/ odlomek iz knjige /

1.

GROZNO JUTRO

Priznam, tole grozljivo zgodbo bi morala napisati že zdavnaj prej. A je v naši srečni oziroma smešni družini Erjavec pač tako, da marsikaj pometemo pod preprogo. Baje tudi drugod ni kaj dosti drugače. Smo pač vsi podobni modeli. Ja, itak!

Da pa je nisem zapisala prej, je vzrok v tem, da sta mi starša pod močjo prisile zabičala, da tega, kar bom napisala zdajle, ne smem obelodaniti nikoli, nikoli in res nikoli, never! Sicer se mi bosta vzela ajped, dosmrtno zaplenila kovček z ličili in prepovedala uporabo računalnika za tri življenja.

A ker bolj ljubim resnico kot življenje, sem si vseeno drznila v poznih večernih urah spraviti na skrivni fajl eno naših najbolj strašnih družinskih zgodb. Life is life. (Življenje je pač življenje.) Opozorila sem vas samo zato, ker je zdaj še čas, da prenehati brati. Prav nič vam namreč ne privoščim, da tudi vas do pasu zakopljejo živega v zemljo. Nižjih kazni si ob tem niti ne predstavljam.

Začelo se je nekega na videz povsem običajnega sobotnega jutra. To je jutra, ko midva z mojim bratcem Nejčkom malce podrmohala oziroma se narediva, da sva sobotno mrtva, čeprav delava vse drugo, kot da bi skoraj do poldneva gledala pod kožo. Tistega jutra sem se vsa zaspana primajala iz postelje ob enajstih in trinajst minutk, to pa je čas, ko mami v kuhinji in dnevni pobriše že ves prah in potem mene ne zeza s takimi kmečkimi opravili. Tudi tokrat me je sprejela z znanimi frazami:

»O, gospodična so pa tokrat malce poležali! Samo do poldneva …«

Pretiravanje je v naši hiši vedno na prvem mestu. Sori, a tako pač je. Če bi se mi ljubilo, bi v trenutku znorela, tako pa sem ji v odgovor samo na široko zazehala kot nilski konj, potem pa ful brezvezno – kot da sem pravkar priplavala s potapljajočega se Titanika &ndash vprašala:

»Kaj pa bo danes za kosilce? Ful sem lačna!«

Na lačen, lačna, lačni je občutljiv tudi moj fotrček, ki je nekje v polmraku dnevne prebiral sobotno prilogo. Takoj je odstrnil časnik izza svoje veličastne sobotne ful pametne face in me pogledal, kot bi bila lanska megla:

»Aja, ti si … No, saj res, kaj bomo pa danes papcali?«

Mami tiste sobote ni bila pripravljena na nobeno štalo, zato se pač ni dala zmesti. Raje je vzela v roke sesalnik in z njim začela podirati nove sesalne rekorde za Guinnessovo knjigo. To pa za nas pomeni: pol ure sesanja: vsi živčni, tri četrt: vsi nori, eno uro: vsi blazni do daske. Ja, pri nas samo zaradi sesanja res lahko nastane original ludnica.

A tiste sobote je bila mami, imenovana tudi matka, še kar blaga z nami. Sesala je samo deset minut, potem pa obrnila cev k meni, češ, nadaljuj kar ti, moja ljuba hčerkica. Sama pa sem takoj poštekala, da se lahko izgovorim na Nejca, zato sem izdavila:

»Naj še malo poleži, revček. Včeraj je do enih ponoči igral igrice.«

V takem prijetnem razpoloženju sem odkrevsala do mame, imenovane hladilnik, in si kar sama pripravila kosmiče z mlekom. A, sori, da ne bo kake frke: z mlekom brez laktoze. To je zdaj in in jaz sem bila vedno za take fore.

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2016
Obseg: 138 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 800 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL