Kot da je do vseh besed številnih ljudi, ki jih je Sivec srečal v življenju, najbolj resno vzel tele Antona Ingoliča:
»Pišite, čim več pišite. Pri tem pa se ne ozirajte na nobenega, tudi na kritike ne. Bralci bodo takoj sami začutili, ali ste iskreni ali ne.«

PREHITETI SAMEGA SEBE

Pred časom sem Ivanu Sivcu obljubil, da bom govoril na predstavitvi njegove stote knjige. V zvezi s tem se mi je v glavi kmalu pojavilo nekaj zadreg.
Najprej me je zaskrbelo.
Kako naj prijazno govorim o nekom, ki je nesramno in brez posvetovanja z menoj napisal trikrat več knjig kot jaz? A se tako obnaša do predsednika Društva slovenskih pisateljev? A je to ustrezen odnos, a je to mogoče kakšno spoštovanje? Potlej sem si rekel, da bo morda prišel na slavnostno prireditev vsaj s kakšnim majcenim madežem na hlačah in se bom lahko poglobljeno zadržal pri tem.
A dvom je glodal naprej.
Kako naj ljubeznivo in temeljito razvrednotim podatek, da je že celo vrsto let med najbolj branimi slovenskimi pisatelji? Celo bolj bran kot predsednik društva! No ja, sem si rekel, z malo dobre volje bom že razložil, da številke sicer so po svoje na nek način mogoče včasih v določenih primerih in do neke mere pokazatelj, ampak, vsi še predobro vemo, da statistika v bistvu laže. In tako naprej. To bi šlo, ljudje take odločne misli radi slišijo. Dobro mi gre, sem si rekel.
Sakra, takoj za ovinkom je čakala že nova težava.
Ta isti Sivec je praktično obiskal vse naše šole, tiste, ki stojijo, tiste, ki se skoraj podirajo in najbrž tudi tiste, ki jih še gradijo. Težka bo, sem si rekel. Hja, kje neki, sem mukoma končno izbrskal v sebi! Saj nedolžni otročaji ne vedo, koga vabijo na obiske in k sebi na branje. Oni niso krivi, če nič hudega sluteč prebirajo njegove knjige, jih razumejo in so jim celo všeč. Oni še ne vedo, da si zelo pameten, če bereš knjige, ki jih nihče ne razume in potem govoriš o njih tako, da te nihče ne razume. Otroci pač.
Še en problem sem moral razrešiti, ko sem premišljeval o slavnostnem govoru. Knjige Ivana Sivca berejo tudi odrasli.
Ocenjujem, da je to povezano z znano slovensko skopostjo in sodobno pohištveno industrijo.
Sivčeve knjige so različnih formatov in različnih debelin. To je zanesljiv razlog, da se uporabljajo bolj kot moje. Danes mizarji niso več to, kar so bili. Postelje, omare, police, stoli in mize. vse to se ziblje. Vse je narejeno hitro in površno. In ni bolj priročnega za podlaganje, kot so knjige. In glede na široko izbiro Sivčevih knjig ljudje pač posegajo po njih. Za vsak slučaj jih največkrat kupijo, še preden nabavijo pohištvo. In seveda, zdaj pride na vrsto skopost. Če smo že kupili tele knjige, jih bomo pa še prebrali, saj bomo tako imeli dvojno korist, si rečejo. In ne samo to: najprej množično drvijo v knjižnice, si izposojajo njegove knjige, jih doma berejo in pomerjajo, potlej gredo pa še v knjigarne.
No, no. Stvar je torej jasna: sploh ne gre za Sivčeve knjige, predvsem gre za mizarsko šlamparijo in za to, da so ljudje v branje tako rekoč prisiljeni. Ta dejstva so zdaj odločno, končno in nedvoumno pojasnjena.
Zelo hladnokrvno sem začel čakati in si beležiti ta izhodišča za govor ob stoti knjigi Ivana Sivca, ko bi ta trenutek napočil.
Izkazalo se je, da vsega tega sploh ne bom potreboval.
A me ni Ivan Sivec sredi vseh teh priprav poklical in prosil za nekaj besed ob svoji 93. knjigi? Halo? Ob triindevetdeseti knjigi?
Niti sto knjig še ni napisal, pa bi me že rad? A je pod soncem sploh še kaj reda?
Ne bom se trudil, sem si užaljeno rekel, nobenega govora ne bo!
Je že prav, da je napisal trikrat več knjig kot jaz. Je že prav, da je med najbolj branimi slovenskimi pisatelji. Je že prav, da ga poznajo na vseh šolah. Je že prav, da ga imajo odrasli Slovenci za svojega.
Ampak, niti sto knjig še ni napisal. Do danes že ne. To je šele triindevetdeseta. Ne bom mu govoril!
Tole besedilo mu pošljem, pa zdravo!