Project Description

Noč po mega žuru

Samostojna pripoved, vendar v nekem pogledu nadaljevanje Zadnjega meha žura z istimi osebami, toda kot napeta kriminalka. Zgodba se začne tam, kjer se prejšnja konča. Ko Matej naredi samomor, se mati skrušena vrne s pogreba domov. Naenkrat v sosednji sobi zacinglja faks. Na papirju je z Matejevo pisavo napisano: “Draga moja mami! Tu mi je lepo. Bog mi je vse odpustil. Tudi Tebi bo. Pojdi v dnevno sobo, v zgornjem predalu je nabita pištola. Potrebovala boš samo trenutek poguma in za vedno bova skupaj v nebesih. Težko te že čakam. Čao! Tvoj Matej.”

“Zgodbo Ivan Sivec piše zelo doživeto in bralca ves čas drži v napetosti in na trenutke v strahu za glavne junake, ki se izpostavljajo nevarnostim. Slog pisanje Ivan Sivec nadaljuje iz prve knjige. Tudi v Noči po mega žuru zgodbo dopolnjuje s komentarji, poročili, opisi, zapisniki, maili itd. v poševnem tisku, ki zgodbo naredijo še bolj živo.”
iz spremne besede urednice Marjete Lužovec

Vsak konec je v nekem pogledu tudi začetek. Pa čeprav še tako boleč. Na vrsti je torej začetek, pa čeprav gre za usodni konec.

Ko se je gospa Maja vrnila s sinovega pogreba domov, v svojo veliko hišo na robu mesta, je bila povsem brez moči in brez zadnje vere v življenje. Pred njo se je porušil ves svet, pred njo je zevalo eno samo veliko črno brezno, pred njo ni bilo več nobene bilke, katere bi se lahko oprijela.

Hujše bolečine pač ne more biti, kot da izgubiš osemnajstletnega sina edinca. Sina na pragu življenja.

Njen brat Lojze jo je odpeljal v dnevno sobo in jo obzirno pustil, da se je sesedla na kavč ter tam obsedela kot ožeta cunja.

Lojze je prvi trenutek nameraval, da bi jo kot nebogljenega otroka spravil v posteljo, a se mu je zazdelo, da bi to njeno duševno stanje lahko še poslabšalo. Bolje je, da je nekaj časa še tesno ob njej in da jo ima na očeh.

“Matej, moj Matej …” je gospa Maja tu in tam nemočno zahlipala, kot bi iz dna morja prihajali zadnji mehurčki zraka.

Tako sta dolgo sedela v dnevni sobi in nemo strmela v prazno. Pred njima je bil nič, en sam prazen nič.

Ves čas pa je nad njima visela podoba mladega, nasmejanega mladeniča Mateja.

Naenkrat je smrtno tišino pretrgalo cingljanje v sosednji sobi. Lojze se je vidno zdrznil. Čeprav je bil v najboljših letih, čeprav je bil močan in čokat, čeprav je rad rekel, da se nikogar ne boji, ga je vse tisto, kar ga je nažiralo od znotraj, že zdavnaj naredilo krhkega, slabotnega, ranljivega. Za sabo je imel neuspel zakon, propadlo podjetje, veliko navideznih prijateljevanj s kolegi ob šanku.    Zvončkljanje telefona v sosednjem prostoru se je ponovilo. Jasno in glasno. Nobenega dvoma ni bilo več, nekdo je že nekaj trenutkov zatem, ko sta vstopila v hišo, klical gospo Majo. Glas telefon se je zarezal v tišino kot cirkularka.

Maja je komaj zaznavno dvignila pogled.

Lojze je bil ogorčen. Le kdo bi ju lahko zdajle klical? Pol ure po pogrebu! Verjetno gre za pomoto, strašno neprijetno pomoto. No, morda pa kliče kdo, ki ne ve, kaj je doletelo Lampetovo hišo. Morebiti hoče kdo, očitno brez, sestri izraziti po telefonu sožalje.

Ko je telefon zapel v tretje, je gospa Maja znova planila v krčevit jok. Lojze ni mogel verjeti svojim očem. Njegova sestra je bila še pred sinovo smrtjo naravnost vzorna ženska, cvetočega videza, trdne hrbtenice. Vse ji je šlo dobro od rok. Na zunaj je bila nekoliko močnejša, vendar so njene elegantne obleke prekrile odvečne kilograme, njen skrbno nanešen make up pa tudi vse drobne gubice na obrazu. Zdaj pa je pred njim sedela namesto podjetnice leta – za katero jo je proglasila revija Jana – razvalina stoletja.

         Retrospektiva. Pogled nazaj.

         Maja Lampe je uspešna podjetnica. Ukvarja se s prodajo in priključitvijo računalniške opreme. Moža izgubi zelo zgodaj. Kljub temu družinsko podjetje lepo cveti. Veliko si obeta od denarja, ki ga bo dobila na evropskem natečaju. Prav njeno podjetje EU Computers bo lahko opremilo vse osnovne in srednje šole z novimi računalniki. Gospa Maja živi sama s sinom Matejem. Sin zaključuje Drugo gimnazijo. Tik pred maturo se mu zalomi pri matematiki. Profesorica ga ne mara. Zaplete se mu tudi v ljubezenski zvezi z maturantko iz paralelke, Tjašo. V trenutkih slabosti se začne zatekati k verski sekti, imenovani Srečni angeli. Noč pred pohodom maturantov po ljubljanskih ulicah skupaj z dvema sošolcema iz mladostne objestnosti zazida vhodna vrata v gimnazijo. Ravnatelj mu obljubi izključitev. Matematiko piše nezadostno. V cankarju najde svojo izvoljenko Tjašo v objemu drugega. V obupu steče na vrh stolpnice Ljubljanske banke in se vrže v globino. To je drugi maturantski samomor tokratne sončne pomladi. Zadnjega slovesa od nesrečnega sošolca se udeleži ves 4. f, pa tudi velik del 4. c. Tjaša stopa za žaro skupaj z materjo Majo, kot bi bila Matej in Tjaša poročena. Vsi objokujejo Matejevo smrt, vendar vrnitve ni. Ob Mateju ostane na grobu edinole psiček Uzo.

V sosednji sobi je še enkrat razločno zazvonil zvonec telefona. Tokrat sta oba razločno zaslišala znak, ki sproži faks. Nekdo bo torej poslal sporočilo po faksu.

Lojze se je ob tem vidno oddahnil. Verjetno bo sporočilo poslal eden od Majinih poslovnih partnerjev, ki ne ve, kakšno tragedijo je doživela. Pravzaprav je neumno, da ima Maja faks tudi doma, v stanovanjski hiši. Morala bi povsem ločiti poslovni prostor od stanovanja. A kaj, ko se je vedno tako bala, da bi izgubila eno samo stranko, en sam posel. Po moževi smrti je bila tako rekoč noč in dan samo v službi. Zato pa si je pridobila toliko imetja. A kaj ji pomaga, ko pa ji je sreča obrnila hrbet.

Iz sosednje sobe je bilo dobro slišati, kako se je valj pri faksu začel obračati, nato pa se je po kratkem sporočilu ustavil.

Hvalabogu, si je mislil Lojze sam pri sebi, zdaj bo mir. Pozneje, ko bo sestra odšla počivat v spalnico, bo izključil vse telefone. Vsaj za nekaj dni. Navsezadnje je prav, da tudi vsi sestrini poslovni partnerji zvedo, kako hudo jo je udarila usoda.

Sedela sta v tišini poznega popoldneva in čakala na prvo dolgo noč. Prva noč je po pripovedovanjih mnogih najhujša. Pravo soočenje s smrtjo navadno pride šele po pogrebu, včasih tudi šele nekaj dni pozneje. Prej gre predvsem za zunanji dogodek, za zunanje slovo, pozneje pa je treba zadnje slovo od najdražje osebe preboleti tudi v sebi. To pa je veliko huje kot tisto na Žalah.

Naenkrat je v kleti nekaj zaropotalo. Lojzetu so se naježili lasje. Ni bil vraževeren, tudi z vero zadnja leta ni pretiraval, zdaj pa … Na lastna ušesa je razločno slišal, da je nekdo v kleti odprl okno in naredil nekaj korakov po kamnitem tlaku.

Top-top-top …

“Matej, Matej se je vrnil!” je nenadoma poskočila gospa Maja s stola. Oči so ji zažarele  v silovitem ognju. Kot bi ji nekdo v hipu vrnil vse življenje.

Brezglavo se je pognala po stopnicah navzdol. V polmraku je preskakovala po tri stopnice hkrati.

Lojze ni imel druge izbire, kot da je odšel za njo. Počasi in previdno. Morda pa se po smrti res vračajo spomini v hišo. Mogoče pa je res vstopil Matejev duh. Ljudje smo navadno samo zato tako maloverni, da nam ni treba nič narediti. Kaj pa, če je resnica drugačna?

         Resnica je takšna, kot jo vidimo. Resnica ni resnica, ampak je samo podoba resnice. Resnica je lahko tudi velika laž, laž pa prava resnica. Vse je odvisno od trenutka resnice.

Na spodnji stopnici je Lojze sestro ujel in jo trdo zagrabil za ramena.

“Maja, vrni se! Saj ni bilo nič!”

Dobro je vedel, da je to rekel predvsem zato, da bi potolažil samega sebe.

Maja pa je tiščala kar naprej in naprej. Z velikim pričakovanjem in z neskončnim bleskom v očeh je odprla vrata v klet in zaklicala:

“Matej! Saj si ti? Kajne, da si ti?!”

V kleti ni bilo Mateja. Okno pa je bilo res do kraja odprto. In videti je bilo, kot da se okenski okvir še vedno na lahno pozibava sem ter tja …

“Pojdiva raje gor, v dnevno sobo!” jo je močneje prijel Lojze okoli ramen in jo prisilil, da je odšla z njim.

“Vem, da je bil Matej,” je s skrivnostnim glasom zašepetala gospa Maja. “Matej in nihče drug!”

Revica! si je mislil brat sam pri sebi. Sinova smrt jo je tako potrla, da se ji je popolnoma zmešalo. Ne bo tako preprosta naloga paziti nanjo. To bo vražji posel. Pa četudi mu bo na koncu, ko bo znova prišla k sebi, to bogato poplačala in četudi bo imel ves čas vsega na pretek. Tudi pijače.

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2001
Obseg: 158 strani
Format: 20,6 x 14,5 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.