Project Description

Modra vrtnica

Alma Souvan – neizpeta ljubezen Josipa Murna-Aleksandrova; Slovenske grajske zgodbe, knj. 4

Modre vrtnice so bile nedosegljiv navdih za mnoge pravljičarje, resne pisatelje, slikarje in – vrtnarje. Vsi jo skušajo ustvariti iz hrepenenja, da bi naredili nekaj, česar v naravi ni mogoče.

Pisatelj IVAN SIVEC je zbirki Slovenske grajske zgodbe dodal številko štiri z obsežnim ljubezenskim romanom Modra vrtnica. Tokrat se ustavlja v Volčjem Potoku, v svetovno znanem arboretumu, kjer se je ob koncu 19. stoletja odvijala ena najlepših ljubezenskih zgodb tistega časa. Iskrica med mladim, umirajočim pesnikom, in Souvanovo lepotico Almo, je preskočila v ljubljanskem Deželnem gledališču, ugasnila pa v cukrarni, kjer je umrlo več mladih nadarjenih ustvarjalcev. V knjigi so živahno prikazani mnogi Murnovi sopotniki: Ivan Cankar, Dragotin Kette, Oton Župančič in Ivan Prijatelj, pa tudi gospa doktorjeva – Franja Tavčarjeva. Celotna pripoved je prepletena z izjemno radoživim dogajanjem v predpotresni in popotresni Ljubljani, predvsem pa s snovanjem in delom očeta Souvanovega parka – Leonom, Alminim bratom. In še posebej s čudežno modro vrtnico, ki jo je želel vzgojiti vrtnar Jernej …

Roman, poln Murnove poezije, ljubezenskih zapletov, hrepenenja dveh nezdružljivih svetov.

Največ hrupa vsekakor nastane ob poroki.

Tako je bilo tudi v primeru, ko sta v zakon stopili dve najbolj izpostavljeni ljubljanski osebnosti: Ferdinand Souvan, sin enega najbogatejših ljubljanskih trgovcev, in Rozalija Fröhlich, najbolj priljubljena dramska igralka in pevka. Mnogi so to zvezo že kar vnaprej imenovali led in ogenj. Poročila se bosta led in ogenj. Pripomba niti ni bila brez osnove, kajti Ferdinand je bil pri svojih osemindvajsetih že v resnici resen poslovni mož, Rozalija pa prekrasna gospodična pri vročih dvajsetih. A zunanja podoba pač velikokrat prikriva notranjo …

Poroka med Ferdinandom in Rozalijo se je pričakovano odvijala na veliki nogi. Prav od prvega trenutka naprej, ko ju je – kot so temu rekli – vrgel z lece sam knezoškof Jernej Vidmar, to je tisti knezoškof, ki je bil nadaljevalec dela veličastnega  knezoškofa Alojzija Wolfa. Bodoča zakonca sta bila – kot se spodobi za tako imeniten par – oklicana seveda v ljubljanski stolnici. To se je zgodilo jeseni leta 1868, se pravi dvajset let po tako imenovani pomladi narodov, kmalu po zahtevi, da bi morali  Slovenci dobiti samostojno Kraljestvo Slovencev, nekaj tednov po prvih slovenskih taborih, tako rekoč na pragu prve prave slovenske pomladi.

Verniki v stolnici naenkrat niso več mislili ne na Boga ne na Devico Marijo, ne na rajnke in ne na žive svojce, ne na svoje bogastvo in tuje uboštvo, temveč samo še na Ferdinanda in Rozalijo.

»Souvanov mlajši je povsem izgubil glavo. Tako bogat človek pa gre v zakon jemati tako gizdavo teatrsko punčaro!«

A omalovaževanje neveste z gizdavo teatrsko punčaro je bilo precej neumestno. Tudi Fröhlichove so pomembni Ljubljančani šteli med bogatejše ljubljanske družine. Res pa je tudi bilo, da je pokazala Rozalija že v mladih letih precej drugačne zasnove svojega značaja. Še kot otrok je rada prepevala, se igrala lutkovne igrice, najraje pa je recitirala – Prešerna. Zato so njuno bodočo zvezo mnogi videli v drugačni luči. Ugotavljali so:

»Nič novega pod soncem! Spet se ženi bogastvo z bogastvom.«

Toda tudi za tako sveto preproščino ni šlo. Res je bila pred vrati še ena od povsem dogovorjenih porok, res je bogastvo letelo znova na kup, res pa je tudi bilo, da je med bodočima zakoncema vladalo neizpodbitno čustvo, ki sta ga izžarevala na vsakem koraku. Temu čustvu pa se je reklo – ljubezen! Zato so tisti, ki niso videli samo zunanje podobe, poudarjali predvsem nevestino plat bodoče poroke. Govorili so:

»Bogastvo se res ženi z bogastvom, a ženi se tudi bogastvo z lepoto, le-ta pa je doma tako v denarju kot v izjemni prikupnosti mlade igralke.«

Vendar tudi to še ni bilo povsem točno. Lepote se res ne dà kupiti, a po drugi strani je prav lepota lahko tista, ki vzbudi usodno vznemirjenje, izjemno privlačnost, srečno ali pogubno zvezo.

Resnici na ljubo je treba še dodati, da je bilo pripomb najmanj toliko kot vernikov v stolnici. Razumljivo zato je, da tistega dopoldneva ni nihče hitrih korakov odhitel iz cerkve domov, temveč je hotel zunaj, pod veličastnim zvonikom, slišati tudi mnenje svojega soseda, znanca, celo neznane osebe. Ljubljana je v tistem času štela dobrih osemnajst tisoč prebivalcev, pri maši jih je bilo malo več kot dvesto, a je bilo kljub temu v tednih, ko sta bila Ferdinand in Rozalija oklicana, čutiti, da se noč in dan govori samo o njuni bodoči poroki.  Pa ne samo med najvišjimi meščanskimi sloji, temveč tudi med trgovci in gostilničarji, med rokodelci in drugimi manufakturnimi delavci, prav tako pa tudi med posli in deklami. Celo otrokom je prišlo na uho, da se moži tista ta lepa glumica. Rozalija je bila kljub svojim rosnim dvajsetim namreč tako znana, da so zanjo vedeli celo otročaji in to celo tistih staršev, ki niso nikoli prestopili praga Talijinega hrama. K temu je o lepi glumici treba dodati še to, da so se o njeni lepoti drznili govoriti v svojem družinskem krogu celo poročeni moški. Se pravi, da je šlo za tako lepoto,  da se ji mnogi moški niso upali niti približati, Ferdinand pa je bil pogumnejši in spretnejši.

Kaj kmalu po prvih oklicih je začela po Ljubljani krožiti krilatica:

»Če angeli res obstajajo, potem so bržčas podobni prekrasni Roziki iz našega novega teatra.«

Rozalija je drugače nastopala v različnih teatrih, a največjo pozornost je vzbudila v Narodni čitalnici, kjer se je pretežno govorilo v domačem jeziku, v kranjščini oziroma slovenščini.

Naslov: Modra vrtnica; Alma Souvan – neizpeta ljubezen Josipa Murna-Aleksandrova
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Matjaž Mastnak
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2020
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 18; Slovenske grajske zgodbe št. 4
ISBN: 978-961-7069-17-4
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o. oz tu