“Zato vam pravim, skicirajte in zopet skicirajte, pri tem si boste skicirano bolje zapomnili ali vsaj ohranili, navadili se boste risati, kar je za arhitekta prvi pogoj.”

                                                                  Jože Plečnik

ČETRTOROJENEC

Leta 1872 je bila zima nenavadno dolga in zoprna. Sneg je zametlo že sredi novembra, potem pa je kar obležal. Odjuge ni in ni bilo. Snega je bilo malo, vendar je že prvi pomrznil in tako je mraz takoj oklenil vse potoke in reke v ledene spone, ceste pa spremenil v komaj prevozne poti. Življenje se je zato preselilo predvsem v notranjost hiš in delavnic.

Mizar Andrej Plečnik vsaj s kurjavo ni imel večjih težav. Takoj ko je zapadel prvi sneg, je začel nalagati v svoji mali delavnici v gašperčka vse, kar mu je ostalo pri izdelovanju pohištva, seveda pa je moral večkrat stopiti na dvorišče, v skladovnico, tudi po polena.

Plečnikova hiša je stala na začetku Ljubljane, nedaleč stran od gostilne Pod lipco, kjer je bila zadnja postaja vseh furmanov, ki so prišli z Notranjske in Primorske, z Dolenjske in prek Št. Vida z Gorenjske. Čeprav sta bili Plečnikova hiša in delavnica samo del nekdanjih konjskih hlevov in skladišč, se je mizar Andrej tu dobro počutil. Iz gostilne Pod lipco mu je v uho odmevala tako rekoč domača kraška govorica, v svoji mizarski delavnici se je srečeval tako z Ljubljančani kot z ljudmi z obrobja mesta, kadar pa je za hip obstal na prostranem dvorišču pred delavnico, se je pred njim razgrnil ves svet: v daljavi je čutil svoje kraške korenine, na jugu se je odpiralo prostrano Barje, na severu pa vsi biseri baročne Ljubljane, od uršulinske cerkve do turjaškega dvorca.

Tistega januarja je bil Andrej Plečnik še posebej na trnih. Medtem ko so drugi tarnali zaradi kurjave, je njega skrbelo le glede otroka, ki je bil na poti. Skrb morda ne bi bila tako velika, če zakoncema Plečnik ne bi pred dobrim letom na porodu umrl otrok. Rodil se je zdrav in vse je kazalo, da bo preživel. Pa je komaj nekaj ur zatem ugasnil kot drobna svečka, ki dogori, še preden se razplamti.

„To pa je zato, ker si hotel privarčevati pri babici,” so Andreju poočitali prijatelji. Andrej je prišel v predmestje Ljubljane s kmetov in tam so babico k porodu klicali le v najbolj nujnih primerih. Navadno tedaj, ko je bilo že prepozno. V Ljubljani pa skorajda ni bilo primera, pri katerem ne bi pomagala babica.

Andrej jim ni odgovarjal. Sam pri sebi je slutil, da v tem ne tiči pravi vzrok. A je raje molčal. Kriv je bil sam, pa ne zaradi babice. Tudi ženi Heleni tega ni povedal. Morda ga je prav zaradi tega ob ponovnem porodu skrbelo še toliko huje …

„Andrej, moj čas prihaja!” mu je med zobmi iztisnila žena. „Bog mi pomagaj in vsi svetniki!”

Tokrat Andrej ni okleval niti za trenutek. Brž je vzel pot pod noge in se podal po babico, pri kateri se je že prej zmenil, da bo prišel po pomoč. Imel je namreč to srečo, da je marsikateremu Ljubljančanu popravljal staro pohištvo in naključje je naneslo, da je moral med letom narediti nove noge veliki mizi v jedilnici prav v hiši babice.

„Nič ne stane,” ji je rekel tedaj. „Bova kar konec januarja poračunala, ko bo moja Helena rodila tretjega otroka.”

Ni ji povedal, da bo rodila pravzaprav že četrtega. Prva je bila hčerka Marija, prvemu sinu pa sta dala – kot se spodobi – ime po očetu. Mariji je bilo zdaj že osem let, Andrejčku šest, tretji otrok pa je bil že zdavnaj med angelčki.

„Prav, meni je tudi tako prav.”

Tako je tistega 23. januarja 1872 Andrej pohitel po babico in jo pripeljal na svoj dom v Gradišče, potem pa se negotovih korakov odpravil od doma.

„No, gospod Andrej, ali nama ne boste pomagali?” se je začudila babica. Moški so večkrat čudni. Pri porodu bi jo najraje vsi ubrali od doma. Le redkokdo je doma kuhal vodo in stregel babici z rjuhami.

„Bom raje stopil po Helenino sestro!” ji je odvrnil na hitro in skoraj stekel od doma.

Svakinja je stanovala nedaleč stran od uršulinske cerkve, torej že v pravi Ljubljani, vendar le nekaj korakov proč. Sam pa se je potem podal naravnost v gostilno Pod lipco. Tam, kjer so se ustavljali številni furmani in mešetarji, trgovci in obrtniki, se je počutil domače. Čeprav je ob koncu tedna navadno tja poslal sina Andreja po pol litra vina in sta ga potem kot tedenski priboljšek spila skupaj z ženo doma, je tu in tam vendarle stopil v gostilno tudi sam. Posebno tedaj, kadar je dobil za delo posebno dobro plačilo in tedaj, ko je ob koncu novembra imel god. Z ženo sta se dobro razumela, vedela je, da je garač brez primere, zato mu tega ni nikoli oporekala. Sam pa tudi ni nikdar pretiraval. Pri pitju je imel mero kot le malokdo med obrtniki.

„O, gospod Andrej, kaj pa je vas prineslo k nam?!” ga je veselo pozdravil debelušni gostilničar in si zavihal košate brke navzgor. Plečnik pač ni bil navaden pivec, Plečnik je bil pivec s polno mošnjo.

Andrej je samo nekaj zamomljal, potem pa naročil četrtinko rdečega iz soda pod stopnicami. Tistega pač, ki ga je spominjal na dom.

„Lepo, lepo, da ste se oglasili,” je bil gostilničar prijazen čez mero. “Skoraj sosedje smo, pa se tako malokrat vidimo.”

Andreju ni bilo do pogovora. Raje se je usedel v kot in z enim ušesom prisluhnil živahni furmanski govorici z Notranjske. Na veliko so pripovedovali, kako so ride na Notranjskem zasnežene tudi poldrugi meter visoko, kako težko se je s konji prebiti čez postojnske hribe in kako je treba paziti, da se komu kaj ne naredi. Posebno o konjih je bilo veliko govora.

Kaj pa, če jima tretji otrok spet umre? Bog pomagaj! In kaj bodo kupili tokrat: sina ali hčer? Mizar Kvaternik mu je ob hčerki rad ponagajal, da bi moral za sina obuti škornje. Seveda bi bilo dobro, da bi bil spet sin. Andrejček ni imel kakšnih posebnih ročnih spretnosti, sam pa bi prejkoslej potreboval naslednika v svoji mizarski delavnici. No ja, bo, kar bo. Samo da otrok ostane živ. Helena je po smrti tretjega otroka veliko prejokala in se noč in dan priporočala Bogu, naj četrti otrok pride na svet zdrav in naj ostane tak vse dni.

Ko so v kotu začeli furmani prepevati otožne furlanske in italijanske pesmi, se je sam zagledal skozi okno po zasneženi cesti in v mislih začel stopati tja proti svojemu Krasu, proti svojemu domu.

Zdelo se mu je, da vidi po zasneženi cesti prihajati človeka s culo na rami. Da, komaj dvanajst let je, odkar je prišel v Ljubljano. Čeprav Gradišča še niso šteli za pravo Ljubljano, se je sam posvod kar takoj postavljal za Ljubljančana. Posebno zato, ker je bila njegova žena Helena res Ljubljančanka, pa tudi med delom je imel največ opraviti z meščani. Njegovi rojaki in prebivalci z obrobja Ljubljane so bili prerevni, da bi si lahko naročali novo pohištvo ali da bi popravljali starega. Le tu in tam je prišel kdo z Dolenjske naročiti novo skrinjo in omaro za balo, pa to je bilo že redko.

Da, komaj dobrih trinajst let je, odkar je slekel vojaško suknjo. Nosil jo je celih pet let. Kaj pa bi drugega lahko počel, gostačev sin iz Hotedrščice! Pri Solferinu je že vse kazalo, da bo pustil življenje. Na srečo je bil ranjen v koleno in so ga potem po petih letih izpustili iz vojske kot invalida. O, koliko njegovih tovarišev je ostalo potem v bitki pri Custozzi! Tudi sam bi verjetno tam padel, če ga ne bi prej poslali domov. Življenje mu je bilo tako rekoč podarjeno, zato se je s še toliko večjim veseljem lotil družinskega posla. Ker pa je videl, da gre doma mizarjenje slabo v denar, se je kar s culo na rami podal v Ljubljano. Tu se je na hitro poročil in zastavil delo s podvojenimi močmi. Žena Helena je bila res meščanka, vendar ni nikdar hlepela za nemogočimi cilji. Zadovoljna je bila, da je bil v hiši red, da niso bili lačni in da je bil tudi on veren človek. Njej je vera pomenila veliko, sam pa je tudi vedel, da ne bi nikdar prišel v Ljubljano, če mu ne bi stali ob strani vsi svetniki.

„Samo da se njej na porodu ne zgodi kaj hudega …” je zamrmral sam pri sebi in si naročil še četrtinko. Otroci so ob porodu povsod umirali na veliko. Skoraj vsak tretji otrok je zagotovo umrl. Čudno pri njih je bilo samo to, da jima je umrl ob porodu prav tretji otrok. Kot bi nekdo matematično izračunal!

Na ustnicah se mu je ujel igriv nasmeh. Spomnil se je žegnanjske nedelje pred šentjakobsko cerkvijo, veliko lepih deklet v belih oblekah, sebe v edini nedeljski opravi.

„Dekle, ali te lahko sprememim do doma?” je vprašal tisto, ki ni bila več ravno v rosnih letih, pa je vendar gledala tako bistro in pametno, da jo je opazil pred vsemi drugimi.

„S tem se pa nikar ne meni, saj vidiš, da šepa!” ji je oponesla prijateljica.

Dekle v beli obleki pa je dejala:

„Ah, gotovo je kaj hudega za njim!“ In potem njemu: „Če imaš poštene namene, greva del poti lahko skupaj!”

Še tistega dne je izvedel, da ji je ime Helena in da je skoraj štiri leta starejša od njega. Da, starejša! A takoj mu je bila všeč, ker ni ničesar prikrivala. Na hitro sta se z njenimi domačimi zmenila vse. Za doto ji je oče kupil del hleva na Gradišču, sam pa je še pred poroko s cizo pripeljal v Ljubljano vso svojo mizarsko kramo. Ko sta se vzela, je bilo njej triintrideset let, njemu pa devetindvajset. Kljub razliki v letih se mu je zdelo, kot da se je vse odvrtelo na hitro in tako lepo kot v sanjah. Iz gostačevega sina je tako rekoč čez noč postal eden od pomembnih ljubljanskih mizarjev.

„Kaj pa, če umreta oba …?”

Kljub temu, da je Pod lipco postajalo vse bolj živahno, se je zla slutnja vse bolj plazila po kotih in se vse bolj zaletavala vanj. Če umre Helena, bo v trenutku konec vseh sanj. Saj mu je za znoret, če bi ostal sam z obema otrokoma ali celo s tretjim, ki bi morda ostal živ.

„Plačam!” se je odločil na hitro in odločno vstal. Močno ga je zapekla vest. Doma žena trpi, sam pa poseda v gostilni in se napija kot najslabši pijanček. Da, k njej mora! Mogoče pa ji lahko kako pomaga …

Pot do doma je bila vsa ledena. Malce mu je šumelo tudi v glavi, pri hoji pa ga je deloma oviralo še napol trdo koleno.

Ko je za trenutek obstal, se je zagledal proti hribom, ki so stali za Ljubljano kot kulise. Tako lepega mesta, kot je Ljubljana, ni nikjer: lepe cerkve, prijazne hiše, obsežno polje, za njimi pa gozdovi in bele planine. O, otrok moj, kar koli že boš, ne smeš umreti! Živeti je vendar tako lepo! Rodil se boš na najlepšem koščku sveta!

Vrata je odprl s slabo vestjo. Bilo je nekam tiho, kar preveč mirno. Verjetno se ni še nič zgodilo. Se je Helena zmotila? Toda pri četrtem otroku se vendar ne da več zmotiti!

Prav v trenutku, ko je previdno pokukal v sobo, kjer naj bi bila žena z babico in svakinjo, se je zaslišal glasen otroški jok. Jok, ki je nenadoma začel – pojemati!

Da, Helena je že rodila! Rodila zdravega otroka. Tudi sama je ostala živa. Izmučena je ležala na postelji in z očmi iskala novorojenca.

Babica je novorojenčka dvignila nad posteljo ter ga nalahno udarila z roko po zadnji plati.

„Sin je!” je rekla. „Ni posebno krepak, a moral bi preživeti.”

Novorojenček je jokal v vse bolj dolgih, pretrganih sunkih.

To je Heleno tako vznemirilo, da se je v trenutku potegnila na postelji toliko navzgor, da je lahko sedela.

„Dajte ga meni!” je ukazala resno. „Moram mu nekaj povedati!” je dodala s smrtno resnim glasom.

Vsi trije so jo presenečeno pogledali, kaj mu ima povedati.

„Norček, pa vendar ne boš umrl še ti! Andrejčka sem namenila za duhovnika, ti pa boš nadaljeval naše družinsko delo. Zato moraš živeti, razumeš, moraš! No, mali moj, boš odprl oči!” Govorila je tako resno in vneto, kot bi ga hotela uročiti.

Hip zatem se je res zgodil mali čudež. Novorojenček je odprl oči in se začudeno zagledal v svojo mater. Vsem se je zazdelo, da mu je na ustnicah zaigral droben nasmeh.

„Bog bo zmeraj s teboj!” mu je rekla mati čuteče. „Uslišal me je.”

Mož je ob vratih brez besed sklenil roke in začel napol glasno moliti.

“Je že vse v redu!” je bila vesela babica. „Kritični trenutek je za njim. Z eno nogo je bil že v nebesih, a se je Bog premislil. Pravijo, da imajo taki otroci še posebno srečo v življenju. Navadno dočakajo veliko starost.”

“Samo da je vse v redu, samo da je vse v redu,” je ob odhodu stisnil Andrej babici v žep za povrh še bankovec.

„Bog povrni!” se mu je zahvalila babica. „Vem, da ste Plečnikovi dobri ljudje. Zato pa je danes Bog na vas pogledal skozi veliko okno. A ne zanašajmo se preveč na to! Kljub vsemu odnesimo malega še danes h krstu, da ne bo prišel v nebesa kot pogan.”

Po stari navadi, posebno zato, ker je tako veliko otrok umrlo takoj po porodu, so tretjega Plečnikovega otroka še tistega dne odnesli h krstu v cerkev sv. Jakoba. Krstna botra sta mu bila Helenina sestra Frančiška in “Pomarančar.”

Glede Pomarančarja jih je Andrej pozneje še veliko slišal. Plečnikova družina je bila mlada, naseljena je bila nanovo, zato ni imela veliko sorodnikov in znancev. Tako kot drugi so tudi oni za krstnega botra naprosili kar prvega, ki je prišel mimo. Zato ni bilo čudno, da so bili kot botri v krstni knjigi tudi pri drugih napisani kar Pomarančarji, Kramarji, Sejmarji, Branjevci.

“Sredi zime si moral dobiti ravno Pomarančarja!” se je hudovala Andrejeva žena Helena.

“No, saj to se mi zdi še najlepše. Pa tudi Pomarančar je imel največ časa …”

Župnik ni rekel nič. Zanj je bilo glavno, da je bil novorojenček krščen. V veliko knjigo je zapisal:

„Jože Plečnik, rojen 23. januarja 1872, sin Andreja Plečnika in Helene Molk, poročene Plečnik, oba iz Ljubljane.”

Ko so novorojenčka prinesli domov, je oče Andrej stopil na podstrešje delavnice in prinesel v kuhinjo lično izdelano zibelko.

„Kdaj pa si jo naredil?” se je začudila žena Helena. “Nikoli te je nisem videla delati.”

„Naredil sem jo ob drugem rednem delu.”

„Kako je lepa! In kako umetelno si izrezljal v stranicah tele srčke! In kako lepo si jo poslikal na koncih! Ti si pa res pravi umetnik!” Tako ga je občudovala, da mu je postalo kar nerodno. Potem pa ga je, tako kot ga je znala samo ona, takoj postavila tudi na trda tla. “Pa menda nisi porabil tistega najdražjega lesa, ki si ga moral kupiti pred zimo?! Tako drage zibelke si pač ne bi smela privoščiti!”

Toliko časa ga je privijala, da ji je moral povedati vse.

“Oprosti, toda resnica je še veliko bolj zapletena. Že kar kruta. To zibelko sem izdelal že lani. Za otroka, ki nama je – umrl!” Žalosten je sklonil glavo. Bal se je, da se bo nanj usula ploha hudih besed.

Žena pa je samo razumevajoče dejala:

“Zdaj šele razumem, zakaj si me toliko spraševal o njegovi smrti … Pravijo, da zibelke ne smeš prej prinesti domov, dokler se otrok ne rodi … Ti pa si jo izdelal že več dni prej …”

“Oprosti, res je tako!”

Čez trenutek je dvignila oči in mu rekla:

“Andrej, ne ženi si tega tako k srcu! Takšna je bila pač božja volja. Če bi držalo, da zibelka ne sme biti pred rojstvom v hiši, potem bi tudi Jožek umrl. Pa ni. Le poglej ga, kako mirno je zaspal v tej tvoji prelepi zibelki!”

Stisnil jo je k sebi, trdno stisnil, pa čeprav tega kot tršati Kraševec ni bil nikoli vajen.

“Hvala ti, Helena, hvala za drugega sina!”

Založba: Mohorjeva družba Celje
Leto izdaje: 2001
Obseg: 185 strani
Format: 14,6 x 20,4 cm
Naklada: 12.000 izvodov trda vezava fotografije mag. Mirko Kambič

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK