/ začetek romana: /

Tistega leta Gospodovega 1692 so se v Piranu zgodili trije čudeži.

8. aprila 1692 se je zakoncema Giovanniju Antoniu Tartiniju in Caterini Zangrando, poročeni Tartini, malce čez polnoč rodil četrti otrok. Deček Giuseppe. Prerokovana mu je bila smrt, pa je čudežno preživel.

Romarji so istega leta na sliki v piranski cerkvi opazili solzenje Device Marije. S svojimi solzami je skušala opozoriti, da se svet vse preveč povezuje z vragom in drvi naravnost v propad.

Giuseppejev oče Antonio je bil istega leta imenovan za enega najvišjih državnih uradnikov v Beneški republiki, za nadzornika pridelave soli v piranski komuni. Piranska sol je bila ena najboljših in najdragocenejših soli na evropskih tleh – v preteklosti je bila celo plačilno sredstvo – in komur je beneški dož dodelil nadzor nad pridobivanjem soli, je bil eden najuglednejših mož v vsej Istri.

Mnogim se je zdelo, da ne gre za čudeže, temveč samo za nenavadna naključja, ki med seboj niso povezana. Življenje pa je pokazalo, da naključij ni. Vsako rojstvo, vsako nenavadno dejanje, vsako visoko imenovanje ima v ozadju toliko vzrokov, da jih človekov um ne more nikdar dojeti povsem do konca. Na srečo pa so na svetu tudi taki posamezniki, ki jih v svojem kratkem času bivanja na Zemlji vendarle zaznajo ali jih celo občutijo, nekaterim pa je dano, da se jih dotaknejo celo v vsej njihovi nadzemeljski veličastnosti.

Seveda je največji čudež življenja – rojstvo! Vsako rojstvo. Če pa ostane pri življenju človek, kateremu so rojenice v podobi nevoščljivih meščanov enega najbogatejših in najlepših beneških mest, Pirana, napovedovale smrt še pred začetkom, je zmaga nad slabim še toliko mogočnejša.

Za skromno pojasnilo je treba seči nekaj desetletij nazaj. Vsa sedanjost se pač rojeva iz preteklosti, vsa preteklost se dotika sedanjosti, vsa prihodnost se napaja v preteklosti in sedanjosti. Tako je bilo tudi s Tartinijevo rodbino. Giuseppejev oče Giovanni Antonio Tartini je prišel v Piran iz Firenc, iz osrčja sončne Toskane. V Firencah sta živela dva rodova Tartinijev: gosposki in plebejski. Antonio je bil iz gosposke veje. Bil je trgovec z zelo vrednim blagom tistega časa, trgovec s soljo. Trgoval je po vsej severni Beneški republiki. Istra s Koprom, Piranom in Porečem kot osrednjimi mesti mu je bila še posebej blizu. Morda Piran še bolj kot Koper, kjer je bil sedež škofije, morda Koper vendarle bolj kot Poreč. Piran je bil tedaj pravo svetovljansko mestece. Ne preveliko, pa vendar z vsem tistim, kar je bilo v vseh večjih mestih Beneške republike. Še posebej ga je prevzela lega. Ob vznožju morje, neskončno modro morje, na griču pa je pod svetlo nebo kipela veličastna cerkev sv. Jurija. Tik ob morju nekaj aristokratskih hiš, pa tudi skladišče žita, soli in še marsikaj, na griču mestece s starodavnim obzidjem, v zaledju pa lepo urejeni vinogradi, lepo rastoči oljčni nasadi, v bližnji Sv. Luciji in na drugi strani v Strunjanu pa velike soline, soline, ki so dajale najboljšo sol pod soncem.

Zagotovo pa se je Piran sončnemu Florentincu še posebej priljubil zaradi lepe Caterine. Caterine, lepe in okretne kot angel na vrhu zvonika cerkve sv. Jurija. Caterine, ki je bila zgovorna kot burja po neurju, Caterine, ki je bila vroča kot poletje na skalah ob morju.

Mnogi pa so ob tem zlobno vrteli jezike, češ da se Antonio sploh ni zaljubil v lepo Caterino, temveč v njeno imetje. Zangrandovi so imeli najlepšo hišo ob piranskem notranjem pristanišču – ob mandraču. Zangrandovi so imeli tudi veliko solnih fondov, donosne vinograde, bogate oljčne nasade.

Giovanni Antonio Tartini in Caterina Zangrando sta se z zakramentom svetega zakona zvezala 5. marca leta Gospodovega 1685. Caterini je bilo tedaj triindvajset let, Antoniu pa je že zvonil zadnji zvon pri šestintridesetih. Prvi Caterinini sosedje – brata Pietro in Domenico Coloni – sta ob tem na ves glas razglašala po okolici:

»Do poroke je prišlo iz dveh razlogov: ošabni Florentinec se je naveličal po pristaniščih vlačiti se s plebejskimi ljubicami, omamila pa ga je tudi Caterinina dota.«

Pa to ni bilo točno. Antonio je bil tedaj že sam eden največjih trgovcev s soljo v vsej Beneški republiki sploh. Imel je več pod palcem kot vsa Zangradova družina. Res pa je bilo, da mu je bila Istra zaradi svojega večnega sonca in odprtega duha ljudi od prvega obiska naprej nenavadno blizu. Caterina pa je vse to poosebljala, imela pa je še mnogo drugih sončnih lastnosti.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2012
Obseg: 256 strani
Format: 24,6 x 17 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

Duška Žitko: MOJ LJUBLJENI TARTINI

Pisatelja Ivana Sivca, izjemno plodnega med slovenskimi bralci in zelo priljubljenega avtorja številnih del različnih žanrov, sem osebno spoznala oktobra lani v Piranu. Prišel je z namenom, da čim več izve o najslavnejšem Pirančanu, violinistu in skladatelju Giuseppeju Tartiniju, in tako dopolni ter sklene svojo raziskavo o izjemni glasbi, predani osebnosti osemnajstega stoletja. Vse svoje vedenje in domišljijo pa uporabi za pričujoči biografski roman Moj ljubljeni Tartini, ki je bil tedaj še zamisel.

Dolge ure sva sedela na Tartinijevem trgu, prav blizu  spomenika in pod  rojstno hišo velikega skladatelja. V toplem, svetlem in sončnem dnevu, za naju povsem prežetem s Tartinijevim duhom, časom in glasbo. Pogovarjala sva se o mojstrovi veličini. Pisatelju sem posredovala svoje znanje,  spoštovanje in občudovanje do  Tartinija, ki ga tudi sama spoznavam postopoma, skozi dolgoletne raziskave literature, virov in njegovih del. Vse pa priča o mojstrovi ustvarjalnosti na različnih glasbenih in drugih področjih, vendar tudi o njegovi življenjski modrosti, razgledanosti, genialnosti.

Svojo navezanost in pripadnost mestu Piranu sem dopolnila s pripovedjo o njegovi zgodovini, kulturi, običajih in navadah v preteklosti, o njegovi rasti in razvoju na različnih področjih skozi dolga stoletja in še posebej v času, ko je v Piranu živel tudi Tartinijev rod. Ivanu Sivcu, ki se je že pred mnogimi leti mudil v naših krajih, saj se je temeljito in intenzivno, kot vselej, pripravljal na pisanje svojih mladinskih pustolovskih romanov (za katere je našel navdih prav tu, ob morju), je bilo mnogo tega že znanega.

Že tedaj ga je pritegnil tudi lik Giuseppeja Tartinija in  izzvala ga je Tartinijeva violina, razstavljena v njegovi rojstni hiši v Piranu. Glasbilo so izdelali v delavnici patra Nicolòja Amatija v Bologni. In prav ta violina, sicer ena od treh, ki jih je Tartini zapustil, je tako močno vzpodbudila pisateljevo domišljijo, da je izpod njegovega peresa nastal roman Čarobna violina. V njem se pisatelj na prikupen način le dotika Tartinijevega življenja, a se z veliko mero nostalgije in čuta do propadajočega, izginjajočega solinarstva posveča  pustolovski mladinski zgodbi o iskanju ene izmed Tartinijevih violin, ki jo ob koncu najdeta protagonista romana, prijatelja Tomo in Žiga.

Domišljije polna in napeta zgodba se dogaja v našem času, razkriva razposajeno najstniško naravo, preizkuša trdnost mladega prijateljstva, mladim bralcem  se približa z uporabo najstniškega besednjaka, z iskrivo kritičnim opisom brezbrižnih, v svoje delo in skrbi vpetih staršev, na iskren, simpatičen način mladim bralcem zleze pod kožo, saj jih razume in jih ne obtožuje. Nasprotno, bolj kritičen je do staršev, ki se pehajo za zaslužkom.

Ivan Sivec, ki je Gorenjec, že v tem romanu pokaže iskreno naklonjenost  sredozemski kulturi, klimi, naravi in ljudem. Privlači ga značaj ljudi ob Mediteranu, njihova širina, odprtost in toplina. Zaveda se naravnega in kulturnega bogastva tega koščka sveta, za katerega so skozi stoletja prebivalci živeli, delali in ustvarjali, zato so plodovi njihovih naporov, vložene energije in neizmerne ljubezni do tega prostora še vedno vidni.

Čeprav je rdeča nit romana iskanje Tartinijeve violine, je velika pozornost namenjena solinam, ki so pisatelja tedaj najbolj prevzele. Prevzeli so ga čarobna rast solnih kristalov, stoletne izkušnje solinarjev, sloneče na opazovanju narave, sledenju luni, plimovanju, vetru, vremenskim spremembam. Prevzela ga je vsebina dela v solinah, opus spoštljivega odnosa med človekom in naravo, ki je tisočletja omogočal preživetje.  Soline so za pisatelja poučna zgodba z med vrsticami vpletenimi nauki.

Ob ustvarjanju  mladinske povesti Čarobna violina se je Ivanu Sivcu zazdelo, da bi bilo potrebno o Tartiniju napisati pravi biografski roman. Zamislil si je, da bi slonel na verodostojnih zgodovinskih dejstvih, ki jih je seveda zato moral najprej spoznati. Kot pravi, je v zgodovini veliko skrivnosti, zato   zgodovinarji črpajo iz različnih virov, saj le tako odkrivajo skrivnosti v vmesnem prostoru. Prav odkrivanje neznanih snovi pa Ivana Sivca najbolj pritegne, a zaveda se, da je v zgodovini tako veliko skrivnosti, da je mogoče odkriti le nekatere, medtem ko druge ostanejo večne neznanke.

Pri spoznavanju življenja in dela Giuseppeja Tartinija mu je bila v veliko pomoč njegova novinarska radovednost, vedoželjnost, sposobnost hitrega in sistematičnega zbiranja zgodovinskih virov in podatkov. Kot etnolog  uporablja raziskovalni pristop in se zaveda širine in kompleksnosti obravnavane teme. Je tenkočuten do kulturne dediščine, saj želi prispevati k zaustavitvi propadanja kulturnih spomenikov in moralnih vrednot.

Z zanimanjem spoznava nove snovi, ne izgublja časa, dobro je organiziran, predvsem pa ve, komu namenja literarno delo, zato najde vselej pravo pot do ciljnega občinstva  in se zaveda moči zapisane besede.

Neverjetno vzpodbudno je,  da je pisatelj Ivan Sivec v tako kratkem času napisal pravzaprav prvi slovenski biografski roman o slavnem Pirančanu. Naslonil se je na zgodovinska dejstva in na poznavanje življenjske poti velikega „maestra“ vse od rojstnega Pirana do Kopra, Padove, Assisija in Benetk ter v vseh teh krajih orisal tedanje družbene razmere in glasbeno dogajanje.  Seveda pa literarno delo umetniško oplemenitil z elementi iz svoje bujne domišljije in s smislom za privlačno, dramatično pripoved, ki bralca tako pritegne, da se povsem sproščeno prepusti  življenjski zgodbi, polni bogatih naukov.

Veliki glasbeni talent je Giuseppeju Tartiniju podarila narava. S čudežem rojstva se začenja roman, z zmago življenja nad smrtjo, ki mu je bila prerokovana, in potjo v skladateljevo nesmrtnost. Tudi kasneje se je v življenju violinista dogajalo še veliko čudežnega, kar pa ni bilo nenavadno, saj je živel v času verske gorečnosti, ki jo je Cerkev spodbujala in širila tudi z vero v čudeže, prikazanja in podobno. Vdanost bogu in strah pred vragom sta spremljala in označevala ne le Tartinijevo življenjsko pot, pač pa življenje ljudi tistega časa, kar je pisatelj globlje dojel in zato z religioznim duhom prežel ves roman.

V roman pisatelj spretno vključuje pripoved Tartinijeve žene Elisabette, s katero se je Giuseppe zelo mlad v Padovi poročil. Njuna življenjska zgodba je polna plemenite ljubezni, spoštovanja in temeljnih spoznanj. Pisatelj jo je namenil odraslim, morda celo nežnejšemu spolu, ki se raje zateka k romantičnim ljubezenskim romanom.

Naslov Moj ljubljeni Tartini poudarja, da žene svoje može imenujejo s priimkom, ko ti presežejo delovanje v družinskem krogu, dosežejo družbeno prepoznavnost, morda celo slavo, in imajo doma podporo, kakršno je ljubljena, možu vdana Elisabetta nudila večno odsotnemu in nadvse dejavnemu Tartiniju.

Osrednje vodilo romana pa je, poleg Elisabettine in Giuseppejeve globoke čustvene navezanosti, njegova ljubezen do glasbe. Za glasbo je violinist in skladatelj živel, le njej se je predajal, zaradi nje se je odrekel tudi svojemu drugemu velikemu daru, talentu za šport in ljubezni do sabljanja.

Glasba in igranje na violino sta Tartinija pritegnila že v najzgodnejšem otroštvu, svoje znanje o glasbi in muziciranje je poglabljal v Kopru, ko je obiskoval Coleggio dei nobili (gimnazijo za plemstvo) in je tam deloval tudi glasbenik in skladatelj Antonio Tarsia. Študiju na sloviti univerzi v Padovi, ki so jo v osemnajstem stoletju obiskovali številni slavni znanstveniki in humanisti, se je po nekaj letih odrekel. Da bi se lahko v miru samostanske zaščite sv. Frančiška v Assisiju, skupaj s patrom Bohuslavom Černohorskym, predal študiju glasbe, koncertiranju in komponiranju. Dramatično slikovit je v romanu oris nočnega obiska samega vraga, ki je prišel k Tartiniju v  samostansko celico. To je bil navdih za njegovo najbolj znano sonato z naslovom Vragov trilček. V svoji mednarodni glasbeni šoli v Padovi je, imenovan „maestro delle nazioni“ (mojster vseh narodnosti), svoje široko znanje o glasbi nesebično predajal  številnim učencem iz vse Evrope. Bil je eden prvih, ki je poučeval na daljavo, in v romanu tako beremo Tartinijevo pedagoško lekcijo o igranju na violino – pismo, naslovljeno njegovi beneški učenki, violinistki Maddaleni Lauri Lombardini. Biografski roman Moj ljubljeni Tartini na prijeten način posreduje bogato in skrivnostno življenje glasbenika in njegovo popolno predanost svojemu najvišjemu poslanstvu, poklicanosti glasbi.

Da je Piran s svojo čarobno podobo ter njegovim slavnim Giuseppejem Tartinijem vznemiril in izzval tudi Ivana Sivca, ki je nato ustvaril novo literarno delo, je pravzaprav velik poklon mestu samemu in njegovemu slavnemu rojaku. S tem se je pisatelj pridružil množici umetnikov, ki jih je Piran vselej širokogrudno sprejel, jih s svojimi čarobnimi lepotami navdihnil in tako očaral, da so svoja občutja in doživetja izrazili v številnih umetniških slikarskih, kiparskih stvaritvah, proznih delih, poeziji, glasbi. Ter vanje prelili svoje občudovanje, spoštovanje in ljubezen do tega čudovitega mesta ter pustili svojo sled, svoj plemeniti dar in ga tako še  obogatili.

Širša slovenska javnost premalo pozna življenje in delo velikega   glasbenika. Piran, žal, še ne čuti z njim, ne diha iz njegove veličine, temveč domala usiha brez Giuseppeja Tartinija, ki bi bil lahko njegov „odrešitelj“, saj je navsezadnje edini slavni Pirančan! Tartinijeva podoba in svetovni sloves bi morala biti največja vrednota tako v umetniški kot v turistični zasnovi mesta.

Letošnjo 320. obletnico rojstva Giuseppeja Tartinija pospremljam z željo,  da bi branje biografskega romana Ivana Sivca Moj ljubljeni Tartini dopolnilo doživljanje in prepoznavanje bogate Tartinijeve kulturne zapuščine. Kar bi bilo plodna podlaga za vsestransko kvalitetnejše in kulturno bogatejše življenje.

Duška Žitko