(odlomek iz romana)

         Poglavar Kort je prav tistega jutra po prvi jesenski polni luni sedel pod starim hrastom na vrhu dobrave in z budnim očesom opazoval gradišče pod seboj. Pravzaprav to ni bil navaden hrast, temveč sveti hrast. Prav temu hrastu pa so rekli tudi drevo za rojevanje. Ime je bilo morda čudno, pa vendar je bil to eden najbolj pomembnih hrastov v vsem svetem hrastovem gaju. Pod šumečim drevesom so največkrat posedali modreci ter razpravljali in odločali o pomembnih stvareh v gradišču. Poglavar  se je pod to drevo ob jutrih rad zatekal tudi zato, da je lažje v samoti prešteval novorojence v gradišču. Šteti so jih naučili prijatelji iz južnih krajev in tako je poglavar Kort dobro vedel, da je vseh prebivalcev v gradišču več kot dvesto. Med njimi je bilo dobra polovica otrok. To pa je bilo število, na katerega je bil Kort še posebej ponosen. Marsikje so bila gradišča veliko manjša, otrok pa komajda za četrtino novega rodu. Poglavar Kort pa je namreč dobro vedel, da je gradišče močno samo tedaj, ko pride pod drevo rojevat čim več zdravih žensk. Brez novih in novih rojstev bi bilo gradišče izgubljeno. Nasploh je treba povedati še nekaj malenkosti, kako je bilo s tem drevesom za rojevanje. Eno od vej je imelo drevo namreč speljano tako priročno, da je veja štrlela iz debla na stran vzporedno z zemljo, od tal pa je bila ravno toliko, da se je nanjo človek lahko obesil in si do tal telo prav lepo izravnal oziroma razpotegnil. Na to vejo so se moški obešali zato, da so si pretegnili ude in krepili na rokah mišice, ženske pa so na njem rojevale. Z rokami so se oprijele veje in telo iztegnile do tal in tako je potekalo rojstvo novega člana gradišča veliko lažje in hitreje. Tistim ženskam pa, ki so se poroda bale, sta jim babici privezali roke na vejo tako močno, da je porodnica kar bingljala z nje. Ko pa je noge razkrečila, je otrok tako rekoč kar sam padel iz nje. Vse, kar je bilo treba narediti, je bilo to, da sta morali otroka pod porodnico pravočasno ujeti.

„Upam, da bo letos več porodov predvsem v svetlem delu leta,“ si je zabrundal poglavar Kort v brado in se zagledal v daljavo. Po eni strani je bilo res dobro, da bi imelo gradišče čim večji prirastek. Po drugi pa je bilo vsem jasno, da bo vsak drugi otrok, ki je rojen v temni polovici leta, umrl. Tak otrok je imel namreč možnosti za preživetje precej manj.

Ko je s skrbjo preletel vse številne koče, ki so ležale v gradišču, ograjenim krog in krog s kamnitim obzidjem, si je sam pri sebi rekel še nekaj besed in to kar na ves glas:

„Pomagajte nam vsi bogovi, da nas ne bo tepla lakota, da nas ne bo obiskala nobena zahrbtna bolezen, da nas ne bo napadel noben krvoločen sovražnik in da nas ne bo noč za nočjo obiskovala tetka smrt.“

Prošnja je bila iskrena, prišla je iz globin srca. Kako tudi ne, ko pa je bilo Kortovo gradišče res nekaj izjemno lepega. Vsi prebivalci so bili marljivi in delovni, pa zato ni bilo nenavadno, da so si vsi po vrsti zgradili lepe koče. Travnata planota, iz katere je štrlela kakšna manjša skala oziroma jo je ob robu krasila srednje velika kraška jama, je bila drugače prav lepo zravnana. Trava je bila na jesen lepo popasena, stezice med hišami posute s peskom. Obzidje pa je bilo tudi zgrajeno trdno. Po drugi strani pa so jim predniki zagotovili na vrhu dobrave takšen prostor, da je gradišče ob vseh straneh čuval komaj prehoden gozd.

Toda …

Komaj je izrekel zadnjo besedo, že je tam daleč spodaj, za slamnatimi strehami, onkraj kamnitega obzidja, zagledal nekaj, kar bi lahko poosebljalo smrt.

Ta smrt pa se je imenovala – Skiti!

In kdo so bili Skiti? Nihče drug kot bojevniško ljudstvo na konjih, ki si je navadno na začetku temnega dela leta nabiralo po tujih gradiščih zalogo za preživetje čez zimo. Velikokrat so Skiti s svojimi nizkimi konji prihrumeli vse do gradišč ob Zeleni reki in celo vse tja do Toplega in Hladnega morja. V gradiščih nad Srebrno reko pa so se nasploh radi ustavljali. Na veliko srečo jih v Kortovo gradišče že nekaj let ni bilo na obisku. Strah pred njimi pa so imeli vseeno vsi prebivalci v kosteh. Po pripovedovanju starejših ljudi so dobro vedeli, da Skiti ob takih obiskih vedno pobijejo veliko ljudi, posilijo mnogo žensk, v kraške jame in druga brezna zmečejo večino otrok, pokradejo pa vso dostopno živino in druge dragocenosti.

V zadnjem času je bilo slišati, da vsi tropi Skitov niso enaki. Eden od poglavarjev ob Zeleni reki je pripovedoval, da se dà z njimi celo trgovati oziroma izmenjavati izdelke. Podobno kot s severnimi in južnimi ljudstvi. Kakšnega posebnega zaupanja pa do njih ni gojil nihče. Prihajali so namreč z vzhodne strani, iz strani, kjer vzhaja sonce, od tam pa ni nikdar prihajalo kaj posebno dobrega. Sonce jih je preveč razvajalo, imeli so predobre konje, namesto src pa so imeli v prsih kamenje. Veliko bolj pošteni so bili severnjaki, pa tudi z južnjaki se je dalo pametno dogovoriti. Skiti pa so bili še napol neukročeni divjaki, divji jezdeci, ki so prišli iz stepe, napol nori ljudje, ki bi radi živeli predvsem od žuljev drugih ljudi.

Ko je pod gradiščem, onkraj mogočnega obzidja, zarezgetal tuj konj, je poglavar Kort vstal in se takoj urno podal po travnati planoti navzdol. Spotoma pa je z žvižgom prebudil tudi vse druge, za boj sposobne bojevnike.

Zbrali so se tako hitro, da se jim je še poglavar začudil. Vsi s ščiti na prsih, vsi s čeladami na glavah, vsi s sekirami v rokah. In ni bilo niti enega, ki ne bi v trenutku spoznal, da gre tokrat zares. Vsem so takoj začela srca razbijati v pospešenem ritmu. Vse pa so si povedali z naslednjimi kratkimi besedami:

„Skiti pred obzidjem!“

„Če se jih ne bomo ubranili, nas bodo vse pobili!“

„Smrt stoji pred vrati!“

Eden od bojevnikov – bil je lončar in je nosil ime Glina – je drugemu, ki je bil kovač, pravili pa so mu Žlindra – začel na ves glas razlagati:

„Skiti so divjaki. Najbolj uživajo v tem, da po gradiščih pobijejo čim več ljudi, potem pa jim odrežejo glave, le-te pa za lase privežejo na grivo svojih konj. Tisti, ki ima na grivi privezanih največ lobanj, je najpomembnejši. Menda pa doma – če so sploh kje stalno doma – obesijo potem te posušene lobanje na kole okoli svoje koče, da se od daleč vidi, kdo je bolj krvoločen. Razbite lobanje radi uporabljajo tudi za posodo. Še posebno ob pijančevanjih najraje nazdravljajo z medico iz največjih lobanj. Z njimi si privoščijo tudi nekakšno igro metanja lobanj v daljavo do določenega kamna ali skale. Res me ne skrbi, kdaj bom umrl, ampak da bi bila tale moja buča za pivsko posodo, to pa mi ne gre v račun.“

Ob robu gradišča, kjer je bilo pod travnatim robom postavljenih največ koč, je poglavar Kort dvignil desnico visoko v zrak in bojevnikom, ki so prilezli iz svojih prebivališč kot nočne sence med zadnjimi, ukazal, naj se ustavijo. Hkrati je kovaču Žlindri naročil:

„Mladci naj takoj – a čim bolj neopazno – skočijo v kovačnico po sulice in kopja.“

Glini pa je naročil:

„Ti pa se neopazno izmuzni na drugo stran in ženskam naroči, da pripravijo čim več vroče vode. Če Skiti ne bodo prijazni, jim bomo za dobrodošlico čez obzidje  poslali vrel krop.“

Sam je stopil naprej, proti obzidju, ki so ga prav tisto poletje še dodatno ojačali. Obzidje je bilo na zunaj videti zelo trdno. V višino je merilo za poldrugega človeka, v širino pa prav tako. Zgrajeno je bilo seveda iz kamenja, povezali pa so ga z debelimi koli. Ob prihodu nepredvidljivih tujcev pa se je kljub temu zdelo kar nekam nizko in nebogljeno.

Ko je stopil še nekaj korakov naprej, je lahko na zunanji strani obzidja preštel  vse prišleke, ki so tam obstali na svojih nizkih konjih. Nekateri konji so bili tako nizke rasti, da so jezdecem bingljale noge skoraj do tal. Bilo jih je natanko deset. Vsak je imel svojega konja, vsi so bili oboroženi s kopji in sulicami. Najbolj nenavadno pa je bilo, da so imeli s seboj še enega konja, ki ga je imel ob svojem konju privezanega prvi jezdec. Le-ta pa je dajal navodila svojim spremljevalcem nekam zagreto, skorajda živčno.

Kort je stopil previdno naprej. Rad bi od blizu videl, ali je kdo od prišlekov že preplezal obzidje. Ko je spoznal, da še prav nihče, jim je od daleč zaklical:

„Pozdravljeni, tujci!“

Oni pa nič.

„Prihajate v miru?“

Tujci pa nič.

„Če ste lačni in žejni, ste dobrodošli in vam z veseljem odpremo vrata v gradišče. Če pa prihajate s slabim namenom, pojdite naprej.“

Tedaj je odprl usta njihov vodja, v povsem razumljivem jeziku. Odvrnil jim je:

„Mi smo miroljubni Skiti. Trgovci. V dar smo vam pripeljali konja, najboljšega konja od vseh naših konj. Od vas pa bi radi v darilo dobili veliko vaših brzd, no, uzd, tistih stvari, ki jih imajo konji v gobcu.“

„A tako?“ je pogledal svoje bojevnike Kort z olajšanim vzdihom. „Se pravi, da ste res – trgovci!“

„Trgovci – Skiti!“ je odvrnil njihov poglavar s poudarkom na zadnji besedi, kot bi hotel reči, da z njimi ni nobene šale.

 

Naslov: Obračun ob polni luni; ljubezenska povest bojevnika iz časa nastanka situle z Vač
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: dr. Vojka Cestnik ter prof. Anka Kolenc in prof. Zvonimir Kolenc
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani, enobarvni tisk, 32 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2019
Zbirka: Slovenska zgodovina št. 16
ISBN: 978-961-7069-05-1
Cena: 33,10 EUR
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

dr. Vojka Cestnik: ŽIVLJENJE NA VAČAH V ŽELEZNI DOBI

 

OBRAČUN OB POLNI LUNI

 

 

Vače so kraj v osrčju Slovenije, v neposredni bližini Geometričnega središča Slovenije, GEOSS-a. Ponašajo se z bogato in zanimivo zgodovino. Višinska lega, ugodna klima, vodni viri in rodovitna zemlja so privlačili ljudi, da so se tu naselili že bronasti dobi, kot kažejo novoodkriti sledovi poselitve na ravnici med Vačami in Klenikom.

V obdobju starejše železne dobe, v času med 8. in poznim 4. stol. pr. n. št., pa so Vače doživele svoj kulturni razcvet. Za ta čas uporabljamo tudi oznako halštatsko obdobje po prvem večjem raziskanem arheološkem najdišču Hallstatt v Zgornji Avstriji. Hallstatt je znan po obsežnem rudniku soli, ki so ga izkoriščali že v bronasti dobi, sol pa tu pridobivajo še danes.

V času torej, ko je Hallstatt že bogatel na račun trgovine s kameno soljo, je tudi na Kroni nad Klenikom v bližini Vač zraslo pomembno gospodarsko, politično in kulturno središče. Vodilna gospodarska panoga, s katero so se ukvarjali tedanji prebivalci, je bilo železarstvo. Železova ruda v obliki bobovca je bila lahko dostopna, saj se je nahajala plitvo pod površjem. Prebivalci naselja na Kroni so jo znali kopati in pretapljati ter iz nje izdelovati kvalitetne kovinske izdelke: orožje, orodje, nakit in dele noše. Izdelke so uporabljali sami, predvsem pa so z njimi trgovali z okoliškimi in tudi bolj oddaljenimi naselji. Lega Krone je bila za trgovino izjemno ugodna. Po dolini Gabela pod Krono poteka naravna geografska povezava med ravnicami predalpskega sveta severno od Zasavskega hribovja in reko Savo, ki je bila verjetno že takrat pomembna prometna pot proti jugu.

V starejši železni dobi je bilo v Zasavju in na Dolenjskem več kot 40 utrjenih naselij, tako imenovanih gradišč, ki jih je družila materialna in duhovna kultura. Med njimi je potekala živahna trgovska izmenjava. Predstavljamo si lahko tudi, da so gradišča med seboj prihajala v konflikte in tvorila zavezništva. Naselje na Kroni je s svojim obsegom 11 ha sodilo med največja gradišča tega prostora in je imelo severno od Save središčno vlogo. Druga izrazito obsežna gradišča z vlogo lokalnih središč so bila: Cvinger nad Virom pri Stični, Magdalenska gora pri Zgornji Slivnici v bližini Šmarja – Sap, Veliki Vinji vrh nad Belo Cerkvijo blizu Šmarjeških Toplic, Sv. Marjeta na Libni v bližini Krškega in Kučar nad Podzemljem v Beli krajini.

Naselje na Kroni je imelo odlično višinsko strateško lego, kjer pobočja strmo padajo v dolino. Železnodobni prebivalci so ga dodatno utrdili z močnim in visokim obrambnim obzidjem z nasipom, ki se je najlepše ohranil na vzhodni strani naselja, nad travnikom z ledinskim imenom Ronkarjeve drage. Domnevamo lahko, da so se vhodi v gradišče nahajali približno na mestih, kjer nasip sekajo današnje poti na Krono.

Pobočje hriba so prebivalci zravnali v več položnih teras in nanje postavili hiše. Temelji hiš so bili iz večjih kamnov, stene so bile iz vodoravno naloženih brun in ometane z ilovico, strehe pa so bile verjetno lesene ali slamnate. Vsaka hiša je imela ognjišče. Uporabni predmeti, odkriti v hišah pri raziskavah v 30. letih 20. stoletja, kažejo, da so bile najverjetneje nekatere namenjene bivanju, druge pa kovaški dejavnosti.

Po začetni preusmeritvi proizvodnje v skoraj izključno železne izdelke so že v 7. stol. pr. n. št. zaradi večje estetske vrednosti brona ponovno začeli iz njega izdelovati večino okrasnih izdelkov. Železo pa so zaradi razmeroma lahke obdelave in trdnosti še naprej uporabljali za izdelavo napadalnega orožja in orodja.

Na naselju na Kroni še ni bilo izvedenih raziskav, pri katerih bi se zbiralo in analiziralo živalske in rastlinske ostanke. Zato lahko o poljedelstvu in živinoreji sklepamo le na podlagi rezultatov analiz dolenjskih gradišč, raziskanih s sodobnimi arheološkimi metodami. Podatki kažejo, da so v železni dobi gojili ječmen, oves, pšenico, proso, rž, grašico, bob, grah in lečo ter nekatere vrste zelenjave iz družine križnic. Odkriti so bili še ostanki lanu, ki so ga gojili za pridobivanje platna, morda pa so iz njega tudi izdelovali laneno olje. Uživali so plodove divjih rastlin, ki so jih nabirali v naravi, verjetno pa so nabirali tudi med divjih čebel. Od domačih živali so vzrejali govedo, drobnico, svinje, konje pa tudi pse in mačke. Po vsej verjetnosti so gojili tudi pernate živali, o vzreji katerih imamo dokaze iz sočasne Etrurije in vzhodnih Alp, pri nas pa se zaradi kisle zemlje kosti perjadi niso ohranile. Lovili so predvsem jelene in srne, divje svinje in zajce, v manjši meri tudi druge divje živali: ture, kozoroge, medvede, volkove in lisice. Na upodobitvah tega časa je prikazan tudi ribolov. Morda so ribe lovili tudi v bližnji Savi.

Za izdelavo keramičnih posod so najverjetneje izkoriščali lokalna nahajališča gline v okolici Vač in sosednjega Hotiča. V teh krajih so kopali glino še v 20. stoletju, npr. na Zapecah za potrebe lokalne opekarne. Posode, ki so jih na Kroni uporabljali v vsakodnevnem življenju in obredju, so spočetka izdelovali izključno ročno. Na prehodu iz 7. v 6. stol. pr. n. št. pa je prišlo do uvedbe nove tehnologije. V uporabo je prišlo počasno lončarsko vreteno, ki ga lončar poganja z eno roko, z drugo pa oblikuje posodo. Novost je bila v tem času tudi lončarska peč z možnostjo uravnavanja dotoka zraka. Obe tehnološki izboljšavi so domači lončarji prevzeli iz italskega sveta. Omogočali sta izdelavo keramičnih posod visoke kakovosti.

Vodo so prebivalci naselja najverjetneje zajemali iz izvira na spodnji terasi v zahodnem predelu naselja. Še danes je ob večjem deževju tisti predel travnika poplavljen.

Umrle so pokopavali na pobočja in ravnice pod naseljem, v vzhodni smeri vse do današnje vasi Cvetež, na zahodu pa do ledine Lestina. Največje strnjeno grobišče se nahaja jugovzhodno od Krone, na lokacijah Reber in Nad lazom. Zgodnji grobovi so bili brez izjeme žarni, v poznem 8. stol. pr. n. št. pa so pričeli sežiganje pokojnikov opuščati. Trupla umrlih so začeli pokopavati v iztegnjeni legi v umetna zemljena nasutja, tako imenovane gomile, kar je ostal prevladujoč način pokopa do konca starejše železne dobe.

O oblačilih v tistem času izvemo veliko prav iz grobov, saj so umrle pokopavali v njihovi noši, skupaj s predmeti njihove lastnine. V 8. in 7. stol. pr. n. št. so ženske svoja oblačila spenjale z eno ali več železnih ali bronastih fibul – sponk za obleko, moški pa s po eno železno ali bronasto iglo. Ženske so krasile tudi železne ali bronaste zapestnice in ovratnice ter ogrlice iz steklenih, jantarnih in koščenih jagod. Do sprememb je prišlo na prehodu iz 7. v 6. stol. pr. n. št. Moški, ki so prej za spenjanje svojih oblačil uporabljali iglo, so jih odslej spenjali s fibulami, enako kot ženske. Oblike fibul so se skozi čas spreminjale in sledile trenutni modi in okusu prebivalcev. Od 6. stol. pr. n. št. dalje je splošno blagostanje v družbi naraslo. Deli noše in nakita so postali vse bolj pogosti, številčni in raznovrstni. Še vedno pa so izstopali člani elite, bogatih in pomembnih članov družbe, ki so po svoji razkošni opravi in luksuznih predmetih prekašali ostale. Vodilne predstavnice tedanje družbe so nosile večje število fibul pa tudi številne bronaste zapestnice in nanožnice – obroče na gležnjih, razkošne steklene in jantarne ogrlice in razne priveske. Iz družbene elite so izhajali voditelji ljudstva, tako imenovani knezi. Verjetno je imelo vsako večje gradišče svojega kneza. V njihovih grobovih je večja količina orožja in raznovrstni pridatki, pogosto tudi železno ali bronasto žezlo, znak vladarske moči.

V tak bogato opremljen knežji grob zgodnjega 5. stol. pr. n. št., je bila priložena znamenita situla, okrašena s tremi figuralnimi pasovi. Situle (latinsko: vedro) so bile vedrice iz bronaste pločevine, iz katerih so na slovesnostih, imenovanih simpoziji, stregli pijačo, verjetno vino. Situle so pogosto okrašene s figuralnimi prizori, ki prikazujejo takratni čas in ljudi. Domnevamo, da je na njih upodobljen lastnik predmeta v okolju, ki je zanj značilno. Situla je tako najverjetneje pripadala knezu oz. enemu od knezov, ki je na njej upodobljen na prestolu in z žezlom v roki. Koničasta kapa je značilno pokrivalo Skitov, konjeniškega ljudstva iz azijskih step, ki je v naše kraje vdiralo skozi celo 6. stol. pr. n. št. Od njih so domači bojevniki prevzeli nekatere novosti v oborožitvi in noši. Ni pa še jasno, ali so možje s koničastimi pokrivali, ki so upodobljeni na situli z Vač in nekaterih drugih sočasnih upodobitvah iz Zasavja in Dolenjske, voditelji iz vrst domačega plemstva, ki je prevzelo skitsko nošo, ali pa so upodobljeni vladarji prišleki skitskega porekla.

Knez je upodobljen na svojem dvoru, med ljudmi, ki so ga obdajali za časa življenja. Strežeta mu žena in gologlav strežnik. Možje z baretkami, pripadniki družbene elite, v slavnostnem sprevodu spremljajo vladarja, izvajajo obred ob posodi na visoki nogi in vodijo ovna k obrednemu žrtvovanju. Gola in obrita borca z ročkami se borita za nagrado, čelado s perjanico, ki je postavljena med njiju.

V spodnjem pasu situle je prikazan sprevod rastlinojedih živali, ki jim sledi lev s človeško nogo v gobcu. Motiv takšnega sprevoda, ki že na pogled vzbuja strah, je pogost v umetnosti Sredozemlja in Bližnjega vzhoda, pojavlja pa se v povezavi z bojevanjem in smrtjo. Z idejo smrti in ponovnega rojstva so v sredozemskih kulturah povezani tudi motivi ptice ujede, dvojne volute, rozet in rastlinskih vitic, ki jih prav tako srečamo na situli.

Situla z Vač je spomenik knežje kulture, ki je značilna za Evropo v 6. in 5. stoletju pr. n. št., prizori na njej pa odražajo kompleksno simboliko grobnega kulta z elementi bližnjevzhodnih, sredozemskih in domačih duhovnih predstav.

Nekateri podatki kažejo, da se je življenje na Kroni nadaljevalo še v obdobju mlajše železne dobe, katere nosilci so bili Kelti. Vendar njihova naselitev na prostor jugovzhodnih Alp v poznem 4. stol. pr. n. št., Vač ni dosegla. Prebivalci Krone so ostali staroselci. Slave in moči prejšnjih časov niso več dosegli.

Po skoraj 2000 letih so prazgodovinske Vače v poznem 19. stoletju ponovno odkrili. Situlo je izkopal domačin Janez Grilc s Klenika. Vače so postale svetovno znano arheološko najdišče.

dr. Vojka Cestnik, univ. dipl. arheologinja

Ljubljana, 3. 8. 2019