Ena od enaintridesetih črtic

Sestrica Mimica

Zrelost človeka se kaže tudi v odnosu do smrti. Dokler je človek ne doživi od blizu, se mu zdi, da je smrt nekaj zunajzemeljskega, tako rekoč nedotakljivega in neresničnega. Šele ko se ji zazre v oči od blizu, se zave, da je tudi smrt del življenja in da je pri vernem človeku pravzaprav samo prehod iz zemeljskega v večno življenje, da je torej smrt del našega bivanja.

Filip je že v mladosti kar trikrat od blizu zrl smrti v oči. Ko je bil star osem let, mu je umrla sestrica Ana, stara komaj pet mesecev. Tedaj je dojel, da ljudje prihajajo na svet in tudi odhajajo z njega po Božji volji. Nekateri zgodaj, drugi pozneje. Drugo smrt je doživel, ko mu je umrla stara mati po očetovi strani. Vsi otroci so navadno močno navezani na stare starše in tako je bilo tudi s Filipom. Najgloblje pa  se mu je v dušo zarezala smrt sestrice Mimice. Umrla je pri rosnih štirinajstih letih.

Pozneje, ko je začel pisati pesmi, črtice in povesti, je o Mimici napisal eno najbolj pretresljivih črtic. Takole jo je začel:

         Sedem nas je dal Bog. Tretja je dobila ime Mimica in je dočakala komaj štirinajst pomladi. Prerokovali so ji, da se bo izpela, ker ji ni bilo drugega kot neprestana pesem. Bila pa je tudi krepka, poskočna in drzna. Rekli smo ji 'naš fant.' Ko je šlo za to, kdo bo priplezal najvišje, kdo bo prvi pretekel najdlje, kdo bo dvignil najtežje breme, se je vedno oglasila Mimica. Poznali so jo vrhovi orehov, smejale so se ji strme brežine in štrleče skale, umikali so se pred njo fantinci, štiri leta starejši od nje.

Filip je v nadaljevanju črtice o Mimici zapisal, da je najraje hodila bosa in da je po bregih gor in dol tekala kot miška, bila pa je tudi njegova velika prijateljica. Filip se je iz ljubljanskih Škofovih zavodov domov vračal le ob največjih praznikih in seveda med počitnicami. Tedaj sta se z Mimico še posebej veliko družila, vsakokrat pa ga je spremljala tudi do poštne kočije, s katero se je potem odpeljal nazaj v Ljubljano. Ob tem mu je vedno nosila zavitek s popotnico, ki mu jo je pripravila mama. Nasploh sta bila med seboj zelo povezana, pa tudi sama se je zelo trudila, da je bila pri vseh delih med prvimi. Zelo lepo je skrbela tudi za rože v cerkvi in pri Marijini kapelici. Filip pa ji je naklonjenost vračal s tem, da ji je v Ljubljani kupoval semena za rože in drugo vrtno bogastvo.

V štirinajstem letu Mimičine mladosti pa se ji je življenje naenkrat začelo ustavljati. Bilo je spomladi, ob veliki noči, ko je Mimica želela še posebej lepo okrasiti Božji grob. Filip je takole zapisal v črtici:

         Tistega leta je bila velika noč že v marcu. Vzcvetele so prve narcise, toda bilo jih je prav malo. Celo zvončki so kasneli. Bingljali so visoko v rebri nad šumečim potokom, a bilo je težko priti do njih. Na cvetno nedeljo je Mimica izginila. Pod večer se je vrnila z velikim šopkom v naročju. Lica so ji gorela, noge pa so se ji tresle in potožila je, da jo boli glava ...

Ko je nabirala cvetje za Božji grob, je namreč padla v potok Hubelj in se ob tem zmočila do kosti. Ker pa se ni hotela vrniti prej, dokler ni nabrala dovolj rož, se je močno prehladila. V nadaljevanju je Filip zapisal:

         Božjega groba tistega leto ni videla; tudi k procesiji na veliko soboto zvečer je niso pustili. Medtem, ko je mama prižgala sveče na oknih, pa se je Mimica splazila iz hiše, da bi videla Boga, od smrti vstalega. Ko smo se vračali od procesije, smo jo našli na klancu. Peljali smo jo domov in ji veleli v posteljo ...

Filip se je po velikonočnih praznikih vrnil v Škofove zavode. Še posebej težko se je poslovil od sestrice Mimice, ki zaradi hude bolezni ni mogla več vstati iz postelje. Potem pa … Takole čuteče in hkrati nazorno je zapisal:

         Tudi v zavodu je duhtel maj. Pred Marijinim oltarjem so se smehljale rože, ob igriščih so cveteli kostanji, na vrtu je gostolel slavček. Tisto noč pa je utihnil. Slišal sem razločno, kako je v vrtu zaskovikala sova – dvakrat – rezko in otožno. Drugi dan sem vstopil v razred bled. Gospod France, blaga duša, je pred menoj obstal ...

Filipu je sporočil, da je Mimica umrla. Seveda je takoj odšel domov.

         Našel sem jo preoblečeno, zasuto z rožami. Vse narcise in vrtnice so ji prinesli z njene gredice. Na prsih ji je ležal šopek svetlih zvončkov. Sklonil sem se k njej in poljubil mrzlo čelo njej, ki jo je utrgala pomlad pomladi.

Pozneje pa ji je vsako pomlad na njen grobek prinesel šopek zvončkov ...

Naslov: O, srečni dom nad zvezdami : življenje, delo in smrt mučenca Filipa Terčelja
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: prof. Ivan Albreht
Lektorica: Barbara Cukjati
Fotografije: Ivan Sivec, arhiv Ivana Albrehta, arhiv Tina Mamića, Sonja Sivec
Fotografija na naslovnici: arhiv Tina Mamića
Oblikovanje: Dija, grafične storitve, d. o. o.
Založba: Zavod Iskreni
Obseg: 145 x 200 mm, 168 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2023
ISBN: 978-961-95992-2-8
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri Zavodu Iskreni

Prof. Ivan Albreht: O, SREČNI DOM NAD ZVEZDAMI

Z duhovnikom, pisateljem, pesnikom in nazadnje mučencem Filipom Terčeljem sem se prvič natančneje seznanil šele na začetku 21. stoletja v Dornberku, kjer sem bil takrat župnik. Prebiral sem stara oznanila, da bi podrobneje spoznal zgodovino kraja. Za leto 1926 sem zasledil podatek, da so bile takrat duhovne vaje za dornberške fante. Vodil jih je duhovnik Filip Terčelj, ki je tedaj deloval v Gorici, udeležilo pa se jih je okrog 200 mladeničev. Dve leti pozneje je Terčelj spet prišel v Dornberk in vodil duhovne vaje za fante, ki jih je bilo takrat več kot 400, petje pa je vodil skladatelj Lojze Bratuž. Prvič sem zaslutil, da je bil Terčelj izredno privlačna osebnost, sicer mladine ne bi tako pritegnil. Začel sem raziskovati njegovo življenje.

Leta 2012 sem prišel za duhovnega pomočnika v ajdovsko župnijo Šturje, ki je Terčeljev rojstni kraj. Seznanil sem se z njegovimi sorodniki in drugimi ljudmi, ki so ga še poznali. V domu starejših sem pogosto obhajal Filipovo polsestro Marinko in tako v še zadnjem trenutku izvedel nekatere podrobnosti. Potem pa se je sprožil plaz. Ugotovil sem, da pri maši prepevam

mnoge Terčeljeve pesmi. Spomnil sem se, da sem v svoji rojstni hiši v skrinji na podstrešju našel shranjene izvode Terčeljevega časopisa Naš čolnič, na katerega je bil pod fašizmom naročen moj oče. Filip me je torej spremljal že od otroštva, ne da bi se tega zavedal. Kot duhovni pomočnik v Šturjah sem imel več časa; začel sem pisati Terčeljev življenjepis, ki ga je leta 2017 izdala založba Družina. Pisanje je bilo naporno, a dobrodejno. Terčelj je namreč veliko pisal in objavljal. Branje njegovih besedil me je bogatilo in mi širilo obzorje. Spotoma sem se spraševal, kako vse to duhovno bogastvo spraviti v eno knjigo, ki pa ne sme postati predebela in neberljiva. Toda kljub prizadevanju se je nagrmadilo 430 strani. V sklepni besedi sem zapisal željo, skoraj molitev, da bi se še mnogi poglabljali v Terčeljevo življenje in delo ter ga opisovali. Prav to pa se je zgodilo hitreje in lepše, kot sem pričakoval.

Z velikim veseljem sem prebral letošnje šmarnice pisatelja Ivana Sivca, ki opisujejo življenje in delovanje Filipa Terčelja. Priznam, prebral sem jih dvakrat. Prvič na dušek od začetka do konca, drugič pa počasi in s premislekom. Vse Terčeljeve življenjske podatke poznam na pamet in sem jih zapisal v knjigi. V Sivčevih šmarnicah pa Filip zaživi tudi kot razmišljujoč človek, ki včasih dvomi in omahuje, ki je vesel, žalosten, včasih zaskrbljen, sočustvuje z ubogimi, se bori proti krivicam svojega časa ... Boga odkriva v lepoti stvarstva, v melodiji slovenske besede in v človekovi dobroti.

Pisatelj Ivan Sivec je mojster slovenske besede in velik poznavalec človekovega notranjega življenja. In Terčelj si zasluži, da ga predstavlja takšen mojster pisane besede. Filip je že pri Bogu, zato ne potrebuje opisovanja svojega življenja. Mi pa v teh zmedenih in nevarnih časih potrebujemo zglede ljudi, ki se ne obračajo po vetru, ampak okrog sebe širijo lepoto, dobroto in solidarnost. Tudi mi smo poklicani, da zapustimo ta svet nekoliko boljši, kot smo ga prejeli. Naj Filip Terčelj prosi za nas, mi pa molímo, da bi dosegel čast oltarja.

                                                                                                       Ivan Albreht