Project Description

Naplavina davnega spomina

V zbirki Zgodovinski romani je izšla knjiga, kakršne v slovenskem leposlovju še ni bilo. Slovenski pisatelj Ivan Sivec je zgodovino svojega tisočletnega rodu zapisal v desetih obsežnih poglavjih, vsakega pa pripoveduje eden od njegovih prednikov. Roman je ustvarjen s kančkom domišljije in na podlagi mnogih pisnih in slikovnih dokumentov, ki se naslanjajo na Družinsko kroniko družine Sivec od leta 1590 naprej. Na podlagi Nadškofijskega arhiva Ljubljana, dokumentov Matičnega urada Kamnik in obsežne strokovne literature jih je pripravil dr. Rajmund Lampreht, raziskovalni zgodovinar. Roman je arhetipsko pisanje, napisano iz najsvetlejših globin Sivčeve duše.

Roman ima podnaslov Od Karantanije do samostojne Slovenije. V prvem poglavju opisuje Sivčev rod v Karantaniji. V drugem življenje ob Soči. V tretjem srečanje s Celjskim grofom. V četrtem sodelovanje z Adamom Ravbarjem. V petem o nenavadni dvojni poroki. V šestem o srečanje s Prešernom. V sedmem o zlatokopu Antonu. V osmem o dedu, generalu Johanu. V devetem o očetovi ženitvi. V desetem o boju za samostojno Slovenijo.

Spremno besedo je napisal dr. med. Jožef Magdič, mednarodni jungovski psihoanalitik, ki Sivčevo pisanje opredeljuje takole:

         Literatura, ki je arhetipsko-globinska, je trajna. V to skupino umetnikov besede uvrščam tudi izjemnega pisatelja Ivana Sivca, ki črpa svoje ustvaritve iz arhetipske preteklosti.

         Sivčeva dela so zdravitelj zgodovinsko izropane slovenske duše.

Odlomek iz poglavja TUJEC NA DOMAČIJI:

Čeprav je bila svečava slaba, sem dobro videl vse črke. Na listu so bile zapisane naslednje besede. Vse sem si zapomnil do zadnje.

         „Ozdravela več ne bom. Na mojo pot boste vsi prišli. In morebiti ti, France, prvi. Prav fleten otrok si bil. Tedaj sedaj svojo reč prav obrni.“

Tedaj se mi je posvetilo.

Tujec v naši hiši ni nihče drug kot – pesnik France Prešeren.

France Prešeren!

Iz Vrbe na Gorenjskem.

Novi advokat v Kranju.

Stopil sem k njemu, ga objel čez tisto veliko zeleno suknjo in mu rekel:

„Dobrodošel v naši hiši, dragi France!“

Za trenutek se je zmedel, potem pa mi odvrnil:

„Kako pa veste, da sem pravi? Morda pa sem samo – njegov duh!“ se je pošalil. Nato je podal roko tudi moji ženi, vaši materi, in vam, starejšim otrokom. Mlajše pa je samo pobožal po glavi in vam rekel: „Tako fleten otrok sem bil pred štirimi desetletji tudi jaz.“

Našega vrlega pesnika sem iz Novic dobro poznal. Slišal sem tudi za škandal, ki je izbruhnil v Ljubljani, ko je izdal Sonetni venec, posvečen bogati hčerki trgovca Primica. Seveda sem bil nadvse počaščen, da je tako velika osebnost stopila v naš dom. Še bolj pa sem bil presenečen, da sta velikega pesnika naša pesem in moje citre ganile do solz. Rekel se mu:

„Dobrodošli pri nas! V Ljubljani so … gosli in cimbale pele … Pri nas pa ste slišali še starodavne citre … Tako je pri nas …“

„O, pri vas je res lepo, lepo,“ nam je pritrdil boljše volje. „Veseli me, da še obstajajo takšni slovenski domovi. Veste, jaz pa doma nimam več. Ta mladi na Ribičevini je hud pijanec in bo kmalu zapil vso kmetijo. Pa smo imeli tretjo najbolj trdno kmetijo v vasi. Res je od doma pognal celo moja starša, da sta morala umreti na tujem in sta nesrečneža pokopana v tuji zemlji. Jaz pa sem dobil od doma samo toliko odpravnine, kolikor mi je dal grof na Moravskem, kjer sem poučeval njegovega sina, za napitnino. Petdeset goldinarjev. Pa še tole suknjo mi je podaril grof in zlato uro. Poglejte, tole zlato uro mi je dal sam od sebe za povrh ob odhodu za spomin. Rečem vam, hudo je, kdor nima doma … No, o tem sem napisal tudi pesem. Morda, ko ste toliko načitani, jo celo poznate. Začenja se takole … O, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta …“

Da b’ uka želja me iz tvoj’ga sveta, speljala ne bila golfiva kača …“ sem nadaljeval jaz, saj sem več njegovih pesmi znal na pamet. Čeprav so bile veliko bolj učeno napisane kot ljudske pesmi, sem si jih hitro zapomnil. Vse so take, da veliko povedo. Takšne stvari pa gredo hitro v spomin.

Natočil sem mu še eno šilce, saj je bilo očitno, da se gospod pesnik pri nas dobro počuti ter da ga je naše muziciranje in petje vrnilo v  mladost. Usedel se je k topli peči in se tako razgovoril kot verjetno le malokdaj. Takoj sem tudi dojel, zakaj se je oglasil pri nas. Tista dva, ki sta peljala pohištvo v Kranj, sta vozila Prešernovo kramarijo. In ker mi mladenič, ki je spremljal furmana, o sebi ni veliko povedal, sem Prešerna najprej vprašal, kdo je bil tisti – Andrej Rudolf.

„Pa je tisti mladenič, ki je selil vaše stvari iz Ljubljane res tak revež, kot se je delal?“ sem ga vprašal previdno.

„O, še večji!“ mi je odvrnil iskreno. „Veste, on je sin mojega velikega prijatelja Andreja Smoleta. Skupaj sva tudi v vašem koncu – no, v Moravčah in okolici –nabirala narodne pesmi. A Andrej je imel strašno smolo. Kar trikrat se je zaljubil in vedno v napačno žensko. Žena pa, ki mu je rodila sina, je pobegnila z nekim oficirjem na tuje. Andrejčka še babica ni marala, čeprav je bila bogata. No, njegov oče je bil drugače dober človek, le sila nestanoviten. Pravi vagabund. Vse, kar mu je dala mati, je pognal po grlu ali pa zapravil z lepimi ženskami. Pomislite, mati mu je kupila na Dolenjskem celo grad. Grad Prežek. Trikrat sem bil tam in vedno sem komajda ušel stran, saj se je na gradu samo popivalo in se predajalo razuzdanosti. No, lahko vam povem, da sem prav na tem gradu, ob pogledu na vinograde po njim, napisal tisto pesem, ki jo ljudstvo prepisuje na skrivaj in jo bere samo v zaprtih družbah. Imenuje pa se Zdravica. Nekateri pravijo, da bi bil bolj pravšnji naslov Zdravljica. Gre za hvalo vinski trti in našemu narodu, ki je trdoživ kot – vinska trta. No, mojega prijatelja Andreja je prav na štirideseti rojstni dan zadela kap. Povabil nas je na pečenega zajčka, a s pojedino ni bilo nič. Nenadna Andrejeva smrt me je hudo pretresla. Moja ljuba Ana pa je ob tem vprašala samo to, kdo je potem pojedel zajčka. No, vidite, tako preprosti so nekateri ljudje!“

Naslov: Naplavina davnega spomina; Od Karantanije do samostojne Slovenije
Avtor: Ivan Sivec
Spremni besedi: dr. Rajmund Lampreht in dr. med. Jožef Magdič
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2024
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 26; Biografski romani
ISBN: 978-961-7143-28-7
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen na ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.