/ Začetek knjige: /

Male Butale in Malobutalci

Tri ure hoda za osamosvojitvijo leži dežela, ki ji pravijo država. Sredi države stoji dolga vas, ki ji pravijo prestolnica. Ob prestolnici ležijo zaselki, ki jim pravijo mesta. V vsakem mestu stoji koča, ki ji pravijo mestna hiša. Ob vsakem mestu ležijo bivaki, ki jim pravijo vile. Deželi pravijo Male Butale, prebivalcem pa Malobutalci.

Malobutalci so gadje; tisto leto, ko so se osamosvojili, niso imeli ne svoje prave zastave ne svoje prave vlade, pa so vseeno šli na svoje. Zanesli so se na svojo pamet, ki so jo kupovali na zimskih in poletnih razprodajah, nekaj kilogramov pa so je kupili tudi v sosednjih državah, kjer so si pamet začeli soliti že nekaj zim pred tem.

Drugače pa so bili Malobutalci imenitnega rodu. Nekateri južni sosedje so jih sicer zmerjali, da so v resnici Slovani, ki so se trumoma kot ovce preselili izza Karpatov pod Alpe v šestem stoletju. Malobutalci pa to vztrajno zavračajo, govoreč, da so prišli s severa skupaj s severnimi jeleni. Butalci ob zgornjem toku Donave so jim skoraj tri stoletja skupaj vtepali v glave, da so Malobutalci pravzaprav Podbutalci germanskega izvora, pa se jim samo glasno smejijo v brk in se ob takem natolcevanju zmeraj takoj začnejo pogovarjati samo v svojem jeziku, potem pa jih nihče več ne razume. Med Malobutalci so bili tudi trije učenjaki, ki so na shodih trdili, da so domorodci na malobutalski zemlji živeli že od pamtiveka naprej, reklo pa se jim je Veneti. Dokaz za to neizpodbitno trditev so bili zapisi v malobutalščini, vklesani v skalah in na drugih pametnih mestih. A so jim vsi tisti, ki so vse življenje dobivali plače iz malobutalskih novcev iz Velike Vrbe, oporekali, češ da imajo v buticah premalo soli.

Da so se nagnili k osamosvojitvenim težnjam, so nekoliko zaslužni tudi dobri sosedje. Hans Jodkler iz Jodllanda jim je namreč dejal, da si tega ne upajo, to pa je šlo Malobutalcem tako v nos, da so bili odločitvi še za cel prst bližji. Ištvan Horgoš iz Paprikašije jim je navrgel, da so premajhni, kar se jim je tako sitno zdelo, da so takoj zrasli za pol glave. Beniti Makaroni je javno izjavil, da so samostojni lahko samo tisti, ki se naslanjajo na strička Sama, pa so mu zato Malobutalci še tistega večera napisali veliko belo pismo. Še najbolj prisrčni pa so bili spodnji sosedje z Ivico Protivico na čelu. Malobutalcem so obljubili, da se bodo, v kolikor se bodo oni, tudi sami, z njim vred, takoj osamosvojili. Predlagali so celo, da bi zaradi manjših stroškov to naredili skupaj in se potem tudi takoj drug z drugim združili. A to jim nekako ni uspelo.

Glede na vse to in še na kako drugo malenkost so Malobutalci nekega sončnega dne na sestanku pod lipo ugotovili, da je resnično še najbolje, če niso odvisni od nikogar in so se zato čez noč tudi kar sami osamosvojili.

Dežek z lipe je tako blagodejno vplival na njihove možgane, da so prišli še do ene velike ugotovitve:

»Tisoč petsto let se nam že dela krivica,« je rekel župan in se nad svojo milo usodo vpričo vseh javno razjokal.

»Kaj tisoč petsto! Najmanj tri tisoč petsto!« je pribil Janez Banez, imenovan tudi venetolog.

»Od pamtiveka naprej,« so imeli izjemen smisel za pretiravanje tudi vsi drugi Malobutalci in se skupaj z drugimi na ves glas razjokali.

Resnici na ljubo je treba povedati, da so Male Butale res kar nekam premajhne. Ko so se nekega lepega sončnega dne prešteli, jih ni bilo niti za dva milijona. Pa če so zraven šteli še vse tiste, ki so bili pri njih na začasnem delu v tujini, izbrisane, tiste, ki so bili še ciganske sorte in druge domačine. Prebivalci nekaterih drugih Butal – predvsem prekovelikolužni in poševnooki – so jih za šalo spraševali, ko jih je tako malo, v katerem hotelu živijo. Malobutalci pa se niso dali in so šli tudi zaradi takih neumnih pripomb svojo pot.

Odločitev za osamosvojitev ni bila težka. Celo tisti, ki so Malobutalcem pobirali smeti in jim gradili cementne koče, pa tudi drugi izbrisani in tisti ciganske sorte so glasovali za to, da postanejo Male Butale samosvoje.

Nekega jutra tik pred osamosvojitvijo so si glavni Malobutalci prav občudujoče ogledali svojo deželo na papirju.

»Mene bodoča država spominja na trikotnik, ki ga je tovarišica zabrisala vame, ko nisem znal nič računati.« Bil je bodoči finančni minister.

»Mene pa na pokvarjen pravokotnik, ki se na vzhodu tako zoži, da to sploh več ni,« je ugotavljal tisti, ki je bil bodoči gospodarski minister.

»Mene pa … Mene pa … Mene pa …« Med glavnimi Malobutalci je bilo največ takih, ki niso videli ničesar. Najbolj glasen je bil pri tem kulturni minister.

Potem pa je od nekod prišel nenavadno majhen Malobutalec, postavil pod svoje noge gajbico za pivo in pametno vzkliknil:

»Ali ne vidite? Naša država je vendar podobna kuri!«

»Kokoši!« je dodal tisti, ki je imel na skrbi lepo malobutalščino.

»Hm, nerodna stvar!« so se spogledali resno. »Pa je res podobna kokoši.«

»In to oskubljeni kokoši!« je dodal bodoči notranji minister.

»Kokoši, ki z umazanimi kremplji taca po spodnjih deželah,« je hudomušno pripomnil bodoči zunanji minister.

»Kokoši, ki ima nekaj mesa okoli prestolnice, vse drugo pa je eno samo perje,« je ugotavljal bodoči minister za zdravje.

Ko so glavni Malobutalci zaposlili še tri dobro plačane strokovnjake iz dežele Tepanje, so le-ti Malobutalcem prišepnili na uho dokaj všečno misel:

»Vaša dežela je res podobna kokoši. Morda res celo oskubljeni kokoši. A brez težav – tako in tako tudi vsi drugi samo lažejo – zato jo brez pomisleka imenujete kokoš. Ampak kokoš, ki bo nesla zlata jajca.«

Kakšna zlata jajca je znesla doslej, pa boste zvedeli, če boste brali malobutalsko osamosvojitveno kroniko vse do polnoletnosti tudi naprej!

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2009
Obseg: 120 strani
Format: 14,7 × 21,6 cm
Naklada: 1.000 izvodov 27 ilustracij trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK