2. NAPOVEDOVALKA

Slava je vražja stvar. Ko je človek mlad, si želi, da bi v življenju nekaj dosegel, morda celo izstopil iz povprečja, ob tem pa dosegel tudi tako zunanjo prepoznavnost, da bi mu jo drugi zavidali. Marsikomu to tudi uspe, a kaj, ko kaj kmalu spozna, da je v svoji pretirani sli po uspehu in uveljavitvi dosegel pravzaprav tisto, česar si ni želel: preveliko slavo. Ta pa je zanj v vsakdanjem življenju lahko moteča in ga lahko pri delu in ob prostem času celo v tolikšni meri ovira, da mu je prej v škodo kot korist.

Meje med potrditvijo lastne osebnosti in pretiravanjem ni oziroma si jo mora vsakdo postaviti sam. Ob tem je najbolj nevarno, če mu željo po uveljavitvi še posebej močno podpirajo njegovi najbližji in to z enim samim namenom: da bi se potem sami sončili v njegovi slavi.

Ema je bila rojena v urejenem okolju. Starša sta bila dovolj premožna, da niti v najzgodnejših letih ni čutila nobenega pomanjkanja, stara starša pa dovolj redoljubna, da sta vnukinjo naučila reda, discipline in spoštovanja drugih ljudi. Marsikdo ima veliko talentov, a jih mnogokrat zapravi s svojim porogljivim odnosom do sveta.

Tako kot vsak človek, je bila Ema nadarjena za več stvari. Starši so znali iz nje izvabiti prav tisto, k čemer je bila močneje nagnjena. To pa je bilo petje, recitiranje, smisel za javno nastopanje, nasploh za podajanje lepe slovenske besede.

To so opazile že vzgojiteljice v vrtcu. Medtem ko so se mnogi otroci skrivali v kotu, se iz strahu pred nastopom pred ljudmi polulali ali kar čez noč zboleli, je bila Ema, pravzaprav tedaj še Emica, vedno ena najbolj pogumnih in sposobnih deklic. Tako je že v najzgodnejših letih veliko nastopala, pa naj bo to v vrtcu ali na vaškem odru.

Že pri njenih štirih, petih letih ni bilo predstave, na kateri Emica ne bi na ves glas brez kakršnega koli strahu pred občinstvom veselo prepevala:

»Kuža Pazi z repkom miga …«

Po vsakem nastopu jo je oči odpeljal v prodajalno z igračami in ji rekel:

»Zdaj pa si izberi igračo, ki si jo najbolj želiš!«

In si jo je izbrala. Sčasoma se je njena sobica do zadnjega kotička napolnila z igračami, domačimi in tujimi, velikimi in malimi, koristnimi in nekoristnimi, prijaznimi in strašljivimi. Napolnila tako rekoč do zadnjega kotička, pri tem pa ni nihče opazil, da starša z darili pretiravata.

Mami ji je po vsakem uspešnem nastopu – neuspešnih sploh ni bilo – dejala:

»Tako lepo si se izkazala, da ti ta teden ni treba pospravljati sobe. Bom že jaz. To naj bo moja nagrada za tvoj uspeh.«

Stara starša pa sta Emico ob javnem uspehu vedno odpeljala v slaščičarno, v prodajalno z oblekcami ali v prodajalno z modnimi dodatki ter svoji prekrasni vnukinji kupila nekaj – kot sta rekla – koristnega za življenje. Odveč bi bilo pripovedovati, da se je tega koristnega v življenju male Emice kmalu nabralo toliko, da so bile vse omare in vsi predali premajhni za vsa njuna darila.

Tudi v osnovni šoli se je Ema – pisala se je Pretnar – izkazala tako pri pouku kot pri šolskih proslavah in ob drugih slovesnih priložnostih. Pri pouku je najbolj blestela pri slovenščini, pozneje pa tudi pri tujih jezikih, na proslavah pa predvsem z recitacijami in povezovanjem prireditev.

Nad njo so bile še posebej navdušene slavistke. Bilo ni niti ene, ki ne bi menila:

»Iz Eme še nekaj bo. Ima izjem posluh za jezik, nobene besede ne požre, vokalom zna dati pravi širino in ožino, stavke zna povedati tako, kot bi jih pripovedovala najbližjemu, njeni nastopi so mirni, uglajeni, tako rekoč profesionalni.«

Seveda sta starša zato rada hodila na vse proslave in druge javne nastope, prav tako pa dedek in babica in tudi večji del druge njihove žlahte. Na Emine nastope so bili vsi vedno opozorjeni s posebej bleščečimi besedami:

»Danes bo nastopala naša čudovita Ema!«

Seveda si Ema niti v osnovni šoli ni smela privoščiti, da ne bi imela urejenih nohtov, da ne bi pred nastopom skočila v Ljubljano k najboljši frizerki, da ne bi imela nove oblekce in čevljev. K popolni urejenosti sta največ pripomogla starša. Če pa je kdaj kje kaj zaškripalo, sta brž priskočila še dedek in babica. Dedek in babica po materini strani, večkrat pa tudi po očetovi.

»Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi, moja draga …« je recitirala tako čuteče in smiselno poglobljeno, da se je Kajuhova pesem tudi mnogim drugim v dvorani zarezala tako globoko v srce, da so šli še tistega večera še sami prebirat njegovo poezijo. A tisto, kar so prebrali sami, ni bilo veliko vredno. V spominu so jim ostale samo Emine besede, ki so bile resnično izjemne tako po zvenu kot po posredovanju pesnikovega čudovitega sporočila.

Za starše je bilo povsem razumljivo, da se Ema doma ne bo ukvarjala s pospravljenjem sobe, s pomivanjem posode, s pletjem plevela na vrtu in z drugimi banalnimi vsakdanjostmi. Ema je bila pač nekaj posebnega in je bila – kot je rekel njen oči – pripravljena za višje cilje.

Prvi višji cilj je bila družboslovna gimnazija, ki jo je opravila z odliko. Škripalo ji je sicer pri matematiki, a sta starša dobila dobrega inštruktorja in tako je tudi tam speljala s solidno trojko, učiteljski zbor pa ji je – po maminem posredovanju, ki je delala na Ministrstvu za šolstvo – trojko spremenil v petico in tako Emi ni bilo treba opravljati mature.

Svojevrstno maturo je opravila na maturantskem izletu v Grčijo. Tja so se odpravili z ladjo. Polovico fantov je bilo ves čas zadetih, polovica punc so se jim tako nastavljale, da je že kar moralo priti do bližnjih srečanj. Ema je bila pri fantih precej izbirčna. Do tedaj ji je pomenilo veliko več to, da uspešno nastopa v dramskem krožku, da so ji v gimnazijskem glasilu Naše klasje objavili nekaj ljubezenskih pesmi in da je povezovala vse tri javne prireditve, ki so jih gimnazijci pripravili za starše. Na maturancu pa si je prvič dala tudi duška z manjšo dozo alkoholne pijače. Nasploh je čutila, da se počuti zelo dobro, ker ji za hrbtom nič več ne stoji tako imenovana ljubeča mamica in tako imenovani skrbni oči. K svobodnejšemu pogledu na svet jo je pravzaprav napeljala njena sošolka, prav tako lepotica kot ona. Rekla ji je:

»Zdaj, ko nama starci ne morejo težiti, je pa že prav, da se malo sprostiva. Takole, bajdevej, ali si se že dala dol?«

Naslov: Ob sončnem zahodu; sedem zgodb iz današnjega časa
Avtor: Ivan Sivec
Fotografije: Ivan Sivec
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič
Založba: ICO d.o.o., Mengeš
Obseg: 13,6 x 20,6 mm, 184 strani, 16 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2020
Zbirka: Dotik srca št. 3
ISBN: 978-961-7069-16-7
Cena: 25,10 EUR
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL