Šalim se tako, da povem resnico.

                                                           To je najbolj smešna šala.

George Bernard Shaw

Življenje je šala. Z mano se šali že petdeset let. Vsem Abrahamovcem

            želim isto kot oni meni!

                                                            avtor

PRVO ROJSTVO

Že rodil sem se nenavadno. Kljub temu, da sem bil sam prisoten pri tem prvem velikem dejanju, sem prisiljen to popisati iz druge roke. Na svet sem se v primerjavi z drugimi, ki so se kar vsi po vrsti prijokali, prismejal, pa se mi to ne zdi prav nič čudno. A pojdimo raje po vrsti, saj so mi rojenice položile v zibelko tudi to, da ljubim red.

Pametni psihologi pravijo, da človeka določajo tri stvari: dednost, okolje in lastna dejavnost. Dednost je bila pri meni tako rekoč viteška. Tega ne vzemite dobesedno, blizu pa je temu. Naša kmetija je namreč nekdaj pripadala malteškim vitezom komende sv. Petra. Lovrenc Sivec, moj prednik, posestnik pod malteškimi vitezi, se je nekega dne leta 1608 napil do nezavesti žganja. Rodil se mu je sin, Blaž. Blaž se je poročil z Uršulo Jerovšek in ta mu je rodila Osvalda. Osvald se je oženil z Marijo Kanciljo in ta mu je dala sina Mateja. Matej se je obabil z Uršulo, katere priimek ni poznan, in ta mu je položila na oltar življenja Simona. Simon se je zvezal z Nežo Tomelj in ta mu je dala v zakonskem stanu sina Aleša. Aleš je sklenil zakonski jarem z Marijo Lah in ta mu je povila Andreja. Andrej je popeljal pred oltar Uršulo Škerjanec in ta ga je osrečila z Janezom. Janez se je zapletel z Ivano Gašperlin, ki mu je podarila Andreja. Andrej pa je bil že moj oče. Povedano drugače: moj rod ni kar tako, že več kot tristo let živi v Mostah pri Komendi. Mnogi sicer menijo, da je prišel s Posočja, kjer se v vsaki tretji hiši pišejo tako kot mi. A točno je samo to, da smo bili posestniki tu in to od nekdaj. Prav zato ni nič čudnega, da novinarji ob mojem zagretem pisanju knjig radi napišejo: veleposestnik s tridesetimi njivami.

Okolje je bilo pristno kmečko. Moste so bile leta 1949 bogate samo s političnimi komisarji, ki so izterjavali od kmetov obvezno oddajo. Moj oče je imel to napako, da je bil prepošten, zato je svojemu bratrancu, izterjevalcu, ob mojem rojstvu izročil iz hleva zadnji rep. Tako sem takoj po rojstvu planil na krompir. Pomeni, da sem tudi nekakšen krompirjevec.

Svojo dejavnost zaznavam torej od triindvajsetega maja leta tisoč devetsto devetinštiridesetega. Da bi to potrdil, moram poseči še nekaj mesecev nazaj. Vse bo zapisano, seveda, po pripovedovanju, zato ne jamčim za verodostojnost podatkov.

“Mici, nocoj je tako lepa noč, da bi jo najraje prebedel,” je svoji ženi rekel neke avgustovske noči moj oče Andrej. Bržčas je bilo to ob vaškem žegnanju.

“No, pa zlezi k meni, saj tudi jaz ne morem spati.” Malce je bilo verjetno krivo tudi vino, ki so ga prinesli Debevčev ata na žegnanje z Vipavskega. Na etiketi je namreč pisalo po nemško kindermachen, a kaj ko moja starša nista kaj dosti znala nemško.

Nastal sem torej nenačrtno. Do tedaj sta moja starša Andrej in Marija imela v hiši že dva sinova: enajstletnega Cirila in osemletnega Andreja. Ker je šlo z gospodarjenjem sila na tesno, novih otrok nista načrtovala.

“Andrej, zdi se mi, da sem v drugem stanju,” je nekega jesenskega večera povedala mama mojemu očetu.

“Ah, to pa že ne bo držalo!” si ni kaj dosti belil las moj, po naravi miren oče. Znan je bil namreč po tem, da je brez težav bral časopis tik pred nevihto, pa čeprav je imel zunaj dva voza sena.

“Pa sem! O, ko bi bila le punčka!”

Bolj ko je prihajal mamin čas, bolj sta si starša želela, da bi bil otrok ženskega spola. Trije možakarji pri hiši so bili že več kot dovolj in potrebovali bi še eno žensko roko, tako, ki bi pomivala posodo, čistila hišo, kuhala, prala ter nasploh bila mami v oporo.

“Prav, kar baba naj bo!” se je strinjal tudi oče.

Po materinih besedah sem se že od četrtega meseca naprej, torej tam od božiča, obnašal nadvse živahno in športno.

Na deželi je bilo že od nekdaj tako, da na ženske niso kaj posebno pazili. Otroci, kolikor jih je bilo, so bili božji dar in če je tu in tam kdo odšel prekmalu med angelčke, se niso kaj dosti vznemirjali. Bog ga je dal, bog ga je vzel. Približno tako kot majski sneg.

In tako je oče pozimi vzel svojo ženo v gozd, da mu je pomagala nakladati smreke.

“Andrej, preveč se ne smem naprezati, saj vidiš, v kakšnem stanju sem!” se je zbala mama zame. “Že zdaj je jezna. Kar naprej me brca!”

“Ah, malo preveč se smiliš sama sebi,”  je oče zamahnil z roko.

Mama, ki tudi ni imela nosečnosti za bolezen, je vedela, da mora pomagati svojemu možu. Treba je bilo velikokrat močneje poprijeti, ko pa sta bila otroka Ciril in Andrej še tako mlečna.

“Ježešmarija, tako slabo se počutim!” se je takoj, ko sta naložila, sesedla na tla. “Da ja ne bo kaj narobe – z njo!” Vsi so ves čas namreč pričakovali samo punčko.

Posledice nakladanja hlodov so se pokazale v maju. Kakor jo je spočetje, jo je močno presenetilo tudi rojevanje.

“Pa bi res rada že na svet?” se je čudila svojemu tretjemu otroku, ki je zjutraj triindvajsetega maja naenkrat hotel spremeniti dom.

Od tu naprej naj pripovedujem sam. Radoveden sem bil res bolj kot vsi pri hiši, zato kar nisem mogel več zdržati v tesnem prostoru. Odločno sem se hotel takoj naravnost v življenje na velikem belem svetu. Otroci sicer prihajajo na svet približno enako, sam pa sem takoj dobesedno stopil nanj. Na svet sem namreč prišel – z nogami naprej.

“Fantek je! Spet fantek!” je vzkliknila babica, ki je zadnji trenutek prihitela v našo hišo. Na srečo je bila doma s Križa, poldrug kilometer stran od Most. “In z nogami naprej je prišel. Kaže, da z njim ne boš imela težav. Takoj se hoče postaviti na lastne noge.”

Iz izročila vem, da sem takoj ob rojstvu tako čudno potegnil ustnice narazen, kot bi se hotel zasmejati.

“Kozliček, pa se mi menda ne boš kar smejal!” je bolj izjavila kot vprašala babica in se prav ustrašila zame. Tudi ona je poznala ljudski rek, da taki, ki se zasmejejo, radi takoj odidejo med angelčke.

Sam sem bil takoj spočetja že tudi nadvse trmast. Zunanji svet se mi je zazdel tako lep, da niti pomislil nisem o kakem hitrem slovesu. Tisto, da mi je življenje viselo zaradi načina maminega poroda na nitki, pa je že babica spremenila v pravo smer.

“Za take, ki jim ob rojstvu visi življenje na nitki, se ni bati. Pozneje so dvakrat bolj trdoživi.”

Vsi v družini so bili iskreno razočarani, da nisem punčka, toda na koncu so me le vzeli za svojega. Krstili so me po dedu, malce zato, da bi se ohranila hišna tradicija, malce pa zato, ker so bili vsi že ob rojstvu prepričani, da bom šel po dedovih stopinjah: ded je namreč rad hodil na jago, rad je bral knjige in je nasploh hladnokrvno sprejemal tisočere neumnosti sveta.

Založba: Mladinska knjiga Ljubljana (v zbirki Sledi)
Leto izdaje: 1999
Obseg: 266 strani
Format: 20,6 x 14,4 cm
Naklada: 1.300 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.