Project Description

Moj ljubljeni Tartini

Neverjetno vzpodbudno je, da je pisatelj Ivan Sivec v tako kratkem času napisal pravzaprav prvi slovenski biografski roman o slavnem Pirančanu. Naslonil se je na zgodovinska dejstva in na poznavanje življenjske poti velikega “maestra” vse od rojstnega Pirana do Kopra, Padove, Assisija in Benetk ter v vseh teh krajih orisal tedanje družbene razmere in glasbeno dogajanje. Seveda pa je literarno delo umetniško oplemenitil z elementi iz svoje bujne domišljije in s smislom za privlačno, dramatično pripoved, ki bralca tako pritegne, da se povsem sproščeno prepusti življenjski zgodbi, polni bogatih naukov.
Duška Žitko

V knjigi je dvanajst poglavij, imenovanih SONATE V MODREM:

  1. TRIJE ČUDEŽI
  2. GOREČI GRM
  3. ŠIROKO MORJE
  4. RADOVEDNE RIBE
  5. PUSTI, NAJ GOVORIJO
  6. OČIŠČEVANJE
  7. VRAGOV TRILČEK
  8. VRNITEV IZGUBLJENEGA SINA
  9. MAESTRO NARODOV
  10. BENEŠKE SPLETKE
  11. POSLAVLJANJA
  12. PRVA VIOLINA EVROPE

/ začetek romana: /

Tistega leta Gospodovega 1692 so se v Piranu zgodili trije čudeži.

8. aprila 1692 se je zakoncema Giovanniju Antoniu Tartiniju in Caterini Zangrando, poročeni Tartini, malce čez polnoč rodil četrti otrok. Deček Giuseppe. Prerokovana mu je bila smrt, pa je čudežno preživel.

Romarji so istega leta na sliki v piranski cerkvi opazili solzenje Device Marije. S svojimi solzami je skušala opozoriti, da se svet vse preveč povezuje z vragom in drvi naravnost v propad.

Giuseppejev oče Antonio je bil istega leta imenovan za enega najvišjih državnih uradnikov v Beneški republiki, za nadzornika pridelave soli v piranski komuni. Piranska sol je bila ena najboljših in najdragocenejših soli na evropskih tleh – v preteklosti je bila celo plačilno sredstvo – in komur je beneški dož dodelil nadzor nad pridobivanjem soli, je bil eden najuglednejših mož v vsej Istri.

Mnogim se je zdelo, da ne gre za čudeže, temveč samo za nenavadna naključja, ki med seboj niso povezana. Življenje pa je pokazalo, da naključij ni. Vsako rojstvo, vsako nenavadno dejanje, vsako visoko imenovanje ima v ozadju toliko vzrokov, da jih človekov um ne more nikdar dojeti povsem do konca. Na srečo pa so na svetu tudi taki posamezniki, ki jih v svojem kratkem času bivanja na Zemlji vendarle zaznajo ali jih celo občutijo, nekaterim pa je dano, da se jih dotaknejo celo v vsej njihovi nadzemeljski veličastnosti.

Seveda je največji čudež življenja – rojstvo! Vsako rojstvo. Če pa ostane pri življenju človek, kateremu so rojenice v podobi nevoščljivih meščanov enega najbogatejših in najlepših beneških mest, Pirana, napovedovale smrt še pred začetkom, je zmaga nad slabim še toliko mogočnejša.

Za skromno pojasnilo je treba seči nekaj desetletij nazaj. Vsa sedanjost se pač rojeva iz preteklosti, vsa preteklost se dotika sedanjosti, vsa prihodnost se napaja v preteklosti in sedanjosti. Tako je bilo tudi s Tartinijevo rodbino. Giuseppejev oče Giovanni Antonio Tartini je prišel v Piran iz Firenc, iz osrčja sončne Toskane. V Firencah sta živela dva rodova Tartinijev: gosposki in plebejski. Antonio je bil iz gosposke veje. Bil je trgovec z zelo vrednim blagom tistega časa, trgovec s soljo. Trgoval je po vsej severni Beneški republiki. Istra s Koprom, Piranom in Porečem kot osrednjimi mesti mu je bila še posebej blizu. Morda Piran še bolj kot Koper, kjer je bil sedež škofije, morda Koper vendarle bolj kot Poreč. Piran je bil tedaj pravo svetovljansko mestece. Ne preveliko, pa vendar z vsem tistim, kar je bilo v vseh večjih mestih Beneške republike. Še posebej ga je prevzela lega. Ob vznožju morje, neskončno modro morje, na griču pa je pod svetlo nebo kipela veličastna cerkev sv. Jurija. Tik ob morju nekaj aristokratskih hiš, pa tudi skladišče žita, soli in še marsikaj, na griču mestece s starodavnim obzidjem, v zaledju pa lepo urejeni vinogradi, lepo rastoči oljčni nasadi, v bližnji Sv. Luciji in na drugi strani v Strunjanu pa velike soline, soline, ki so dajale najboljšo sol pod soncem.

Zagotovo pa se je Piran sončnemu Florentincu še posebej priljubil zaradi lepe Caterine. Caterine, lepe in okretne kot angel na vrhu zvonika cerkve sv. Jurija. Caterine, ki je bila zgovorna kot burja po neurju, Caterine, ki je bila vroča kot poletje na skalah ob morju.

Mnogi pa so ob tem zlobno vrteli jezike, češ da se Antonio sploh ni zaljubil v lepo Caterino, temveč v njeno imetje. Zangrandovi so imeli najlepšo hišo ob piranskem notranjem pristanišču – ob mandraču. Zangrandovi so imeli tudi veliko solnih fondov, donosne vinograde, bogate oljčne nasade.

Giovanni Antonio Tartini in Caterina Zangrando sta se z zakramentom svetega zakona zvezala 5. marca leta Gospodovega 1685. Caterini je bilo tedaj triindvajset let, Antoniu pa je že zvonil zadnji zvon pri šestintridesetih. Prvi Caterinini sosedje – brata Pietro in Domenico Coloni – sta ob tem na ves glas razglašala po okolici:

»Do poroke je prišlo iz dveh razlogov: ošabni Florentinec se je naveličal po pristaniščih vlačiti se s plebejskimi ljubicami, omamila pa ga je tudi Caterinina dota.«

Pa to ni bilo točno. Antonio je bil tedaj že sam eden največjih trgovcev s soljo v vsej Beneški republiki sploh. Imel je več pod palcem kot vsa Zangradova družina. Res pa je bilo, da mu je bila Istra zaradi svojega večnega sonca in odprtega duha ljudi od prvega obiska naprej nenavadno blizu. Caterina pa je vse to poosebljala, imela pa je še mnogo drugih sončnih lastnosti.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2012
Obseg: 256 strani
Format: 24,6 x 17 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.