Odlomek iz poglavja TUJEC NA DOMAČIJI:

Čeprav je bila svečava slaba, sem dobro videl vse črke. Na listu so bile zapisane naslednje besede. Vse sem si zapomnil do zadnje.

         „Ozdravela več ne bom. Na mojo pot boste vsi prišli. In morebiti ti, France, prvi. Prav fleten otrok si bil. Tedaj sedaj svojo reč prav obrni.“

Tedaj se mi je posvetilo.

Tujec v naši hiši ni nihče drug kot – pesnik France Prešeren.

France Prešeren!

Iz Vrbe na Gorenjskem.

Novi advokat v Kranju.

Stopil sem k njemu, ga objel čez tisto veliko zeleno suknjo in mu rekel:

„Dobrodošel v naši hiši, dragi France!“

Za trenutek se je zmedel, potem pa mi odvrnil:

„Kako pa veste, da sem pravi? Morda pa sem samo – njegov duh!“ se je pošalil. Nato je podal roko tudi moji ženi, vaši materi, in vam, starejšim otrokom. Mlajše pa je samo pobožal po glavi in vam rekel: „Tako fleten otrok sem bil pred štirimi desetletji tudi jaz.“

Našega vrlega pesnika sem iz Novic dobro poznal. Slišal sem tudi za škandal, ki je izbruhnil v Ljubljani, ko je izdal Sonetni venec, posvečen bogati hčerki trgovca Primica. Seveda sem bil nadvse počaščen, da je tako velika osebnost stopila v naš dom. Še bolj pa sem bil presenečen, da sta velikega pesnika naša pesem in moje citre ganile do solz. Rekel se mu:

„Dobrodošli pri nas! V Ljubljani so … gosli in cimbale pele … Pri nas pa ste slišali še starodavne citre … Tako je pri nas …“

„O, pri vas je res lepo, lepo,“ nam je pritrdil boljše volje. „Veseli me, da še obstajajo takšni slovenski domovi. Veste, jaz pa doma nimam več. Ta mladi na Ribičevini je hud pijanec in bo kmalu zapil vso kmetijo. Pa smo imeli tretjo najbolj trdno kmetijo v vasi. Res je od doma pognal celo moja starša, da sta morala umreti na tujem in sta nesrečneža pokopana v tuji zemlji. Jaz pa sem dobil od doma samo toliko odpravnine, kolikor mi je dal grof na Moravskem, kjer sem poučeval njegovega sina, za napitnino. Petdeset goldinarjev. Pa še tole suknjo mi je podaril grof in zlato uro. Poglejte, tole zlato uro mi je dal sam od sebe za povrh ob odhodu za spomin. Rečem vam, hudo je, kdor nima doma … No, o tem sem napisal tudi pesem. Morda, ko ste toliko načitani, jo celo poznate. Začenja se takole … O, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta …“

„Da b’ uka želja me iz tvoj’ga sveta, speljala ne bila golfiva kača …“ sem nadaljeval jaz, saj sem več njegovih pesmi znal na pamet. Čeprav so bile veliko bolj učeno napisane kot ljudske pesmi, sem si jih hitro zapomnil. Vse so take, da veliko povedo. Takšne stvari pa gredo hitro v spomin.

Natočil sem mu še eno šilce, saj je bilo očitno, da se gospod pesnik pri nas dobro počuti ter da ga je naše muziciranje in petje vrnilo v  mladost. Usedel se je k topli peči in se tako razgovoril kot verjetno le malokdaj. Takoj sem tudi dojel, zakaj se je oglasil pri nas. Tista dva, ki sta peljala pohištvo v Kranj, sta vozila Prešernovo kramarijo. In ker mi mladenič, ki je spremljal furmana, o sebi ni veliko povedal, sem Prešerna najprej vprašal, kdo je bil tisti – Andrej Rudolf.

„Pa je tisti mladenič, ki je selil vaše stvari iz Ljubljane res tak revež, kot se je delal?“ sem ga vprašal previdno.

„O, še večji!“ mi je odvrnil iskreno. „Veste, on je sin mojega velikega prijatelja Andreja Smoleta. Skupaj sva tudi v vašem koncu – no, v Moravčah in okolici –nabirala narodne pesmi. A Andrej je imel strašno smolo. Kar trikrat se je zaljubil in vedno v napačno žensko. Žena pa, ki mu je rodila sina, je pobegnila z nekim oficirjem na tuje. Andrejčka še babica ni marala, čeprav je bila bogata. No, njegov oče je bil drugače dober človek, le sila nestanoviten. Pravi vagabund. Vse, kar mu je dala mati, je pognal po grlu ali pa zapravil z lepimi ženskami. Pomislite, mati mu je kupila na Dolenjskem celo grad. Grad Prežek. Trikrat sem bil tam in vedno sem komajda ušel stran, saj se je na gradu samo popivalo in se predajalo razuzdanosti. No, lahko vam povem, da sem prav na tem gradu, ob pogledu na vinograde po njim, napisal tisto pesem, ki jo ljudstvo prepisuje na skrivaj in jo bere samo v zaprtih družbah. Imenuje pa se Zdravica. Nekateri pravijo, da bi bil bolj pravšnji naslov Zdravljica. Gre za hvalo vinski trti in našemu narodu, ki je trdoživ kot – vinska trta. No, mojega prijatelja Andreja je prav na štirideseti rojstni dan zadela kap. Povabil nas je na pečenega zajčka, a s pojedino ni bilo nič. Nenadna Andrejeva smrt me je hudo pretresla. Moja ljuba Ana pa je ob tem vprašala samo to, kdo je potem pojedel zajčka. No, vidite, tako preprosti so nekateri ljudje!“

Naslov: Naplavina davnega spomina; Od Karantanije do samostojne Slovenije
Avtor: Ivan Sivec
Spremni besedi: dr. Rajmund Lampreht in dr. med. Jožef Magdič
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2024
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 26; Biografski romani
ISBN: 978-961-7143-28-7
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen na ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• BIBLOS
• COBISS
• BELETRINA DIGITAL

dr. med. Jožefa Magdiča: SPREMNA BESEDA K SIVČEVIM NAPLAVINAM

NAPLAVINA DAVNEGA SPOMINA

Naj najprej napišem nekaj o sebi. Rojen sem 2. februarja leta 1943 v kmečki družini pod Lipo. Leta 1961 sem maturiral na Gimnaziji Murska Sobota. Študij na Medicinski fakulteti sem opravil v Ljubljani, končal sem ga leta 1966. Potem sem opravil specializacijo iz nevropsihiatrije. S svojim delom sem začel v Ljubljani, nato sem leta 1971 opravljal službo specialista v Zagrebu. V januarju 1972 sem odšel v Švico. Delal sem v treh psihiatričnih bolnišnicah in opravil študij na Inštitutu Carla Gustava Junga v Zürichu in to z diplomo analitičnega psihologa, ki sem jo opravil konec leta 1975. Leta 1976 sem se preselil v Nemčijo ter tam deloval kot psihiater in psihoterapevt ter na področju sodne medicine. Leta 1978 sem doktoriral na Univerzi v Tübingenu. Leta 1983 sem se vrnil v domovino ter delal v psihiatričnih bolnicah: najprej v Mariboru, potem Ormožu, v Zdravstvenem domu Murska Sobota in nazadnje v lastni psihiatrični ordinaciji. Sem predavatelj, mentor in supervizor za psihoanalizo v okviru Mednarodne zveze za analitično psihologijo. V letih od 2001 do 2003 sem deloval tudi v Beogradu, sedaj samo v Ljubljani.

Med bivanjem v Švici sem imel futuristično sanjo o samostojni Sloveniji. Sanja se konča s sporočilom »in potem bo mojemu narodu zasijala svoboda!« Po zaključku študija, oziroma bivanja v Švici, sem se z družino, kot je že omenjeno, preselil v Nemčijo in se tam že večstransko pripravljal na vrnitev v domovino. V Murski Soboti sem ustanovil stranko Slovenskih krščanskih demokratov. Bil sem poslanec in pozneje državni svetnik. Vseskozi pa sem delal kot psihiater, saj dušeslovje  nadvse ljubim.

Med specializacijo nevropsihiatrije sem se intenzivno posvečal Freudovi psihoanalizi. Najprej v Ljubljani in potem v Zagrebu, kjer so mi ponudili zaposlitev  na Psihiatrični kliniki, smer psihoanaliza, saj so spoznali, da imam smisel za psihoterapijo. Freudova psihoanaliza se pretežno ukvarja z ontogenezo človeške psihe, torej z razvojem od rojstva naprej. Freud namreč trdi, da je novorojenčkova  psiha »nepopisana tabla.«  Ob tem študiju sem se večkrat samostojno vprašal, kako pa je s filogenezo, torej z zgodovinskim razvojem človeške duše. O svojih razmišljanjih sem poročal freudovcem, ki so mi povedali, da je to že odkril Carl Gustav Jung. Globoko cenim Sigmunda Freuda, vendar pa je potem padla odločitev za študij spoznanj Carla Gustava Junga, ki je trdil, da je novorojenčkova psiha že »popisana tabla.«  Človeška psiha ima torej tudi zgodovino, arhetipe, ki bi jih za lažje razumevanje primerjal s telesnimi geni. Podedujemo torej tudi duševno zgodovino, ki pa je skladiščena v arhetipih, po domače, prapodobah. Jung pravi, da je psiha sestavljena iz zgornje plasti, ego-zavesti, globlje pa je individualno nezavedno, kjer domuje naša nevroza, najgloblje in najstarejše pa je kolektivno nezavedno, ki vsebuje arhetipe. Pri vsakem človeku se arhetipi manifestirajo v sanjah. Jaz vključujem sanje pri zdravljenju nevroze. Jungova šola namreč ugotavlja, da je nevroza razkorak med primarno, arhetipsko danostjo za razvoj osebnosti, in travmatskim razvojem ter posledičnim nevrotskim stanjem osebka. Terapevtova naloga je torej v sanjah najti zdravo arhetipsko osebnostno jedro in potem voditi zdravljenje  v smislu vrnitve k »zdravim koreninam.«

V sanjah se manifestira tudi posameznikova zgodovinska preteklost. Najlažje bi to prikazal s piramido. Simboli na vrhu piramide so torej najbližje posameznikovi sedanjosti. Čim nižje oziroma čim globlje pa se nahajajo, toliko bolj so zgodovinsko oziroma kronološko starejši. Sanjamo torej o simbolih, ki vsebujejo recimo srednji vek, ali celo antiko, pa še marsikatere druge svetove.

Pisatelj Ivan Sivec je neuničljiv arhetipski literat. Osebno razlikujem literaturo, ki vsebuje vsebine iz naše zavestne sedanjosti, odnosno konfliktnega individualnega nezavednega in je minljiva. Omenil bi, na primer, literaturo, ki obravnava travmo bivšega komunističnega režima. S prenehanjem te travme se pri takem tipu pisatelja konča tudi ustvarjalnost.

Druga pa je tista, ki  posega v globine človeške duše. Literatura, ki je arhetipsko-globinska, je trajna. V to skupino umetnikov besede uvrščam tudi izjemnega pisatelja Ivana Sivca, ki črpa svoje ustvaritve iz arhetipske preteklosti. Pripovedoval mi je o nastanku knjig iz rimskega časa. Pa o Karantaniji in o svojih prednikih pod Krnom. Pa tudi o Celjskih grofih in knezih, o zmagi Adama Ravbarja pri Sisku, o znamenitem Petru Pavlu Glavarju. Prav tako pa marsikatere podrobnosti  o Prešernu, o zlatokopih na Aljaski, o dedu-generalu Johanu, o očetu in materi, o bratih in drugih sorodnikih, o ženi in obeh otrocih. Še posebej pa o poglobljenem podoživljanju slovenske osamosvojitvene vojne …

Pri najinem zadnjem srečanju je znova stopilo v ospredje predvsem najstarejše obdobje naše oziroma njegove preteklosti. Se pravi, njegove duše. Ivan Sivec torej posega v lastne arhetipske globine. Ko sva se prvič srečala, sem ga največ spraševal o nastajanju knjige o Jakobu Aljažu, ki je zame eden od arhetipskih temeljev Slovenije.   Zdaj, po toliko napisanih zgodovinskih in biografskih romanih, rečem lahko samo eno: Bogu hvala za Ivana Sivca! Slovenci smo že od konca prve svetovne vojne bili prikrajšani za poznavanje naše zgodovine vse od Karantanije do slovenske osamosvojitve. To je vakuum, ki se sedaj izpopolnjuje ne le s pisanjem naše zgodovinske preteklosti. To je nujno za ohranitev Slovenije. Prispevek slovenskega pisatelja Ivana Sivca je tukaj zelo globok, širok in vreden vse pohvale. Sivčeva dela so zdravitelj zgodovinsko izropane slovenske duše.

Jungova psihologija posveča veliko pozornost posameznikovemu negovanju »notranjega otroka«, ki subjektu ohranja samospoštovanje, mladostnost, vitalnost. Pisatelj Ivan Sivec je ponosen, osebnostno ohranjen človek, ki bo še dolgo ustvarjal, saj je »slovenski arhetipski umetnik besede«. Vsi odtenki opisanih značajev njegovih prednikov v tej knjigi pa so tudi odtenki duše pisatelja Ivana Sivca.

Na družbenem področju je pisatelj Sivec nežno spraven Slovenec, ki globoko neguje narodno zavest. Nikoli nisem zasledil, da bi delal ideološke delitve. Njegov celoten nastop odseva milino. Besede hvale torej niti ne bi bile nujno potrebne, a so nadvse koristne tako zanj kot za vse nas, saj še dodatno krasijo Sivčevo prijetno in globoko slovensko dušo.

Dr. med. Jožef Magdič

Murska Sobota, Rakičan

                                                                                                12. 3. 2023