Project Description

Ljubil sem slovenski narod

Da je Slovenija uspela na Primorskem ohraniti svoj narod, jezik in ozemlje, gre zasluga pokončnim narodnim buditeljem, ki so v ljudeh ohranjali upanje in vero v narodov obstoj. Najbolj zaslužni so bili duhovniki, povezani v tajno društvo Zbor svečenikov sv. Pavla. Med njimi je najpomembnejši prvi tajnik, Virgil Šček (1889–1948), poslanec v rimskem parlamentu, soustanovitelj Goriške Mohorjeve družbe, izdajatelj tednika Mali list in publicist.

Sivčev roman je prvi v vrsti knjižne zbirke Slovenski narodni buditelji, ki pri Založbi Družina nastaja na pobudo Vilija Kovačiča: »Gre za pozabljene in zamolčane čedermace, ki so s svojo duhovno in intelektualno močjo pomagali ohraniti materni jezik in slovenski značaj okupirane in zatirane slovenske Primorske in Krasa. Ti ljudje so svojo poklicanost dojeli kot klic k uporu, ko je Slovence fašistična oblast hotela oropati lastnega jezika. Ta klic je v poplavi sodobnega zanikanja narodnih pravic, celo v lastni domovini, vse bolj pomemben tudi danes.«

(odlomek iz knjige LJUBIL SEM SLOVENSKI NAROD)

Vsak kaplan, vsak župnik je toliko priljubljen, kolikor zna sam stopiti do svojih ljudi. Biti mora res pravi pastir, pastir, ki pase svojo človeško čredo. Če preveč udriha s palico, se mu tudi ovce odzivajo s pretirano boječim blejanjem, če pa jih zna privabiti k sebi, se mu vedno odzivajo prijazno in ima tudi sam več od njih.

Virgil je bil zagotovo eden najbolj ljudskih pastirjev. Tako ljudski, da bodo o njem še dolgo krožile anekdote, ki so bile še posebej všeč preprostim ljudem, pa čeprav je hotel z njimi prikazati samo njihov pravi obraz. A kadar nekdo postavi ogledalo zato, da se človek zave svojih napak, mu navadno ne zamerijo prehudo.

Pri Virgilu sta na stara leta živela oba starša, več let pa tudi sestra Breda. Medtem ko je oče opravil še kakšno koristno delo na vrtu, v Katoliškem domu ali v cerkvi, je mati skrbela, da Virgil ni bil nikoli lačen. Ob tem pa je nenehno ponavljala:

„Ej, moj Gvido! Delaš sto stvari, ob tem pa še vedno vse preveč pozabljaš na molitev, na pogovor z Bogom.“

Sin pa ji je odgovarjal:

„Pa še vedno ne tako pogosto kot tvoje vrstnice, ki veliko preveč časa porabijo za opravljanje drugih smrtnikov.“

Potem je materi za šalo naročil, naj se postavi pred župnišče pod zaprto okno, tam pa naj eni od najbolj zgovornih domačink potarna, da Virgil premalokrat moli.

Ni minilo niti petnajst minut, ko se je pod oknom nabral cel šopek vaških opravljivk, ki so naenkrat na Virgilu oziroma materinemu Gvidu našle kup napak.

„Pa ne samo, da malo moli!“ je rekla prva. „Maše ima občutno prekratke.“

„Obhajilo pa naredi tudi tako na hitro, kot bi se mu ves čas nekam mudilo.“

„Pri litanijah pa vedno spusti pol svetnikov. Mojega nikoli ne omeni.“

In tako naprej! Mati se je opravljivkam kmalu spretno izognila in tako so svoje neutrudno delo nadaljevale kar same, najmanj pol ure. Ko je njihov pogovor dosegel že skoraj vrelišče, je Virgil naenkrat odprl okno in jim zaklical:

„Prav imate, povsem nemogoč sem!“

Seveda so se vaške opravljivke v trenutku razbežale kot kokoši, ko plane mednje kragulj. V nedeljo pa jim je pri pridigi posredno povedal:

„Lepo je, da si med seboj poveste resnico. Tudi če gre malce čez rob, ni nič narobe. Takih stvari potem pri spovedi sploh ni treba pripovedovati ...“

Pa ni bilo tako! Vse po vrsti so pri spovedi povedale, da so po nepotrebnem opravljale farane in svojega župnika, ob tem pa obljubile, da bodo to grdo razvado opustile. In resnično je bilo v Avberju od tistega časa naprej manj opravljanja.

Po očetovem zgledu je na hitro opravil tudi z enim od ženinov, ki je nameraval oženiti žensko, ki se je prej na veliko razdajala v Trstu. Tako in drugače. Ko ga je ženin prišel vprašat, ali bi se z Anito poročil in jo tako spravil na poštena pota, je Virgil naredil isto, kot je pred leti storil njegov oče. Odšel je v shrambo in mu prinesel konec debele vrvi.

„Zakaj pa to?“ ga je pogledal ženin debelo. „Kaj pa ima to opraviti z mojo poroko?“

Virgil pa mu je odvrnil:

„Raje se obesi, kot pa poroči s tako punčaro.“

In res ni potem prišlo do poroke. Anita pa se je vrnila v Trst …

Znal je ukrotiti tudi najbolj razborite fante. Nekoč sta se dva tako stepla, da sta oba odnesla več debelih bušk. Ob tem sta tako preklinjala, da se je kar bliskalo, hkrati pa sta si sveto obljubila, da se v življenju ne pogledata več. In to zaradi dekleta, ki bi ga imela oba rada. Ker ju je zaradi pretepa in jeze pekla vest, sta se oba pošteno izpovedala pri spovedi. Drugače sta bila dobra fanta, le kri jima je zavrela prehitro.

Virgil jima je naložil kaj čudno pokoro. Obema enako.

„Za pokoro pa zmoli eno zdravamarijo in en očenaš, pa skupaj z Bojanom morata prinesti moja težka vrata, ki sem jih kupil v Tomaju, v Avber.  Bojim se namreč, da bi se – če bi jih naložil na voz – poškodovala.“

Bila so namreč umetelno izrezljana, velika in težka pa tako, da jih ni mogel spraviti na noben voz. Fanta sta potem vrata res na rokah prinesla iz Tomaja v Avber, skoraj sedem kilometrov daleč, pri tem pa se najprej še enkrat močno sprla, nazadnje pa iz strahu pred domačim župnijskim upraviteljem ob počivanju tako lepo spoprijateljila, da sta postala za vse življenje največja prijatelja pod božjim soncem.

Virgil je bil tudi neke vrste zdravnik. Ko je maševal, je opazil, da pri povzdigovanju ženske tako rekoč vse po vrsti pokleknejo in se nasploh vedejo, kot se spodobi, moški pa navadno kar obstojijo pokonci in se za najlepši trenutek pri sveti maši kaj dosti ne zmenijo. Zato je pri pridigi dejal:

„Čudna so pota Gospodova! In navadnemu smrtniku se zdi povsem nerazumljivo, da je zaradi naših grehov nad nas poslal toliko bolezni. V naši fari na primer – še posebej med moškimi – razsaja posebna bolezen, da so se moškim mišice v kolenih tako zakrčile, da ne morejo več poklekniti. Ko sem se o tej bolezni pozanimal pri zdravnikih, so mi povedali, da je bolezen povsem neozdravljiva. Ko nekdo ne more kolena več pokrčiti, mu to ostane vse do smrti ...“

Skoraj na smeh mu je potem šlo, ko je pred verniki dvignil hostijo. Od tistega časa naprej so med povzdigovanjem pokleknili tako rekoč tudi vsi moški. Le eden ne, ki je imel umetno, leseno nogo …

Tudi z berači je opravil na kratko. Dogajalo se je, da je v Avber prihajalo po sedemnajst beračev na teden in vsi so prosili za kruh ali toplo košto. Ko je Virgil opazil, da je med njimi več delomrznežev, je enemu od njih dal v roke sekiro, rekoč:

„Povabim te na celotno kosilo. Naša mati kuha izvrstno. Že Jezus pa nas je učil, da si mora vsak človek sam zaslužiti Božje kraljestvo. Prav tako pa tudi vse dobrine na zemlji. No, do kosila je še dobri dve uri. Do tedaj mi nasekaj drva, pa boš videl, da ti bo tudi kosilo bolj teknilo ...“

To se je res zgodilo, od tistega časa naprej pa tega berača ni bilo več v Avber. Pa tudi drugih ne veliko, kajti le malokomu je bilo do dela. Virgil si je v beležko, kjer je beležil prav vse avberske posebnosti, zapisal:

„S sedemnajst sem številko zbil na tri. Odličen uspeh!“

Seveda je imel za prave reveže vrata še naprej odprta.

S prižnice ni delil samo nasvetov, kako naj vernik poskrbi, da bo zveličan, temveč tudi povsem praktične stvari. Ko je maševal na Repentabru, so si mnogi domačini zapomnili naslednjo Virgilovo prispodobo glede nevarnosti ženitve. Morda je bila malce groba, a tako življenjska, da ni mogla iti mimo nobenih ušes. Glede žensk je fante takole opozoril:

„Znano je, da devet čebel piči za eno oso. Devet os pa za enega sršena. Devet sršenov pa za enega modrasa. Devet modrasov pa za enega gada. Devet gadov pa za enega hudiča. Devet hudičev pa za eno – hudičevo babo!“

Seveda se ženskam tiste lepe nedelje na Repentabru ni posebej priljubil, moški pa so ga tako rekoč vsi – še najbolj poročeni – po sveti maši trepljali po ramah.

Moškim je tudi povedal nekaj resnic. V eni od pridig se je takole razgovoril:

„Prihaja velika noč in kdo ve, koliko vernikov bo prišlo k praznični spovedi in obhajilu. Mnogi pravijo, da so to opravili že ob božiču in da je to nepotrebno opravljati še enkrat čez slabe pol leta. A naj vam pri odločitvi pomagam s prigodo, ki se je pripetila v sosednji vasi. Žena je možu oprala in zlikala srajco za božično slovesnost, potem pa jo je dala kar táko, kot je bila, v skrinjo in jo tam pustila več mesecev. Potem je prišla velika noč in mož bi rad srajco spet oblekel. Presenečen, da ne rečem razočaran, je ugotovil, da je srajca vsa umazana in zmečkana. Ko je na to opozoril svojo ženo, češ da v cerkev ob veliki noči ne more s tako srajco, ona pa ga je pred tem več dni podila k spovedi, mu je odvrnila: 'Pa saj si rekel, da je dovolj, če si očistiš dušo samo enkrat na leto! Enako pa je po tvojem s srajco, kajne?!' Potem sta se dolgo pregovarjala in na koncu ubrala srednjo pot: žena mu je srajco oprala in zlikala, sam pa si je pri spovedi opral svojo dušo. No, upam, da nisem nikomur preveč stopil na žulj oziroma … na srajco!“

In res tiste velike noči ni manjkalo veliko moških pri spovedi in svetem obhajilu.

Mnogi so Virgila spraševali, zakaj je v Avberju ukinil za dekleta in žene Marijino družbo, vpeljal pa je Dekliško zvezo. Virgil pa jim je odgovoril:

Marijine družbe nisem ukinil, temveč sem jo samo zamrznil. Ko bodo dekleta zanjo zrela, jo bomo pa skupaj odmrznili.“

„Kako, ali Avberke niso zrele za tako lepo družbo?“

„Reče se: še niso. To pa zato, ker tako rade plešejo. Vse Kraševke imajo ples – oprostite izrazu – v riti, v Marijini družbi pa je ples prepovedan. Ko pa se bodo Avberce do sitega naplesale, bomo Dekliško zvezo preimenovali v Marijino družbo.“

Virgil se je v Avberju veliko ukvarjal s sadjem in zelenjavo. V ta namen si je nabavil velik zvezek in na ovitek napisal eno samo besedo VRT. Čez nekaj let pa je dodal še pripis v oklepaju: (Izkušnje). V zvezku je bilo na stotine napotkov, kdaj se kaka povrtnina sadi, kolikokrat jo je treba zaliti, kdaj obrodi sadove in za kaj so sadovi koristni. Ko so ga vprašali, zakaj se s tem toliko ukvarja, je vsakomur z veseljem odgovoril:

„Naša kraška zemlja ni tako skopa, kot se zdi. Kdor ji zna prisluhniti, ne bo nikoli lačen. Nasploh pa bi morale biti vse domačije, s farovžem na čelu, vsem drugim za vzor in  … predvsem samooskrbne.“

V zvezku je imel natančno opisanih devetintrideset koristnih vrtnin, od čebule do česna, od brokolija do bučk, od motovilca do kolerabe, od kumar do lubenic, od jajčevca do paprike, od pese do paradižnika, od radiča do špinače …

Pri gojenju si je največ pomagal z nasveti agrarnega inženirja Jožeta Rustje iz Gorice, ki je bil pri Virgilu stalni gost. Virgil se je po treh kmetijskih sezonah tako dobro spoznal na zelenjavo in sočivje, da je dajal celo Avbercam nasvete – in sadike! Ob tem je rad povedal, kje se dela glede tovrstne pridelave največja napaka.

„Marsikdo bi pridelal veliko več, če bi imel boljši spomin ali pa bi si vse tisto, česar si ne more zapomniti, zapisal. Tako kot jaz. Večkrat se mi zazdi, da ženske na svojem vrtu vsako leto znova delajo agrarne poizkuse. Potem pa, če nekaj rata, pač rata, če pa ne, je kriva slana, pa suša, celo ljubi bogec. Le Kraševka ne. Moški pa so glede slabega pridelka krivi za to, da na vrtu ne vidijo visokega plevela. Zdi se jim, da bi jim padla krona z glave, če bi se lotili pletja plevela v vrtu. A zelenjavni vrt je prav tako pomemben kot vsaka druga njivica. Morda še bolj.“

Kadar kakšne stvari nista mogla pogruntati skupaj z inženirjem Rustjo, se je obrnil po nasvet kar v časnik. Glede gojitve redkvic naravnost v časopis Volksbote v Bozen. Ko pa je nasvet dobil, ga je preprosto nalepil v zvezek z napisom VRT, tako da nasveta pač ne bi nikoli več pozabil. Rustji pa je rekel:

„Vsi ljudje vse vemo. Da pa si laže zapomnimo, nam je Bog dal svinčnik in zvezčič.“

Lahko si predstavljamo, da je bila po vsaki uspešni sezoni Virgilova shramba polna vloženih povrtnin in sadja. Med slednjim so v vseh oblikah prednjačile breskve. Z njimi je imel posebno veselje. Posadil jih je več sort in tako dosegel, da je imel sveže sadeže vse od junija do oktobra. Čudili so se mu celo sadjarji. Virgil pa jim je odgovarjal:

„Vsako drevo je živa stvar. Skoraj tako kot človek, le duše nima. Ali pa jo ima, kdo ve. Meni breskve tako lepo rodijo zato, ker se vsak dan z njimi pogovarjam. No, pa tudi kakšno vedro vode jim namenim spotoma med pogovorom ...“

V Gorici je namreč videl, da je vrt ob suši pač treba zalitvati, zato je imel med prvimi v Avberju rebrasto cev, speljano iz vodnjaka na vrt.

Najbolj nenavadno se je Avbercem zdelo, da je poleg vrta uredil balinišče. Seveda balinišče za moške. Ženske so ob tem kar poskočile, češ, to pa je za naše možakarje povsem nepotrebno. Virgil pa jim je odvrnil:

„Pravzaprav gre za vas. Da bi se malo spočile in vam ne bo treba imeti moških ves čas pod kontrolo, bom vaše mesto za nekaj ur na teden prevzel jaz. Pa še kakšen plevel mi bodo spotoma na vrtu spulili iz zemlje, saj se še posebej drugod radi izkažejo kot najbolj pridni pod soncem. “

Naj to hudomušno pripoved zaključimo tako, kot smo jo začeli, z Virgilovo materjo, ki je seveda veliko čaša preživela na vrtu. Zgodilo se je, da so oblasti Virgila zaradi uporabe slovenskega jezika visoko oglobile. Tako visoko, da je bilo očitno, da te globe ne bo mogel plačati, temveč bo moral oditi v zapor. Ali pa mu bodo oblasti globo znižale, seveda z željo, da jih bo potem vendarle vzljubil.

Tako je prišel v župnišče financar in zahteval veliko denarja. Virgil mu je odkrito priznal, da ga toliko preprosto nima. Financar ni bil slab človek in mu je skušal pomagati. Rekel mu je:

„Če že nimate denarja, bi vam zarubil vsaj kako dragocenost. Kaj starega, res vrednega. Kako premičnino z visoko vrednostjo.“

„O, to pa imam!“ so zagorele oči Virgilu radostno. „Takoj skočim ponjo.“

In je iz zgornjega prostora pripeljal – svojo mater! Financar je potem osramočen odšel, globa pa je bila vendarle črtana.

Pravi pastir se torej lahko – če mu to že ni dano od Boga – med ljudmi in z ljudmi tudi sam veliko nauči.

Naslov: Ljubil sem slovenski narod; Črtice o zavednem primorskem duhovniku Virgilu Ščeku
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Vili Kovačič
Lektorica: Ana Pavlek
Fotografije: Ivan Sivec in muzejski arhivi
Oblikovanje naslovnice: Benjamin Štefe, Družina d.o.o.
Založba: Družina d.o.o.
Obseg: 160 x 220 mm, 224 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2021
Zbirka: Slovenski narodni buditelji št. 1
ISBN: 978-961-0408-06-2
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri Družina d.o.o.