Project Description

Obračun ob polni luni

Pisatelj IVAN SIVEC nas v prvem tovrstnem ljubezenskem romanu pri nas popelje daleč v pretekle čase, med prebivalce višinskega gradišča nad Vačami in v druge kraje ob znameniti jantarski poti, vse do Hallstatta in Baltika.

Tudi pred dva tisoč petsto leti so namreč živeli ljudje, ki so – podobno kot mi – z veseljem delali, na veliko ustvarjali in se imeli radi. Nad Vačami je obstajalo eno večjih gradišč, v katerem je živelo okoli dvesto prebivalcev. Bili pa niso samo dobri pastirji in kmetje, temveč so izdelovali tudi izvrstne predmete iz železa. Prav v tem gradišču pa je nastala tudi svetovna znamenitost, bakrena vedrica (situla).

Roman, namenjen tako mladini kot starejšim bralcem, je obogaten z mnogimi dramatičnimi zapleti, živahnimi ljubezenskimi zasuki ter s podrobnimi opisi življenja, dela in obredja tistega časa. Razgibani domišljijski pripovedi so dodani številni slikovni dokumenti Narodnega muzeja Slovenije, Muzeja Petra Svetika z Vač in Muzeja iz Hallstatta, zgodovinska dejstva prof. Zvonimirja Kolenca in uporabljena literatura. Priobčeni pa sta tudi dve izjemni spremni besedi: prva iz znanstvene zakladnice arheologinje dr. Vojke Cestnik, druga pa izpod peresa etnologinje in kulturne antropologinje prof. Anka Kolenc in prof. Zvonimirja Kolenca.

(odlomek iz romana)

         Poglavar Kort je prav tistega jutra po prvi jesenski polni luni sedel pod starim hrastom na vrhu dobrave in z budnim očesom opazoval gradišče pod seboj. Pravzaprav to ni bil navaden hrast, temveč sveti hrast. Prav temu hrastu pa so rekli tudi drevo za rojevanje. Ime je bilo morda čudno, pa vendar je bil to eden najbolj pomembnih hrastov v vsem svetem hrastovem gaju. Pod šumečim drevesom so največkrat posedali modreci ter razpravljali in odločali o pomembnih stvareh v gradišču. Poglavar  se je pod to drevo ob jutrih rad zatekal tudi zato, da je lažje v samoti prešteval novorojence v gradišču. Šteti so jih naučili prijatelji iz južnih krajev in tako je poglavar Kort dobro vedel, da je vseh prebivalcev v gradišču več kot dvesto. Med njimi je bilo dobra polovica otrok. To pa je bilo število, na katerega je bil Kort še posebej ponosen. Marsikje so bila gradišča veliko manjša, otrok pa komajda za četrtino novega rodu. Poglavar Kort pa je namreč dobro vedel, da je gradišče močno samo tedaj, ko pride pod drevo rojevat čim več zdravih žensk. Brez novih in novih rojstev bi bilo gradišče izgubljeno. Nasploh je treba povedati še nekaj malenkosti, kako je bilo s tem drevesom za rojevanje. Eno od vej je imelo drevo namreč speljano tako priročno, da je veja štrlela iz debla na stran vzporedno z zemljo, od tal pa je bila ravno toliko, da se je nanjo človek lahko obesil in si do tal telo prav lepo izravnal oziroma razpotegnil. Na to vejo so se moški obešali zato, da so si pretegnili ude in krepili na rokah mišice, ženske pa so na njem rojevale. Z rokami so se oprijele veje in telo iztegnile do tal in tako je potekalo rojstvo novega člana gradišča veliko lažje in hitreje. Tistim ženskam pa, ki so se poroda bale, sta jim babici privezali roke na vejo tako močno, da je porodnica kar bingljala z nje. Ko pa je noge razkrečila, je otrok tako rekoč kar sam padel iz nje. Vse, kar je bilo treba narediti, je bilo to, da sta morali otroka pod porodnico pravočasno ujeti.

„Upam, da bo letos več porodov predvsem v svetlem delu leta,“ si je zabrundal poglavar Kort v brado in se zagledal v daljavo. Po eni strani je bilo res dobro, da bi imelo gradišče čim večji prirastek. Po drugi pa je bilo vsem jasno, da bo vsak drugi otrok, ki je rojen v temni polovici leta, umrl. Tak otrok je imel namreč možnosti za preživetje precej manj.

Ko je s skrbjo preletel vse številne koče, ki so ležale v gradišču, ograjenim krog in krog s kamnitim obzidjem, si je sam pri sebi rekel še nekaj besed in to kar na ves glas:

„Pomagajte nam vsi bogovi, da nas ne bo tepla lakota, da nas ne bo obiskala nobena zahrbtna bolezen, da nas ne bo napadel noben krvoločen sovražnik in da nas ne bo noč za nočjo obiskovala tetka smrt.“

Prošnja je bila iskrena, prišla je iz globin srca. Kako tudi ne, ko pa je bilo Kortovo gradišče res nekaj izjemno lepega. Vsi prebivalci so bili marljivi in delovni, pa zato ni bilo nenavadno, da so si vsi po vrsti zgradili lepe koče. Travnata planota, iz katere je štrlela kakšna manjša skala oziroma jo je ob robu krasila srednje velika kraška jama, je bila drugače prav lepo zravnana. Trava je bila na jesen lepo popasena, stezice med hišami posute s peskom. Obzidje pa je bilo tudi zgrajeno trdno. Po drugi strani pa so jim predniki zagotovili na vrhu dobrave takšen prostor, da je gradišče ob vseh straneh čuval komaj prehoden gozd.

Toda …

Komaj je izrekel zadnjo besedo, že je tam daleč spodaj, za slamnatimi strehami, onkraj kamnitega obzidja, zagledal nekaj, kar bi lahko poosebljalo smrt.

Ta smrt pa se je imenovala – Skiti!

In kdo so bili Skiti? Nihče drug kot bojevniško ljudstvo na konjih, ki si je navadno na začetku temnega dela leta nabiralo po tujih gradiščih zalogo za preživetje čez zimo. Velikokrat so Skiti s svojimi nizkimi konji prihrumeli vse do gradišč ob Zeleni reki in celo vse tja do Toplega in Hladnega morja. V gradiščih nad Srebrno reko pa so se nasploh radi ustavljali. Na veliko srečo jih v Kortovo gradišče že nekaj let ni bilo na obisku. Strah pred njimi pa so imeli vseeno vsi prebivalci v kosteh. Po pripovedovanju starejših ljudi so dobro vedeli, da Skiti ob takih obiskih vedno pobijejo veliko ljudi, posilijo mnogo žensk, v kraške jame in druga brezna zmečejo večino otrok, pokradejo pa vso dostopno živino in druge dragocenosti.

V zadnjem času je bilo slišati, da vsi tropi Skitov niso enaki. Eden od poglavarjev ob Zeleni reki je pripovedoval, da se dà z njimi celo trgovati oziroma izmenjavati izdelke. Podobno kot s severnimi in južnimi ljudstvi. Kakšnega posebnega zaupanja pa do njih ni gojil nihče. Prihajali so namreč z vzhodne strani, iz strani, kjer vzhaja sonce, od tam pa ni nikdar prihajalo kaj posebno dobrega. Sonce jih je preveč razvajalo, imeli so predobre konje, namesto src pa so imeli v prsih kamenje. Veliko bolj pošteni so bili severnjaki, pa tudi z južnjaki se je dalo pametno dogovoriti. Skiti pa so bili še napol neukročeni divjaki, divji jezdeci, ki so prišli iz stepe, napol nori ljudje, ki bi radi živeli predvsem od žuljev drugih ljudi.

Ko je pod gradiščem, onkraj mogočnega obzidja, zarezgetal tuj konj, je poglavar Kort vstal in se takoj urno podal po travnati planoti navzdol. Spotoma pa je z žvižgom prebudil tudi vse druge, za boj sposobne bojevnike.

Zbrali so se tako hitro, da se jim je še poglavar začudil. Vsi s ščiti na prsih, vsi s čeladami na glavah, vsi s sekirami v rokah. In ni bilo niti enega, ki ne bi v trenutku spoznal, da gre tokrat zares. Vsem so takoj začela srca razbijati v pospešenem ritmu. Vse pa so si povedali z naslednjimi kratkimi besedami:

„Skiti pred obzidjem!“

„Če se jih ne bomo ubranili, nas bodo vse pobili!“

„Smrt stoji pred vrati!“

Eden od bojevnikov – bil je lončar in je nosil ime Glina – je drugemu, ki je bil kovač, pravili pa so mu Žlindra – začel na ves glas razlagati:

„Skiti so divjaki. Najbolj uživajo v tem, da po gradiščih pobijejo čim več ljudi, potem pa jim odrežejo glave, le-te pa za lase privežejo na grivo svojih konj. Tisti, ki ima na grivi privezanih največ lobanj, je najpomembnejši. Menda pa doma – če so sploh kje stalno doma – obesijo potem te posušene lobanje na kole okoli svoje koče, da se od daleč vidi, kdo je bolj krvoločen. Razbite lobanje radi uporabljajo tudi za posodo. Še posebno ob pijančevanjih najraje nazdravljajo z medico iz največjih lobanj. Z njimi si privoščijo tudi nekakšno igro metanja lobanj v daljavo do določenega kamna ali skale. Res me ne skrbi, kdaj bom umrl, ampak da bi bila tale moja buča za pivsko posodo, to pa mi ne gre v račun.“

Ob robu gradišča, kjer je bilo pod travnatim robom postavljenih največ koč, je poglavar Kort dvignil desnico visoko v zrak in bojevnikom, ki so prilezli iz svojih prebivališč kot nočne sence med zadnjimi, ukazal, naj se ustavijo. Hkrati je kovaču Žlindri naročil:

„Mladci naj takoj – a čim bolj neopazno – skočijo v kovačnico po sulice in kopja.“

Glini pa je naročil:

„Ti pa se neopazno izmuzni na drugo stran in ženskam naroči, da pripravijo čim več vroče vode. Če Skiti ne bodo prijazni, jim bomo za dobrodošlico čez obzidje  poslali vrel krop.“

Sam je stopil naprej, proti obzidju, ki so ga prav tisto poletje še dodatno ojačali. Obzidje je bilo na zunaj videti zelo trdno. V višino je merilo za poldrugega človeka, v širino pa prav tako. Zgrajeno je bilo seveda iz kamenja, povezali pa so ga z debelimi koli. Ob prihodu nepredvidljivih tujcev pa se je kljub temu zdelo kar nekam nizko in nebogljeno.

Ko je stopil še nekaj korakov naprej, je lahko na zunanji strani obzidja preštel  vse prišleke, ki so tam obstali na svojih nizkih konjih. Nekateri konji so bili tako nizke rasti, da so jezdecem bingljale noge skoraj do tal. Bilo jih je natanko deset. Vsak je imel svojega konja, vsi so bili oboroženi s kopji in sulicami. Najbolj nenavadno pa je bilo, da so imeli s seboj še enega konja, ki ga je imel ob svojem konju privezanega prvi jezdec. Le-ta pa je dajal navodila svojim spremljevalcem nekam zagreto, skorajda živčno.

Kort je stopil previdno naprej. Rad bi od blizu videl, ali je kdo od prišlekov že preplezal obzidje. Ko je spoznal, da še prav nihče, jim je od daleč zaklical:

„Pozdravljeni, tujci!“

Oni pa nič.

„Prihajate v miru?“

Tujci pa nič.

„Če ste lačni in žejni, ste dobrodošli in vam z veseljem odpremo vrata v gradišče. Če pa prihajate s slabim namenom, pojdite naprej.“

Tedaj je odprl usta njihov vodja, v povsem razumljivem jeziku. Odvrnil jim je:

„Mi smo miroljubni Skiti. Trgovci. V dar smo vam pripeljali konja, najboljšega konja od vseh naših konj. Od vas pa bi radi v darilo dobili veliko vaših brzd, no, uzd, tistih stvari, ki jih imajo konji v gobcu.“

„A tako?“ je pogledal svoje bojevnike Kort z olajšanim vzdihom. „Se pravi, da ste res – trgovci!“

„Trgovci – Skiti!“ je odvrnil njihov poglavar s poudarkom na zadnji besedi, kot bi hotel reči, da z njimi ni nobene šale.

 

Naslov: Obračun ob polni luni; ljubezenska povest bojevnika iz časa nastanka situle z Vač
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: dr. Vojka Cestnik ter prof. Anka Kolenc in prof. Zvonimir Kolenc
Ilustracije in oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani, enobarvni tisk, 32 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2019
Zbirka: Slovenska zgodovina št. 16
ISBN: 978-961-7069-05-1
Cena: 33,10 EUR
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o. oz tu