Project Description

Luč Božične noči

Božična igrica s petjem in glasbo.

Odlomek iz knjige (prvih 5 strani):

OSEBE:

ALJAŽ – kaplan Jakob Aljaž, nujno tudi pevec, po možnosti tudi kitarist, lahko pa igra kitaro nekdo v ozadju ali pa je posneta, v vsakem primeru pa je to nosilna vloga.

ŽUPNIK – njegov predstojnik, uglajen gospod

KUHARICA – nekoliko starejša ženska, preprosta strežnica

PESEM – poosebljena pesem, mlajša ženska

POVEZOVALEC ali POVEZOVALKA – moški ali ženska z umirjenim glasom

VODJA ZBORA – moški srednjih let

FÖRSTER – skladatelj, resnejši moški

RAZBORŠEK – blejski župnik

CESAR – starejši človek


SCENA:

Več samo simbolično nakazanih prizorišč. Glavna je kaplanova soba s posteljo in uro, posebej vrata v pevski sobi z nekaj notami na pultu, posebej oltar v cerkvi z razpelom. Več prizorišč brez scene, samo osvetljen prostor s snopom svetlobe reflektorja.

 

(v ozadju kitara – nekaj akordov pesmi Sveta noč, blažena noč)
(kitara se pod govorom oddalji)

POVEZOVALEC (ob robu odra, pripoveduje počasi, umirjeno): Snežinke so tiho naletavale. Druga za drugo so se spuščale z neba in pristajale na zamrznjenih poljih. Strehe so postajale iz ure v uro bolj bele. Kot da bi jih neznana roka čez noč začela prekrivati z belim pokrivalom. Beli pa so postajali tudi gozdovi za vasjo, vse bolj bele so postajale košenine po bregovih, vse bolj zamedene so bile poti med hišami. Življenje se je povsod umirjalo. Bil je čas adventa, čas pričakovanja, čas božičnega novega upanja.

(nekaj akordov glasbe)

POVEZOVALEC (živahneje): Pod belimi Karavankami se v dolinici ob reki stiska mesto Tržič. Ozke ulice, zaledenela Tržiška Bistrica, prijetna cerkvica ob zasneženi poti. Piše se leto Gospodovo 1872.

(na vratih zazvoni zvonec)
(kuharica odhiti ven, se hitro vrne)

KUHARICA: Gospod, gospod kaplan! Pošta je prišla za vas!

ALJAŽ (prikriva vznemirjenost): O, to pa je lepo, da se človeka kdo v tem predbožičnem času spomni s tako obširno pošiljko!

KUHARICA: Poštar pravi, da je iz Ljubljane.

ALJAŽ: No, sem pa mislil, da so me ljubljanski škrici čisto pozabili! Pa kaže, da ni tako, pa čeprav je Tržič tako rekoč na robu kranjske dežele …

KUHARICA (iz daljave, pretirano radovedno): Kdo pa vam je pisal, gospod kaplan?

ALJAŽ (odpre pismo, presenečeno): Ohoho, saj to pa je moj vrli prijatelj Anton! Anton Förster! Skladatelj, da mu ni para pod soncem. Poglej, poglej, ni pozabil, kako smo v Ljubljani skupaj prepevali. In kako sem bil navdušen nad vsako lepo pesmijo!

KUHARICA: Aha, to pa je tisti gospod, ki vas večkrat obiščejo. Čakajte, tole pa moram povedati tudi župniku! Gospod župnik, gospod župnik!
(v sobo kmalu zatem vstopi župnik)
ŽUPNIK (veselo, vzhičeno): Ja, kaj pa je tako nujnega?! Sem slišal, moj ljubi Jakob, da si dobil pošto iz Ljubljane. Vidiš, pa le nisi pozabljen tule pri nas med hribi!

ALJAŽ: Kako neki bi bil! Slovencev nas je res malo, a smo vsi zares ta pravi. Božično voščilo mi je poslal sam veliki skladatelj Anton Förster iz Ljubljane. Förster, glasbeni mojster nad mojstri. Poglejte, poglejte, gospod župnik, kakšno novoletno voščilnico mi je poslal!

ŽUPNIK: Note, note za novo pesem … Lepo, lepo!

ALJAŽ (začudeno): In to kakšne note! Za tako pesem, ki je v Ljubljani še nisem slišal … V Ljubljani smo z Antonom drugače prepeli veliko pesmi. Ampak te pa ni bilo vmes …

ŽUPNIK: Nemška je … Nova … Čakaj, vzemi kitaro pa poskusi, če gre v ušesa!

ALJAŽ: Saj res, kar po kitaro skočim!

(Aljaž zaigra nekaj uvodnih akordov pesmi Sveta noč, blažena noč)

ŽUPNIK: No, pa še zapoj jo, da bom še vsaj slišal, za kakšno pesem gre! Zato pa ti je Bog dal posluh!

ALJAŽ: No, dvakrat se pa res ne bom dal prositi!

(Aljaž zaigra na kitari še nekaj akordov in zraven negotovo zapoje v nemščini)

ALJAŽ:  Stille Nacht, heilige Nacht,
alles schläft, einsam wacht,
nur das traute hochheilige Paar
das im Stalle zu Betlehem war,
bei dem himmlischen Kind,
bei dem himmlischen Kind…

(Aljaž odloži kitaro)

ŽUPNIK: Lepa pesem! Kot nalašč za božične večere. Zdi se mi, kot da sem jo nekje že slišal … Ali je res čisto nova?

ALJAŽ: No, Försterju že lahko zaupava, da je čisto nova … Res pa je tako preprosta, kot bi jo – napisal jaz!

ŽUPNIK: Vidim, da je bolje, da te pustim samega. Božično darilo je res dokaj nenavadno, a lepo kot božični večeri pričakovanja. Mene v tej družbi ne potrebuješ več. Pustil te bom raje samega, samega z novo pesmijo in prijateljevim pismom!

(ozek snop svetlobe reflektorja, nekje ob robu odra, usmerjen v Försterja)

FÖRSTER (govori, kot bi pisal pismo): Dragi moj prijatelj Jakob Aljaž! Nameraval sem se osebno oglasiti za božič pri tebi, pa mi je sneg to preprečil. Tudi v Ljubljani že tretji dan sneži. Zdaj je naša ljuba prestolnica res postala prava bela Ljubljana. Da pa bova kot stara prijatelja v teh čudovitih božičnih dneh vsaj v mislih skupaj, ti pošiljam pesem, ki jo pojejo že po vseh zgornjih avstrijskih deželah. Morda se ti bo zdela prvi trenutek kar preveč enostavna, toda sam dobro veš, da takšne med ljudmi najbolj vžgejo. Napisal jo je neki avstrijski učitelj in organist z imenom Franz Ksaver Gruber.
Verjetno ti bo blizu tudi zato, ker jo je tudi ta organist zaigral prvič kar s kitaro pred oltarjem. Bral sem, da je Franz Ksaver Gruber prav tako praktičen človek kot ti. Orgel ne moreš nesti s seboj, kitaro pa lahko povsod. Torej? Želim ti blagoslovljene božične praznike! Tvoj prijatelj iz bele Ljubljane Anton Förster.

(na oder pripleše deklica v belem)
(v ozadju glasbena podlaga, flavta ali kaj podobnega nežnega)
(poosebljena PESEM pesmico recitira, lahko pa tudi poje)

PESEM (recitira ali poje):

Jaz sem mala in preprosta pesmica,
vsepovsod po širnem svetu sem doma,
na Salzburškem sem rojena sred noči,
da prižgala bi ljudem na tisoče luči.

Založba: Založba Družina Ljubljana
Leto izdaje: 2004
Obseg: 32 strani
Format: 21 x 10,5 cm
Naklada: 1.500 izvodov

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.