Za kaj človek sploh živi?

Za kos belega kruha, za kozarec pitnega mošta, za udobno zglavje, za sožitje z ljubljeno osebo, za razumevanje s svojo družino, za iskren pogovor s prijatelji, za dobrobit širše skupnosti, za svojo milo domovino?

Ali pa samo zato, da bi bil všečen Bogu in da bi za vse tisto, česar nima v izobilju na zemlji, dobil plačilo v nebesih?

Ali pa samo zato, da nadaljuje človeško vrsto in je vse drugo samo nekoristno tavanje v temi?

Ali pa samo zato, ker nima druge izbire, v resnici pa je samo zvezdni utrinek, ki zasveti na nebu in zdrsne v večno temo?

In kaj je tisto, kar človeka povezuje z drugimi ljudmi? Je to samo nujna dolžnost, vsakdanja obveznost ali pa tako opevana – ljubezen?

In kaj je sploh ljubezen? Toliko besed je izgovorjenih in zapisanih o njej, a na koncu skoraj vsakogar čaka eno samo veliko razočaranje, opravičevanje, smrt.

Tako je razmišljala tistega dne Maksimilijana, najstarejša hči tuštanjskega graščaka Jožefa, katerega so pravkar položili v zmrznjeno zemljo na pokopališču v Moravčah, v bližini cerkve sv. Martina. Graščaka, ki ga je malokdo cenil, graščaka, ki je bil do vratu zadolžen, graščaka, ki ga niti žena ni več ljubila.

Čemu potem solze, čemu žalost, čemu sploh slovesen pogreb? In čemu vsa velika ljubezen med dvema osebama, če celo ob smrti ni nobene bolečine?

Čemu?

A najstarejša graščakova hči Maksimilijana tedaj še ni vedela, da ima usoda, ki ji mnogi pravijo tudi Bog, z njo poseben namen. In da bo prav ona v življenju doživela tisto, kar je dano malokomu, pa vendarle obstaja. Mora obstajati. Drugače bi bilo življenje ena sama tema, ena sama smrt. Prav njej je bilo namenjeno, da bo doživela najglobljo ljubezen, tako globoko, kot jo lahko doživi malo kateri smrtnik. Pa čeprav so bili med njo in njenim življenjskim izbrancem različni svetovi, visoki bregovi, trhli mostovi.

Rojena sta bila vsak v svojem svetu, drug za drugega nedosegljivem.

Živela sta vsak na svojem bregu, vmes pa je tekla široka reka.

Hotela sta zgraditi trden most, a je bil že na začetku narejen iz trhlih desk.

Prava resnica pa je v bistvu doma – na pokopališču!

A tistega mrzlega februarskega popoldneva leta 1831 grajska hči Maksimilijana ni niti slutila, kako usodno je bila povezana s pokojnim očetom Jožefom, kako močno bo vplivala na njeno prihodnost materina roka, kako strašljivo bo njeno srečanje s prvim ženinom …

Nad Moravško dolino je tistega popoldneva ležala ledeno siva koprena. Le vrane so krakale na travniku ob pokopališču, z Limbarske gore pa je vel tako mrzel veter, da je vse pogrebce zoprno zeblo celo v obraze. Videti je bilo, kot da je cela Moravška dolina zamrznila, se spremenila v en sam hlad, v eno samo ledeno svečo.

O, kako lepa je bila Moravška dolina spomladi, ko so zacvetele češnje po bregovih! In kako prekrasna je bila poleti, ko se je zibalo zlato klasje po njivah ob dolgi beli cesti. In kako je dišala jeseni, ko so začele po sadovnjakih zoreti hruške, ko so se nabrekle grozdne jagode po brajdah, ko je s pašnikov pri pastirjih zadišal v žerjavici pečen krompir.

Moravški dolini so mnogi rekli tudi dolina gradov. Po bregeh so bile posejane lesene hiše, navadno spodaj zidane, zgoraj pa narejene iz brun, vmes pa se je skoraj na vsakem višjem griču dvigoval grad ali vsaj gradič. Tako lepih dolin je bilo malo daleč naokrog. Razprostrta je bila na zahodnem delu Posavskega hribovja, med dolino rečice Rače in pobočjem hriba Cicelj, nekako po sredini jo je povezovala dobra vozna pot. Na obe strani doline pa so se tudi v zimskem soncu svetile strehe premnogih gradov in dvorcev: Krumperk, Zalog, Rožek, Straža, Križate, Češnjice, Moravče, Belnek, Limberk, Drtija …

Naslov: Ne pozabi najine ljubezni; Romantična povest o grofici in grajskem vrtnarju
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: dr. Miha Preinfalk in Peter Pirnat
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani, enobarvni tisk, 32 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2018
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 13; Slovenske grajske zgodbe št. 1
ISBN: 978-961-6868-81-5

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK

dr. Miha Preinfalk: GRAD TUŠTANJ IN NJEGOVA LJUBEZENSKA ZGODBA

NE POZABI NAJINE LJUBEZNI

Leta 1800 je grad Tuštanj pri Moravčah prvič v svoji zgodovini zamenjal lastnika. Po več kot 300-letni »vladavini« grofov Lichtenberg, ki so konec 15. stoletja grad tudi postavili, je sedaj prešel v meščanske roke. Od zadnjega tuštanjskega Lichtenberga ga je kupil Ignac Scaria (ok. 1754–1816). To je bil čas, ko so se družbene vloge začele menjavati. Plemiči, ki so pretekla stoletja tvorili družbeno, politično, kulturno in gospodarsko elito, so se morali umikati prodornejšim, podjetnejšim in naprednejšim meščanom in pripadnikom nižjega stanu. Grofje Lichtenbergi niso bili nobena izjema. Še v prvi polovici 18. stoletja so sodili med najpremožnejše plemiče na Kranjskem, nato pa se je začel njihov počasni, a nezadržni propad. Vzrokov za to je bilo več. Eden od njih je bil nezmožnost prilagajanja plemstva oz. njegovo odkrito zavračanje novih oblik gospodarstva, v katerih stara fevdalna miselnost ni imela perspektive. Za plemiče se je spodobilo le to, da so živeli od denarja, ki jim ga je prinašala njihova posest, druge oblike pridobivanja denarja so veljale za nečastne in nevredne pravih plemičev. To pa je pomenilo, da je bilo denarja za plemiče vedno manj ter da so izgubljali bitko s podjetnimi povzpetniki iz nižjih družbenih slojev. Vedno pogosteje so se odločali za prodajo svojih posesti, ki so bile v lasti njihovih rodbin več generacij, pogosto več stoletij. Do tega je prišlo tudi na Tuštanju. Finančna stiska je prisilila zadnjega tuštanjskega graščaka grofa Ksaverja Lichtenberga, da je v letu 1799 prodal kar tri svoja gospostva – Belnek, Črnomelj in Semič – leto dni kasneje, marca 1800, pa še Tuštanj. Tega je kupil Ignac Scaria in tako je Tuštanj za slabe tri četrt stoletja prešel v roke njegove rodbine – do leta 1873, ko je umrla zadnja predstavnica rodbine, Ignačeva vnukinja Maksimilijana Scaria, poročena Pirnat.

Izvor rodbine Scaria ni povsem zanesljiv, nekateri indici pa kažejo na to, da je začetnik rodbine Ignac Scaria morda izviral iz širše kmečke okolice Moravč. Njegov nedvomno slovenski priimek je bil v osnovi Škarja, vendar ga je Ignac delno zaradi pravil takrat uporabljane bohoričice, delno zaradi želje po bolj tujem in gosposko zvenečem priimku, zapisoval kot Scaria ali Skaria. Kot oskrbnik in zakupnik nekaterih kranjskih gospostev (npr. Nadlišek na Blokah, Slap pri Vipavi) si je nabral veliko bogastvo, s katerim je pozneje kupil graščino Tuštanj. Čeprav se poleg imen posameznih rodbinskih članov občasno pojavi tudi plemiški naziv, Scariji zanesljivo niso bili plemiči. Sami zase takšnih nazivov niso nikoli uporabljali, verjetno pa niso imeli nič proti, če so jih za modrokrvneže – zaradi njihovega statusa graščakov – imeli drugi.

Ignac Scaria se je okoli leta 1781 (verjetno) v Ribnici poročil z Johano Widmayer, hčerko takrat že pokojnega oskrbnika ribniškega gospostva Andreja Widmayerja. Rodila sta se mu le dva otroka, oba v Ribnici – leta 1782 Jožef in leta 1783 Johana, kasneje poročena z Ignacem Jabornigom. Jožef je bil tisti, ki je leta 1816 očeta nasledil kot tuštanjski graščak. Vendar se ni izkazal kot dober gospodar in je graščino povlekel v tako velike dolgove, da se je odrekel Tuštanju in ga le dan pred smrtjo, februarja 1831, predal svoji ženi. Tuštanj je tako za več kot štiri desetletja prešel v ženske roke.

Najprej je vajeti v roke vzela Jožefova vdova Helena, roj. Jančiger, doma s sosednjega gradu Brdo pri Lukovici. Težko finančno situacijo je sprva reševala tako, da je množično dajala v zakup poljske desetine, ki so sodile pod tuštanjsko graščino. Ker pa je denarja kljub temu nenehno primanjkovalo, si ga je večkrat tudi sposojala, a ga običajno ni vrnila, vsaj ne v celoti in pravočasno. S tem je izzivala gnev upnikov in se z njimi pravdala po sodiščih. Po poldrugem desetletju se je tako tudi sama odločila, da se umakne iz tuštanjskega »cirkusa« in je julija 1847 vse skupaj prepustila svoji najstarejši hčerki Maksimilijani.

Maksimilijana ni bila edini otrok Jožefa in Helene Scaria. Poleg nje se je v gradu rodilo še sedem otrok, a so odraslo dobo dočakali le še njeni sestri Amalija in Pavlina ter brat Ignac, ki bi po takratni navadi kot moški moral prevzeti Tuštanj. Tega pa očitno ni hotel in se je raje loteval donosnejših poslov, kot je bilo gospodarjenje na zadolženi graščini. Tako je leta 1845 v povezavi z neko dunajsko firmo ustanovil podjetje za izkoriščanje šote na Ljubljanskem barju in je z njo zalagal novoustanovljeno ljubljansko sladkorno rafinerijo.

O življenju tuštanjske gospodarice Maksimiljane Scaria lahko največ črpamo iz še danes ohranjenega grajskega arhiva. Pri tem nam niso v pomoč le uradni dokumenti, ampak tudi obsežna korespondenca. Pisma, ki jih je Maksimilijana sama pošiljala naokoli, se seveda (v večini primerov) niso ohranila, zato pa so toliko bolj dragocena in zanimiva tista, ki jih je prejemala od sorodnikov, prijateljev, upnikov, in drugih, s katerimi je imela opravka. Iz njih izvemo tudi marsikaj osebnega. Eden njenih mladostnih dopisovalcev vikar Matevž Kuhar jo tako npr. v enem od pisem označi za rahločutno, usmiljenega srca, vedoželjno in zagnano, a se hkrati obregne ob njeno nečimrnost. Njen mladostni videz nam razkriva portret, na katerem je upodobljena s sestro Amalijo. Opazimo, da je bila Maksimiljana nekoliko obilnejša od sestre, imela je ozke ustnice, nekoliko večji nos, sive ali modre oči in svetle, celo rdečkaste lase.

Nejasno ostaja, zakaj se Maksimiljana ni poročila v mladih letih. Verjetno je snubce imela, a jih je morda zavračala zaradi nečimrnosti, pred katero jo je svaril vikar Kuhar. Nedvomno pa je imela močan značaj, s pomočjo katerega je dosegla svoje cilje, vsem preprekam navkljub. Če bi bil njen značaj šibkejši, gotovo ne bi mogla obdržati zadolžene posesti niti se verjetno ne bi poročila z ljubljenim moškim, ki ji je bil družbeno neenak. Tudi zato verjetno ni presenetljivo, da je mama Helena prav Maksimilijano določila za svojo naslednico.

Maksimilijana je od matere prevzela težko dediščino. Dolgovi so jo vedno bolj stiskali za vrat in položaj se je septembra 1854 zdel tako brezizhoden, da je pomislila celo na prodajo graščine. Kljub vsem težavam pa ji je uspelo obdržati Tuštanj do svoje smrti. Njeno vodenje gospodarstva je bilo očitno uspešno, pri tem pa je imela veliko pomoč tudi v svojem možu Luki Pirnatu, ki ga je imela za rešitelja Tuštanja. V oporoki je npr. zapisala, da je bil prav Luka tisti, ki je: „ s svojo pridnostjo pomnožil moje popolnoma spodkopano premoženje in ga ohranil s svojo varčnostjo in preudarnostjo.“

Ljubezenska zgodba med graščakinjo Maksimilijano in grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom je grad Tuštanj zaznamovala v tretji četrtini 19. stoletja, njene posledice pa so vidne do današnjih dni. Zgodba je nenavadna z več vidikov. Kot prvo je tu očitna družbena neenakost med obema akterjema. Maksimiljana je bila graščakinja in četudi ni bila modre krvi, je vseeno sodila v višji sloj kot Luka. Bila je premožna – vsaj z nepremičninami – izobražena, pisno in nedvomno tudi ustno je obvladala nemščino kot občevalni jezik višjega sloja. Po drugi strani je Luka izviral iz kmečkega okolja, nemščine ni bil preveč vešč, tudi slovenščino je pisal zgolj v narečju. Kako je takratna družba sprejela to neenakovredno zvezo, si lahko samo mislimo. Iz pisem Maksimilijaninih sorodnikov in tudi drugih, s katerimi si je dopisovala, se zdi, da Pirnata nikoli niso vzeli »za svojega«. Z Maksimilijano o njem ne razpravljajo, zgolj vljudnostno sem in tja vprašajo »Kako gre kaj Pirnatu?«, kot da bi šlo za njenega znanca, ne pa zakonitega moža.

Poleg razlike v družbenem statusu je bila tu močno opazna še starostna razlika. Maksimiljana je bila namreč kar petnajst let starejša od Luke. Čeprav se je njuna zveza začela že v 40. letih 19. stoletja, ko je bila Maksimilijana sredi svojih tridesetih, Luka pa je ravno dobro stopil v tretje desetletje življenja, je do poroke dejansko prišlo šele leta 1854, ko je bila Maksimilijana stara že 44 let. Posledično je to pomenilo, da je bil zakon brez otrok.

O Luki Pirnatu vemo, da se je rodil 4. oktobra 1825 na Krtini, v hiši številka 27, očetu Juriju Pirnatu in materi Ani, rojeni Zarnik. O njegovih najzgodnejših letih ni znano nič, domnevamo pa lahko, da je naredil vsaj nekaj razredov osnovne šole, saj je znal brati in pisati. Leta 1843, ko je bil star 18 let, je postal vajenec za »umetniškega vrtnarja« (Kunstgärtner) na gradu Krumperk. Tam je ostal tri leta in nedvomno je bil Krumperk kraj, kjer sta se Luka in Maksimilijana prvič srečala. Leta 1846 je namreč Luka zapustil Krumperk in šel za vrtnarja na Tuštanj, ki ga je takrat še upravljala Maksimilijanina mati Helena. Toda sredi leta 1848 se je Lukova vrtnarska služba na Tuštanju začasno prekinila. Moral je namreč v vojsko.

Maksimiljana, ki je v tem času od matere prevzela Tuštanj in je do Luke gojila močna čustva, ni stala križem rok. S spretnim manevrom je dosegla, da je bila na Luko zapisana manjša posest, s tem pa je bil Luka kot posestnik po dveh letih oproščen vojaške službe. Kljub temu do poroke z Maksimilijano ni prišlo takoj, ampak šele čez štiri leta. Zakaj tako dolg odlog, ni povsem jasno. Dne 12. februarja 1854 sta Maksimilijana in Luka nazadnje le podpisala zakonsko pogodbo in si naslednji dan v grajski kapeli na Tuštanju končno obljubila večno zvestobo. Gospodična Maksimilijana Scaria je postala gospa Maksimilijana Pirnat.

Čeprav so bila tudi leta po poroki finančno težka za Tuštanj, saj je morala Maksimiljana vedno znova poravnavati stare dolgove, je šlo grajsko gospodarstvo počasi navzgor. Tudi in predvsem po zaslugi Lukovega umnega gospodarjenja.

Kljub medsebojnim razlikam se zdi, da je bil njun zakon harmoničen in je trajal skoraj dve desetletji. Maksimilijana je umrla 28. avgusta 1873, slab mesec pred dopolnjenim 63. letom. Pokopali so jo na moravškem pokopališču, vendar danes njenega nagrobnika niti nagrobnikov njenih prednikov tam ni več.

Toda preden je tudi Luka legel k zadnjemu počitku, je preteklo še kar nekaj vode. Z Maksimilijanino smrtjo je postal edini lastnik tuštanjske graščine, iz katere se je kmalu razlegal otroški jok. Petnajst mesecev po ženini smrti se je namreč Luka vnovič poročil. Nova tuštanjska graščakinja je postala 31-letna Ana Resnik iz Gaberja pri Blagovici. Ana je v naslednjih štirinajstih letih rodila sedem otrok. S tem se je rod Luke Pirnata nadaljeval in se na Tuštanju ohranil do današnjih dni.

Ljubezenska zgodba med postarano grajsko gospodično s Tuštanja in mladim grajskim vrtnarjem kar kliče po literarni, morda celo filmski upodobitvi. V osnovi je bila znana že kar nekaj desetletij, javnost pa se je z njo bolj podrobno seznanila leta 2009, ko je izšla tematska številka zgodovinskega časopisa Kronika, ki je bila v celoti posvečena gradu Tuštanj. To je bila tudi osnova pisatelju Ivanu Sivcu, ki je nato še na podlagi drugih virov in pričevanj lokalnih zgodovinarjev Maksimilijanino in Lukovo zgodbo uokviril v pravi zgodovinski okvir. Seveda je pri tem uporabil vso dovoljeno pesniško svobodo, pa vendar hkrati verno povzel dejanske dogodke.

Kljub temu da je rod Scarijev na Tuštanju dokončno ugasnil že 1873, pa njihov duh v grajski stavbi živi še naprej. To je opazno zlasti iz grajskega pohištva in ostale grajske opreme, ki datira v njihovo obdobje, obiskovalce gradu s sten pozdravijo portreti Scarijev – med njimi tudi sama Maksimilijana in njena sestra Amalija – in njihovih sorodnikov Widmayerjev, ohranjena obsežna zasebna in poslovna korespondenca v grajskem arhivu pa potrpežljivemu raziskovalcu razkriva vse radosti in tegobe, ki so jih v preteklosti doživljali Scariji in drugi tuštanjski graščaki pred in za njimi. Zdaj se je spominu na Scarije in Pirnate pridružil še zgodovinski roman Ivana Sivca.

 dr.Miha Preinfalk

                                                        Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU