrecno za mladino, je danes skupaj z Murnikovim romanom Hči grofa Blagaja (v skrajšanem ponatisu je to Lepi janičar) del mladinske književnosti, kamor se je v zadnjih desetletjih vpisalo še več podobnih besedil s turško tematiko. ^e bralec sodobnih turških zgodovinskih povesti ni izrecno mladinski, potem jo je pisatelj skoraj gotovo namenil ljudstvu oziroma tako imenovanemu “manj zahtevnemu” bralcu. Pregled seznama turških povesti pokaže, da za tega bralca skoraj izključno skrbi založba Mohorjeva družba (svojčas je bilo največ turških povesti objavljenih v zbirki Slovenske večernice) in si zato žanr turške zgodovinske povesti nekako samodejno predstavljamo v njenem okviru.

Sivčeva nova zgodovinska povest (če bi mogli vrstne oznake nadevati le glede na obseg, bi jo zaradi dolžine 55.000 besed raje imenovali roman) zvesto sledi žanrskemu izročilu. Začne se z natančno datacijo na dan sv. Mihaela (29. septembra) leta 1528 in se nadaljuje s sceno svečanega odpravljanja kmečkega gospodarja na semenj, očitna pa je tudi verska spodbudnost oziroma atmosfera osrečujoče ljudske pobožnosti. Spregledati tudi ni mogoče, kako se Sivec kar takoj distancira od prevratnega sporočila neke druge tradicije zgodovinske povesti, to je tiste s tematiko kmečkih uporov, ki je bila še nedavno tega ljuba zlasti naprednemu in levičarskemu ustvarjalnemu taboru, čeprav postane kasneje upor pomembna tema knjige. Sivec je za pričujočo povest naštudiral dostopno zgodovinsko literaturo od Boga Grafenauerja do Vaska Simonittija, od Josipa Mala do Josipa Grudna, od Boža Otorepca do Staneta Stražarja, od Angelosa Baša do Sergija Vilfana, in seveda ustnega krajevnega izročila, zato dogodki niso pesniška svoboščina, ampak gre za nekoliko časovno prilagojeno literarizacijo zgodovinskih poročil. Sivec zna naštudirano lokalno zgodovino spretno vključevati v fabulativno tkivo in se izogne obema skrajnostima, ki jima je občasno podlegal žanr: ignoriranju zgodovinopisnih dejstev, kot je to počel danes nič več znani pisec psevdohistoričnih povesti Jožef Urbanija – Soteščan, in na drugi strani demonstraciji historiografske načitanosti, kot se ji lahko čudimo pri Jurčičevem Ivanu Erazmu Tattenbachu.

Glavna oseba povesti je, ker se njeno ime pojavlja dvakrat pogosteje kot druga imena, lepa grajska gospodična Karolina. Na drugem mestu je njen skrivnostni ljubimec Sovdat, na tretjem pa so po gostoti avtorjevega interesa Turki, z vodjem Harisom na čelu, kar dokazuje sprepletenost ljubezenske in vojaške (pustolovske, zgodovinske) razsežnosti povesti. Karolinina tragična ljubezenska zgodba ima vedro paralelo med plebsom: županov sin Izidor se za srečen konec poroči z Blejčevo Marijo, ki mu jo je oče zaradi revščine branil v zakon. Zanimivo, da je na plebejski strani avtorjeva pozornost bolj na moški kot na ženski strani ljubezenskega para. Podobno kot so razporejene funkcije oseb v klasični pravljici, stojijo tudi v Krvavi grajski svatbi zaljubljencem ob strani kot podpora ali ovira močni starši: graščak Friderik na plemski in župan na kmečki strani. Med motivi niso smeli umanjkati tradicionalno obvezna ugrabitev grajskega sinu, za fabulativno zanimivost pa poskrbijo ujeti slovensko govoreči Turek Haris in venček snubcev ter občudovalcev s Karolino v središču. Motivno sveža je ljubezen grajske gospodične Karoline z nenavadnim ženinom. Konec povesti nekoliko spominja na bojne scene ene najbolj znanih slovenskih povesti tega žanra, na Sketovo Miklovo Zalo (1884). Potem ko je Sivčeva grajska gospodična Karolina spoznala svojo ljubezensko zmoto, ugonobi sebe, Turke in grad. Sket narodno in versko izdajalko Almiro požene po svetu, Sivec pa je s svojo tragično junakinjo po eni plati bolj krut, ker jo usmrti, po drugi plati pa je bolj zapisan katoliški ljubezni do sočloveka, ker ji dovoli, da se pred smrtjo poboljša in napravi v zgodovinskem smislu dobro dejanje. Kompozicijsko je povest strnjena bolj, kot so sicer daljši pripovedni teksti in s petimi obsežnimi poglavji (kot pet dejanj tragedije) poudarja tragičnost zgodbe.

Odveč je poudarjati, da Ivan Sivec ni nikakršen pisateljski začetnik. Pred leti sem lahko občudoval obsežnost njegovega opusa kmečke povesti, ki ga je v zadnjem obdobju začel dopolnjevati s serijo zgodovinskih povesti. Če bo tako nadaljeval, bo kmalu začel izdajati že četrto desetino izvirnih knjižnih naslovov. Štiri dosedanje zgodovinske povesti bi najlaže označili kot literarizirane biografije znamenitih slovenskih zgodovinskih osebnosti (Petra Pavla Glavarja, Adama Ravbarja, Simona Gregorčiča in Jakoba Aljaža). Krvava grajska svatba se od predhodnih razlikuje v tem, da je v središču, tako kot se za turško povest spodobi, ljubezenska zgodba zgodovinsko neizpričanih protagonistov, zgodovinsko dokazani dogodki in osebe, pa so se umaknili v ozadje in so za kuliso.

Nobenega dvoma ni, da se bo tudi ta Sivčeva povest brala z enako hvaležnostjo kot njegove prejšnje. Po razpoloženju celo v marsičem spominja na njegovo večkrat ponatisnjeno Pesem njenih zvonov. Povrhu kaže povečana produkcija zgodovinskih povesti tam nekje od leta 1987 dalje in zlasti v zadnjih dveh letih, da je bralstvo žanru spet močno naklonjeno. Pisatelj Sivec profesionalno računa na obujeno slovensko bralsko zanimanje za zgodovinsko povest in streže tej bralčevi potrebi pisateljsko gladko in spretno. Kot literarni zgodovinar cenim pisateljevo zavestno in drzno obujanje vrstne oznake povest in žanrske oznake “povest iz turških časov”, za katero se je v zadnjem desetletju zdelo, da se bo ohranila le še v mladinskem pripovedništvu, čeprav povestna besedila nikoli niso prav prenehala izhajati – le pod drugačnimi vrstnimi oznakami smo jih našli.

            Krvava grajska svatba je dokaz, da mohorjanske turške zgodovinske povesti na Slovenskem še ni konec. Skupaj s številnimi drugimi zgodovinskimi romani in povestmi zadnjega časa je zanimiv dokument osveženega premišljanja o preteklosti.

dr. Miran Hladnik