Uvod v knjigo

ŽAMETNA ALTISTKA IN ZLATI TROBENTAČ

Ivanka in Žan. Žametna altistka in zlati trobentač. Ustvarjalca in poustvarjalca, ki puščata za sabo globoke sledi. Sledi, ki jih pozna vsak Slovenec. Sledi, ki jih skušamo v tej knjigi le nakazati, v resnici pa so še precej globlje, vidnejše, močnejše.

Ivanka najprej kot pionirka slovenske popevke, pa tudi kot pevka belokranjskih narodnih pesmi, v poznejšem obdobju pa kot odlična interpretka Dovžanovih, Burnikovih in še posebej Žanovih melodij, na besedila najbolj znanih slovenskih pesnic in pesnikov. Ivanka, večkrat imenovana tudi belokranjski slavček, pa bi ji brez pomisleka lahko rekli tudi slovenski slavček ali še mnogo več. Ivanka kot altistka z glasom, ki ni nikoli poznal meja, segel pa je do vsakega srca.

Žan, vse življenje predan predvsem trobenti in skladanju novih melodij. Žan, ki je postal že pred leti pojem enega najboljših slovenskih trobentačev tako pri domači glasbi kot pri jazzu. Žan, ki je ustvaril več ducatov tako nepozabnih melodij, da jih izvajajo ne samo po vsej Sloveniji, temveč so pojem najboljšega ustvarjalnega potenciala po vsej Evropi. Pa naj bo to v glasbi, ki se takoj dotakne duše, ali pa pri jazzu ali širšem orkestrskem sestavu oziroma godbi na pihala. Vsekakor pa kot avtor, ki je dal kvintetovski zasedbi svojski zven in zagon, znal pa je iskati svojo pot tudi pri jazzu in drugod. V vseh primerih pa Žan kot izviren, prepoznaven, nepozaben avtor.

V prvi zreli dobi življenja sta oba, tako Ivanka kot Žan, odkrila tudi nenavadno barvit, bogat in razpoznaven slikarski zaliv. Žana je čakal vse od otroških let naprej in šele zdaj se mu slikarski svet razkriva v vsem razkošju predvsem eksplozije zvoka. V slikarski svet je pozneje popeljal tudi svojo življenjsko družico Ivanko, ki je v sebi prav tako odkrila svoj skriti slikarski svet.

Najbolj razveseljivo pri tem pa je, da sta oba ostala ob tem vedno topla in iskrena človeka, takšna, kot ju ves čas kaže, razkriva in razodeva tudi njuna glasbena in slikarska umetnost. Oba sta vredna po vseh plateh največjega spoštovanja in občudovanja. Vse življenje sta se razdajala za druge, kljub mnogim oviram in nesmislom na poti navzgor pa sta ostala vse do zdaj še vedno nadvse preprosta, odprta, komunikativna; tako rekoč velika otroka v svojih mehkih dušah. To pa njuno iskreno delo še toliko bolj potrjuje in približuje vsem nam.

Naj bo pričujoči zapis o Ivanki in Žanu za zgled in v pomoč na vsakdanji in umetniški poti mnogim drugim glasbenikom in slikarjem, predvsem pa ljudem, ki še vedno iščejo sebe.

Avtor

Začetek knjige

KJER SO ZIBALI ME MATI

Ivankina življenjska pot se je začela v tujini, med drugo svetovno vojno. Kraševčeva družina je namreč živela v značilni belokranjski revščini, ki so ji tedaj rekli – skromnost! K težkim medvojnim razmeram je treba dodati še tri nebogljene otroke – četrti se je rodil po vojni – tako da je bila čaša opojnosti življenja na zunaj res majhna. A vendar so Ivankini spomini na najzgodnejša leta njenega otroštva prijetni in nenavadno zgodaj povezani tudi s pesmijo.

Ivankina starša, oče Janez oziroma Janko, kot so mu pravili, in mama Vida sta bila vsak po svoje zaznamovana. Oče, doma iz Čuril pri Metliki, je bil izučen za čevljarja. Ko mu je bilo dvanajst let, je izgubil oba starša: očeta je udaril s kopitom konj, mati pa se je med žetvijo zastrupila s srpom. Ivankina mati je bila nezakonska, po tedanjih merilih pankrt, nezaželen, odvečen otrok, živela pa je pri starih starših v Gradacu. Njena mama pa je bila poročena v Metliki, pa še babica je bila, babica z biciklom, babica, ki je pomagala na svet prenekateremu Belokranjcu.

Leta 1939, se pravi v času, ko se je že napovedovala druga svetovna vojna, se je zakoncema Kraševec rodila prijetna deklica, ki so ji dali ime Vida. Ivanka pa je bila drugi otrok, rojena je bila dobrega pol leta po začetku vojne, 22. oktobra 1941, v Nemčiji, v Münchnu. Ivanka ob tem takoj pove tole zanimivost:

»Oče je bil po poklicu sicer res čevljar, mama pa je bila – tako kot večina žensk tistega časa – gospodinja. Ker je bilo doma precej trdo življenje, je oče leto dni pred vojno odšel v Nemčijo, s trebuhom za kruhom. Zaposlil se je kot kurjač na lokomotivi. Ko je izbruhnila vojna, moji starši niso vedeli, kaj bi naredili. Po eni strani je bila služba v Nemčiji za naše razmere odlična, oče pa bi jo lahko tudi obdržal, po drugi strani pa smo bili zavedna slovenska družina in staršema nikakor ni bilo do tega, da bi se oče udinjal okupatorju. Zato je mama, visoko noseča, odšla z vlakom k možu v München, da bi se dogovorila, kaj jima je storiti. Tam pa jo je prehitel čas in tako je 22. oktobra na hitro rodila mene. Oče pa – slabo vešč nemščine – je še tistega dne odšel na matični urad, da bi prijavil moje rojstvo. Pa so ga uradniki na hitro odslovili, češ da se uradne ure že končujejo. In tako me je lahko prijavil šele naslednjega dne.«

V vseh dokumentih zato piše, da se je Ivanka Kraševec, drugi otrok Janeza in Vide Kraševec, rodila 23. oktobra 1941 …

Stanovali so na Akazienstrasse, v predelu Münchna, ki so mu rekli tudi Fazanerija. Veliko pozneje, ko je z Alpskim kvintetom gostovala na Bavarskem, je želela poiskati rojstni kraj, pa je ugotovila, da so tisti skromni delavski predel podrli oziroma je bil uničen med vojno. Vse, kar je ostalo, so samo še spomini.

Prvi spominček so Ivanki seveda povedali starši, pa vendar je po svoje zanimiv. Oče si je tu in tam vendarle privoščil kako pivo, Ivanki pa je bila zelo všeč pena. Zato je bila med njenimi prvimi prošnjami tudi tale:

»Pa-pa, pisl-pisl!« Prosila je pač, naj ji oče da čisto majčkeno tiste grenke pene, ki je bila povsem drugačna od druge skromne hrane.

Na babičino zahtevo se je Kraševčeva družina po dobrem letu vrnila na domača tla. Tretji otrok, Janči, je bil rojen leta 1943 že doma, četrti, Martin, pa šele sedem let po vojni, leta 1952.

»Starša sta mi večkrat pripovedovala, da jima je stara mama, bolj ko se je vojna razplamtevala, tem bolj odločno pisala, da se moramo takoj vrniti v Belo krajino. Sama se tega še ne spomnim, starša pa sta mi povedala, da smo se vrnili spomladi, v času, ko so se povsod razcvetele v vsem svojem razkošju naše čudovite češnje. S seboj smo pripeljali kar nekaj prtljage, povrhu pa je münchenski župnik prav meni podaril pravi pravcati zlatnik, drugi dobri ljudje pa nekaj obleke, iz Nemčije pa smo s seboj pripeljali tudi otroški voziček. Še preden smo vse skupaj razložili po hiši, me je mama posadila na mizo, jaz pa sem – verjetno od sreče, ker je bila zunaj tako lepa pomlad in ker smo se vrnili k babici v Metliko – začela kar sama prepevati. Pela sem menda:

»Uta-ta, u-tata, ro-ži-ce …«

Kljub temu, da je Ivanka pozneje večino svojega življenja posvetila pesmi, pa so vse pesmi zanjo napisali drugi. To je bila edina pesem, ki jo je kdaj zložila v življenju. Zapelo ji je pač srce …

Ivankin oče pa je takoj po prihodu domov odšel v partizane, v XV. Slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado – SNOUB – Belokranjsko, kjer je med drugim prijateljeval z očetom znanega belokranjskega humorista Tonija Gašperiča. Tudi Tonijev oče je bil čevljar. Sploh sta bila dobra tovariša.

Kljub vojnim razmeram je Ivanka vendarle rasla v pesmi. Rada se spominja mame, ki je tako rekoč ob vsaki lepi priložnosti rada zapela, njen mož pa ji je ob tem vedno prav po moško basovsko odgovarjal. V ušesih ji je med drugim ostal naslednji refrenček pesmi. Mama je zapela:

»Če pridem jaz k tebi ponoč’ …«

Oče pa je prav tam od spodaj potrdil:

»Ponoč’!«

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2011
Obseg: 192 strani
Format: 23 x 17 cm
Naklada: 550 izvodov trde platnice

ponatis
Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2012
Obseg: 192 strani
Format: 23 x 17 cm
Naklada: 350 izvodov Prevod v nemški jezik Trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.

Informacije o možnem nakupu: Knjiga je pošla.