Project Description

Ljubezen ob Kolpi

Povest o kostelskem ljudskem junaku Mikuli; Slovenske grajske zgodbe, knj. 6

Pisatelj Ivan Sivec nadaljuje priljubljeno in zelo brano zbirko zgodovinskih romanov z naslovom Slovenske grajske zgodbe. V št. 6 se je, v knjigi z naslovom Ljubezen ob Kolpi, ustavil na gradu Kostel oziroma v dolini ob Kolpi, kjer se je v veliki ljubezni med Marijo z levega brega zelenooke lepotice in Martina z desnega brega rodil sin Mikula. Prehodil je legendarno pot od srenjskega črednika do krošnjarja, od tovornika živine do tihotapca soli, od krošnjarja do grajskega pisarja, od biriča do ljubimca, od vojščaka do legendarnega zmagovalca nad Turki. V knjigi je prikazan razgiban čas 16. stoletja, ko so v Kostelsko dolino na veliko vdirali Turki, ko so se na levem bregu naselili številni Uskoki in ko je na slovenskih tleh izbruhnil drugi veliki kmečki punt. Še posebej vznemirljivo je Mikulovo srečanje s piscem prvih slovenskih knjig, s Primožem Trubarjem, tihotapljenjem knjig na naša tla in o zmagoslavnem Mikulovem pohodu na Turke v letih 1578 in 1593. V vseh primerih pa je v ospredju – ljubezen!

Spremno besedo je napisal prof. dr. Stanislav Južnič, knjigo pa bogatijo tudi ljudske pripovedi, lepe barvne fotografije, zgodovinska dejstva, uporabljena literatura in pogleda kostelskega župana Ivan Črnkoviča in pisateljevega dolgoletnega prijatelja Mirka Turka.

(začetek knjige)

Po naših tleh je raztresenih na ducate čudovitih dolin. Ena od njih je še posebej skrivnostna, čarobna, usodna. Kostelska. Imenovana tudi Obkolpska. Razprostrta je namreč ob reki Kolpi. Dolga je štiri ure hoda vzdolž reke, široka dve uri hoda v breg.

Reka je v preteklosti velikokrat predstavljala mejo. Mejila je na levi in desni breg. Nevidna črta razmejitve je navadno potekala po sredini reke, med valovi večnega življenja. Toda ker je življenje močno in bučno kot žuborenje reke, naša čudovita reka ljudi z obeh bregov ni nikoli ločevala, temveč največkrat predvsem božala, zbliževala, združevala.

Reka Kolpa teče približno po sredini doline. Res je, da jo k sebi močneje stiska desni breg in da se na levem odpre veliko širše. A kljub temu je zelenooka lepotica v okras obema bregovoma. Na obeh koncih doline je nenavadno skrivnostno zaprta, zamejena, v primerjavi z drugimi dolinami precej samotna. Marsikje se nad reko dvigujejo visoke skalnate stene, za številnimi jezovi zevajo nevarne ujede. Poti so na več mestih slabo prehodne, v mnoge senčne kotičke nikoli ne posije sonce. Vmes pa se v reki pod tenkimi vrbovimi vejami vrtinčijo globoki tolmuni, tako poglobljeni in vabljivi, da so v svoja nedrja zvabili prenekatero žalostno bitje. A vendar ima Kolpa precej več prijaznih rok. Z obeh strani bregov se vanjo namreč iztekajo mnogi hudourniški potočki in ob dežju z veliko žuboreče vode napolnjeni jarki.

Od daleč, gledano od zgoraj s sončne strani, je kostelska dolina nenavadno podobna široki razprti človeški dlani.  Osrednja žila na dlani je živahna zelenooka lepotica, stranske žile so potoki in jarki, štirje prsti so terase z gmajnami, steljniki in njivicami, v zrak pa se dviguje mogočen palec – grad Kostel. Grad, ki je s treh strani obdan s prepadnimi stenami, z južne strani pa mu je pred noge že stoletja in stoletja položeno veselo in žalostno življenje na levem bregu reke, življenje preprostih ljudi in tistih, ki so prepričani, da so dobili oblast od bogov.

Ko je dlan odprta, je obkolpska dolina ob sončnih dneh prekrasna. Najlepša in veličastna v svojem miru, spokoju, skrivnostnosti. Ko pa se dlan zapre, večkrat divjajo vzdolž reke tudi močni vetrovi, prekrivajo jo snežni meteži, pod močjo viharjev ječijo gozdovi. Tedaj reka čez noč naraste, nenavadno hitro poplavi oba bregova, iz nedolžne lepotice se spremeni v krvoločno zver.

In prav takšni kot zelenooka reka so že stoletja tudi ljudje ob njej. Rojevajo se nedolžni kot jagenjčki na pašnikih, se v mladosti strastno zaljubljajo kot brzice med skalami, se v srednjih letih umirjajo kot voda za jezovi, se v starosti grejejo kot luže med mivko po poplavah.

Ljudje so Kolpa in Kolpa je taka, kot so ob njej ljudje.

Naša povest ob Kolpi se začenja usodnega leta Gospodovega 1549. Modreci vedo povedati, da so takšna leta, leta pred prelomnico, še bolj usodna kot okrogla leta. Pa četudi pred polovično prelomnico stoletja. Da to res drži, potrjuje tudi usodno srečanje dveh bregov ob Kolpi: lepega dekleta Marije z levega brega in Martina z desnega. Tema bregovoma bi lahko rekli tudi Marija s kranjske strani in Martin s hrvaške. A tedaj sta oba bregova dihala še z isto sapo, oba bregova sta utripala v podobnem ritmu, oba bregova sta ljubila in sovražila z enako srčno krvjo.

Mariji so mnogi rekli kar Mlinarica. Nekateri celo Lepa Mlinarica. Bog je tedaj, ko je ustvarjal Kostelsko dolino, resnično ob Kolpi navzgor in navzdol mahal z napol prazno vrečo. A ko je ugotovil, da mu je zmanjkalo rodovitnih polj, sončnih pašnikov, bogatih steljnikov, je vdahnil lepoto vsaj mnogim ljudem. Mariji se je še posebej posvetil. Imela je kot svetnica lepo izklesano postavo, krasili so jo dolgi pšenični lasje. Obdarjena je bila tudi z vsemi drugimi oblinami tako skladno, da se je zdelo kar greh, če ob Mlinarici ne bi dodali pridevka Lepa. Povrhu je bila Lepa Mlinarica prav na začetku naše povesti v najlepših dekliških letih. Župnik je v Status animarum, v Status duš, knjigo faranov, za Marijo v knjigo pri Fari zapisal, da jo je lepota kostelske doline obsijala pred štiriindvajsetimi božiči.

Naslov: Ljubezen ob Kolpi; povest o kostelskem ljudskem junaku Mikuli
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: prof. dr. Stanislav Južnič, Ivan Črnkovič in Mirko Turk
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2021
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 20; Slovenske grajske zgodbe št. 6
ISBN: 978-961-7069-94-5
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.