Project Description

Obračun ob polni luni

Pisatelj IVAN SIVEC nas v prvem tovrstnem ljubezenskem romanu pri nas popelje daleč v pretekle čase, med prebivalce višinskega gradišča nad Vačami in v druge kraje ob znameniti jantarski poti, vse do Hallstatta in Baltika.

Tudi pred dva tisoč petsto leti so namreč živeli ljudje, ki so – podobno kot mi – z veseljem delali, na veliko ustvarjali in se imeli radi. Nad Vačami je obstajalo eno večjih gradišč, v katerem je živelo okoli dvesto prebivalcev. Bili pa niso samo dobri pastirji in kmetje, temveč so izdelovali tudi izvrstne predmete iz železa. Prav v tem gradišču pa je nastala tudi svetovna znamenitost, bakrena vedrica (situla).

Roman, namenjen tako mladini kot starejšim bralcem, je obogaten z mnogimi dramatičnimi zapleti, živahnimi ljubezenskimi zasuki ter s podrobnimi opisi življenja, dela in obredja tistega časa. Razgibani domišljijski pripovedi so dodani številni slikovni dokumenti Narodnega muzeja Slovenije, Muzeja Petra Svetika z Vač in Muzeja iz Hallstatta, zgodovinska dejstva prof. Zvonimirja Kolenca in uporabljena literatura. Priobčeni pa sta tudi dve izjemni spremni besedi: prva iz znanstvene zakladnice arheologinje dr. Vojke Cestnik, druga pa izpod peresa etnologinje in kulturne antropologinje prof. Anka Kolenc in prof. Zvonimirja Kolenca.

(začetek romana)

       Žalostno tulijo volkovi. Tulijo v polno luno. Tulijo, kot bi jih v prsih močno stiskalo srce. Seveda tulijo tako predvsem zato, ker preprosto morajo svojo bolečino izpovedati tudi drugim. Pa če jim prisluhnemo ali ne. S tako grenkim prizvokom pa se oglašajo zato, ker ne gre samo za njihovo povest, temveč tudi za samotne ptice v krošnjah, za molčeče ribe v tolmunih, za tiho šumeče hraste na dobravi; za vsa živa bitja pod svetlim soncem.

         Gre namreč za povest, ki je nastala na stičišču svetov, ob mešanju vetrov, na razvodju dolin in bregov. Povest mnogih rodov. Povest, ki jo mnogi prenašajo od ognjišča do ognjišča, od gradišča do gradišča, od bistrih potoških voda pa vse do daljnega mogočnega morja. Največkrat jo pripovedujejo poglavarji in modreci izpod svetih hrastov in to z iskrenim namenom, da bi čim dlje ohranili ponos in čast svojega rodu. Velikokrat jo pripovedujejo tudi od neba izbrane ženske, svečenice, saj se zavedajo, da ne gre za navadno povest, temveč za tisto ljubezensko zgodbo in za tiste naše ponosne prednike, ki so še znali prisluhniti naravi, bitju srca, nadčloveškemu občutju dveh izjemnih bitij.

          Povest bi že zdavnaj poniknila v pozabo, če ne bi bila resnična. Tako pa se je ohranila celo do takih podrobnostih, ki se nam zdijo danes skoraj nepomembne. A kdor vsaj deloma pozna preteklost, bo lahko spotoma, skozi pripoved, sam spoznal globoko resnico komaj razumljive medsebojne predanosti moškega in ženske. Veliko o povesti pripovedujejo tudi predmeti, ki so jih predniki imeli v rokah, jih sami izdelovali in z njimi trgovali vse tja do najbolj severnih in južnih krajev.

         Na videz je to povest predvsem o pogumu, junaštvu, nepremagljivem bojevniku. Ko pa ji pogledamo pod kožo, ugotovimo, da je to v resnici povest o neizmerljivi ljubezni, o dveh ljudeh, ki sta se resnično imela rada, o moškem in ženski, ki sta našla največjo dragocenost na svetu, ljubezen. In ker ljubezen iščemo vsi pod našim svetlim soncem, je zato to tudi naša povest. Povest o nas samih. Pa čeprav je sami v tako močni svetlobi življenja in v tako globoki temini noči morda še nismo doživeli in še vedno čakamo nanjo.

         Začenja se tistega davnega dne, ko so na velikem višinskem gradišču nad Srebrno reko znova stopili v temno polovico leta. Prebivalci poglavarja Korta so imeli namreč – podobno kot tudi po drugih gradiščih ob Srebrni, pa tudi ob Zeleni reki – čas razdeljen na svetlo in temno polovico leta. Vsaka polovica pa je bila potem razdeljena na dve četrtletji, ki sta ju določale lunine mene. Medtem ko jim je svetla polovica leta prinašala veliko veselja, radosti in bogate sadove, je bila v temni polovici leta edina skrb vseh živih bitij – preživetje! Posebno noči so bile ob tem času zoprne. Prebivalcem gradišča se je zdelo, da je vsaka noč daljša, vsaka noč hladnejša, vsaka noč bliže neizprosni lakoti, nadležni bolezni, neizogibni smrti. In prav vsi so vedeli eno: kdor bo preživel temno polovico leta, bo zlahka preživel tudi svetlo. A svetla je prišla šele po prvi pomladanski polni luni, zdaj pa je bila tu šele prva jesenska polna luna.

         Temna polovica leta je s seboj prinašala tudi marsikaj drugega slabega. Najhuje je bilo na začetku tega obdobja, ko še ni bilo snega. Po gozdovih so se čez noč začeli plazili duhovi prednikov, med katerimi je bilo veliko takih, ki so prešli na drug svet nepotešeni. Po vrhovih planin so posedali bogovi, med katerimi je bilo veliko ljudem nenaklonjenih. Med raznovrstnimi sencami je bilo nasploh največ tistih, ki so segale po ljudeh in jih davile samo zato, ker so jim stopile na pot. Volkovi pa so tudi bili vse bližje in bližje ovčjim stajam in tudi ljudem.

         Poglavar Kort je prav tistega jutra po prvi jesenski polni luni sedel pod starim hrastom na vrhu dobrave in z budnim očesom opazoval gradišče pod seboj. Pravzaprav to ni bil navaden hrast, temveč sveti hrast. Prav temu hrastu pa so rekli tudi drevo za rojevanje. Ime je bilo morda čudno, pa vendar je bil to eden najbolj pomembnih hrastov v vsem svetem hrastovem gaju. Pod šumečim drevesom so največkrat posedali modreci ter razpravljali in odločali o pomembnih stvareh v gradišču. Poglavar  se je pod to drevo ob jutrih rad zatekal tudi zato, da je lažje v samoti prešteval novorojence v gradišču. Šteti so jih naučili prijatelji iz južnih krajev in tako je poglavar Kort dobro vedel, da je vseh prebivalcev v gradišču več kot dvesto. Med njimi je bilo dobra polovica otrok. To pa je bilo število, na katerega je bil Kort še posebej ponosen. Marsikje so bila gradišča veliko manjša, otrok pa komajda za četrtino novega rodu. Poglavar Kort pa je namreč dobro vedel, da je gradišče močno samo tedaj, ko pride pod drevo rojevat čim več zdravih žensk. Brez novih in novih rojstev bi bilo gradišče izgubljeno. Nasploh je treba povedati še nekaj malenkosti, kako je bilo s tem drevesom za rojevanje. Eno od vej je imelo drevo namreč speljano tako priročno, da je veja štrlela iz debla na stran vzporedno z zemljo, od tal pa je bila ravno toliko, da se je nanjo človek lahko obesil in si do tal telo prav lepo izravnal oziroma razpotegnil. Na to vejo so se moški obešali zato, da so si pretegnili ude in krepili na rokah mišice, ženske pa so na njem rojevale. Z rokami so se oprijele veje in telo iztegnile do tal in tako je potekalo rojstvo novega člana gradišča veliko lažje in hitreje. Tistim ženskam pa, ki so se poroda bale, sta jim babici privezali roke na vejo tako močno, da je porodnica kar bingljala z nje. Ko pa je noge razkrečila, je otrok tako rekoč kar sam padel iz nje. Vse, kar je bilo treba narediti, je bilo to, da sta morali otroka pod porodnico pravočasno ujeti.

         „Upam, da bo letos več porodov predvsem v svetlem delu leta,“ si je zabrundal poglavar Kort v brado in se zagledal v daljavo. Po eni strani je bilo res dobro, da bi imelo gradišče čim večji prirastek. Po drugi pa je bilo vsem jasno, da bo vsak drugi otrok, ki je rojen v temni polovici leta, umrl. Tak otrok je imel namreč možnosti za preživetje precej manj.

         Ko je s skrbjo preletel vse številne koče, ki so ležale v gradišču, ograjenim krog in krog s kamnitim obzidjem, si je sam pri sebi rekel še nekaj besed in to kar na ves glas:

         „Pomagajte nam vsi bogovi, da nas ne bo tepla lakota, da nas ne bo obiskala nobena zahrbtna bolezen, da nas ne bo napadel noben krvoločen sovražnik in da nas ne bo noč za nočjo obiskovala tetka smrt.“

         Prošnja je bila iskrena, prišla je iz globin srca. Kako tudi ne, ko pa je bilo Kortovo gradišče res nekaj izjemno lepega. Vsi prebivalci so bili marljivi in delovni, pa zato ni bilo nenavadno, da so si vsi po vrsti zgradili lepe koče. Travnata planota, iz katere je štrlela kakšna manjša skala oziroma jo je ob robu krasila srednje velika kraška jama, je bila drugače prav lepo zravnana. Trava je bila na jesen lepo popasena, stezice med hišami posute s peskom. Obzidje pa je bilo tudi zgrajeno trdno. Po drugi strani pa so jim predniki zagotovili na vrhu dobrave takšen prostor, da je gradišče ob vseh straneh čuval komaj prehoden gozd.

Naslov: Obračun ob polni luni; ljubezenska povest bojevnika iz časa nastanka situle z Vač
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: dr. Vojka Cestnik ter prof. Anka Kolenc in prof. Zvonimir Kolenc
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani, enobarvni tisk, 32 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2019
Zbirka: Slovenska zgodovina št. 16
ISBN: 978-961-7069-05-1
Cena: 33,10 EUR
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o. oz tu