I.

DOM BREZ BORJAČA

Gradec, 21. julija 1914

Moja edina, moja najdražja, moja ljubljena Judita!

Morda se Ti bo zdelo nenavadno, da Ti iz Gradca, iz moje kadetnice, pišem pismo, vendar je nekaj nujnih stvari, ki Ti jih najlažje povem samo preko takega pisanja. Ker vem, da si dovolj dobro razgledana in izobražena, boš moje skromne, a prepotrebne vrstice lahko vzela tako, kot jih bom zapisal.

V prvi vrsti bi Ti rad povedal, da od najinega zadnjega srečanja v Tvoji vasi nenehno mislim samo nate. Vem, da se sliši precej čudno, saj sem na zunaj videti strog kadet, vendar vedi, da imamo tudi častniki srce. Od Tvojih vročih poljubov na Ravnici naprej me srce vedno bolj izdaja. Kot prvo bi Ti torej rad sporočil, da od tedaj naprej nikjer več ne morem najti miru in da si bolj kot vsega drugega na svetu želim srečanja s Teboj. In ker je pred nami Jakobova nedelja, največji vaški praznik v našem Brinju, Te z velikim veseljem vabim na naše veliko praznovanje. Zdi se mi, da je zadnji čas, da najino ljubezen pokaževa tudi pred drugimi ljudmi.

Misli pa mi letijo že naprej, v čas, ko Te bom popeljal v naš lepi Gradec, kjer je življenje precej drugačno od našega na Krasu. Naše kraške vasice so lepe, a tako uboge in odmaknjene, da se jih Bog usmili. Midva pa sva mlada, polna pravega življenja, polna velikih mladostnih sanj. Srčno si želim, da jih uresničiva skupaj.

Zelo sem vesel, da si tudi Ti že videla veliko sveta in da si si v Trstu nabrala veliko življenjskih izkušenj. Čeprav si doma s podeželja kot jaz, si se v našem čudovitem morskem mestu dobro naučila govoriti in pisati po italijansko, pa tudi nemščine si, kot vem, že vešča. Tako bova lahko skupaj stopila v lepše življenje kot dva mlada in izobražena človeka: jaz kot častnik, Ti kot nadarjeno in v praksi izurjeno dekle. To Ti pišem tudi zato, ker me bodo morda premestili v vojašnico v Trst, v mesto z največjim številom Slovencev, kjer mora vsak človek znati govoriti in pisati tudi po italijansko. Ti to že znaš, jaz pa sem si prav zdaj nabavil tudi italijansko slovnico. Za silo pa se itak, kot večina Kraševcev, znam sporazumevati že zdaj.

In ker si kar nekako ne upam povedati tegale na glas, naj Ti kar napišem! Rad bi Ti izrazil vso svojo ljubezen, ki jo že dolgo časa nosim v srcu samo zate. Ti si zame prava kraška roža, ki je zrasla na borni kraški zemlji kot trdoživa in čudovita cvetlica. In prav to cvetlico nameravam presaditi v lepše okolje in z njo zaživeti svoje sanje. Sama veš, da gredo nam, poklicnim vojakom, take besede težko iz ust, zato Ti v pismu sporočam, da Te imam neizmerno rad in da boš vedno moja edina, vedno moja najdražja, vedno moja ljubljena.

Na svidenje na Jakobovo nedeljo v moji rojstni vasici!

Tvoj fant Josip

V človeški zavesti je največkrat zapisano, da so se vse vojne odvijale daleč stran, znane pa so predvsem iz zgodovine. Ko govorimo o njih, se nam zdi, da so, sploh za človeštvo, nekaj sila oddaljenega, razumsko nedojemljivega, skoraj neresničnega. Vsakemu navadnemu človeškemu bitju, pa tudi vladarju, je od daleč razumljivo, da vojna ne more prinesti za nikogar nič dobrega. Vsi tudi vemo, da vojne začenjajo ljudje, ki niso vredni te besede.

Tokrat pa je bilo videti drugače. Vojno so začeli pravični ljudje, po smodniku pa je zadišalo povsem od blizu …

Bila je ena izmed tistih poletnih nedelj, ki za vedno ostanejo v spominu. Praznična in vsa v svetle žarke odeta Jakobova nedelja. Čas, ko so Kraševci, ki so se dopoldne zbrali pred cerkvijo, popoldne pa sredi vasi, vsaj za en dan odvrgli vse skrbi. Čas, ko so se tudi na zunaj veselili svojega skromnega, preudarnega, a vendar nadvse lepega življenja. Bila je to nedelja, ki v svoji bleščavi ni nikoli zamrla v nobeni duši, pa četudi se je Kraševec podal še tako daleč od doma. V nekem pogledu najlepši poletni dan, ki je živel v vsakem človeku s svojo neizmerno toplino vse do zadnjega diha.

Pa vendar je bila tokrat Jakobova nedelja nekam drugačna. Na zunaj je bila še vedno polna sonca in prešernosti, v srcu pa je ljudi stiskala zla slutnja nenadnega konca življenja, prehitro prihajajoče smrti. V zraku je trepetala zla slutnja, ki se je videla tudi v norem plesu sončnih žarkov, ki so poplesavali med listi smokev ob robu borjačev, v nenavadno ledeni rosi novega jutra na gmajni, v nekam kovinskem odblesku kamenja na poteh, ki so se stekale proti cerkvi. Ni bilo malo ljudi, ki so imeli občutek, da sonce tokrat sveti nekam zlovešče, da se je mogočni sončni pokrov poveznil čez dvorišča kot ob poslednji sodbi, da tudi zvonovi v cerkvici pri svetem Jakobu klenkajo nekam hladno, skoraj kot mrliču. Pa tudi vse domačije ob cerkvi so bile tokrat videti še posebej nebogljene, žalostno tihe, brez posebne radosti, brez prazničnega veselja. Kamniti zidovi so se stiskali drug k drugemu kot na silo skupaj postavljene ruševine, ki samo še nemo čakajo na zadnji udarec usode. Celo velika julijska vročina se je tokrat prihulila samo v vrtače okoli vasi in si ni upala več pobožati osamljenih duš.

Kljub temu je množica kot ob kaki veliki nesreči hitela v cerkev, se nemo pozdravljala, se pred oltarjem vdano priklanjala in se poudarjeno križala. Jakobova nedelja ni bila samo praznik na zunaj, temveč predvsem praznik duše.

Ob obzidju pred cerkvijo je stal postaven fant v modri uniformi z velikimi svetlečimi se gumbi, s pripasano sabljo ob ledjih, z veliko kapo na glavi, na kateri sta bili z zlatimi nitkami izvezeni črki FJ I. Franc Jožef I. Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški, avstrijski cesar, ogrski kralj. Ob vsakem najmanjšem premiku pa se je njegova sablja zabliskala v soncu kot droben blisk z neba.

»Dober dan, Josip! Lepo, da si se za praznik vrnil domov! Prideš popoldne na vas?< so postavnega kadeta pozdravljali drug za drugim domačini, kot bi stal pred njimi najmanj major avstro-ogrske vojske.

Josip jim je, zavedajoč se svojega položaja, v pozdrav samo prijazno prikimaval, odgovarjal pa jim ni. Šele ko sta mimo njega nekam sklonjenih glav, kot bi jima bilo sila nerodno, švignili dve dekleti – ena od njiju je bila Judita iz Koprive – mu je trznilo celo telo. Najraje bi kar stekel za njo, a se je zavedal, da se to ne bi spodobilo.

The standard chunk of Lorem Ipsum used since the 1500s is reproduced below for those interested. Sections 1.10.32 and 1.10.33 from “de Finibus Bonorum et Malorum” by Cicero are also reproduced in their exact original form, accompanied by English versions from the 1914 translation by H. Rackham.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2011
Obseg: 320 strani
Format: 17,5 x 24,7 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

akademik Ciril Zlobec: OGNJENI RUJ

IVAN SIVEC, PISATELJ, KI GA PISANJE OSREČUJE

Moram si priznati: vse, kar mi kakor koli ‘zadiši’ po Krasu, me kot rojenega Kraševca še posebej pritegne: v meni očitno prebudi neko nerazložljivo, domala atavistično potrebo, da svojo narojeno radovednost  in dolgo ozaveščeno izkušnjo soočim s podobno ali s povsem nasprotno predstavo, ali tudi samo z vtisom, ki ju o tej trpko očarljivi slovenski pokrajini ima kdo drug, ne glede na to, ali je Kraševec z globljimi koreninami pripadnosti ali le radovedni popotnik, ki ga je življenje tako ali drugače zaneslo na Kras, da se mu to ali ono, bolj kot je značilno za navadno človeško radovednost, vtisne v spomin kot nepričakovana zanimivost ali celo kot drugačnost s simbolno podstatjo. Dogaja se mi kot kakemu, denimo, ne ravno zglednemu obiskovalcu muzeja ali galerije, ki nenadoma obstane pred sliko, ker ga pogled nanjo takoj pritegne in hkrati zbega. Šele ko se za korak, dva odmakne od nje, se mu slika z določene razdalje razkrije v vsem svojem bistvu.

Tako nekako, si predstavljam, je pisatelj Ivan Sivec, ta neutrudni popotnik po zemljepisnih, zgodovinskih in vsakršnih drugih, realnih in fiktivnih pokrajinah naše ‘male domovine’, kot je občuteno zapisal Kajetan Kovič za svojo Štajersko, nekoč, nekega lepega jesenskega dne, zamaknjen obstal pred očarljivo lepoto v številnih odtenkih pordelega kraškega ruja, ki se v našem begotnem vtisu, zavesti, spominu utegne povzdigniti v razpoznavni sinonim za pokrajino samo, za Kras, za njegovo drugačnost ali posebnost v primerjavi z drugimi kraji. Tudi, še zlasti, če je takšen ‘naključni’ popotnik čez Kras pisatelj, kot je Ivan Sivec, nekakšen strasten in uspešen safarski lovec na zgodbe, ki nikoli ne njemu ne nam ne zvenijo tuje, kot da jih je življenje že napisalo, le presaditi jih je bilo treba v žuborečo pisateljsko govorico v smislu ne vem več katerega, sicer znanega evropskega pripovednika, ki je o dobri literaturi trdil, da je bolj resnična, kot je resnično življenje samo. Tudi v fiktivnih zgodbah, ki se na poti skozi literaturo prelevijo v živo resničnost.

Roman pisatelja Ivana Sivca Ognjeni ruj je najprej rdeči ruj kot redka in nenavadna lepota kraškega sveta, potem krvavi ruj z asociacijo na v Prvi svetovni vojni prelito kri, in ne nazadnje, z vidika vojne same, ognjeni ruj v pluralnem pomenu, kot parabola za ognjene eksplozije na slepo padajočih topovskih granat z ene in druge strani obeh neutrudljivih sejalk smrti. In predvsem ognjeni ruj v smislu večne ljubezni in prav takega sovraštva.

Ognjeni ruj je kot metafora za vojni roman, toda ne za roman sploh, kjerkoli in kadarkoli, ampak za epski romaneskni zapis, ki je s posebnim poudarkom lociran na Kras, na njegov južni del, kamor je z vso silovitostjo pljuskala v evropski zgodovini še zmerom znamenita Soška fronta. Sivec v svoji pripovedi ni ustvarjal samo svojega domišljijskega kraškega sveta, temveč ga je močno naslonil tudi na pisne in ustne vire, sploh na memoarske in dokumentarne vire o Prvi svetovni vojni, ki so kakorkoli vezani na Kras, s čimer, vede ali nevede, sugerira bralcu, da gre njegovo fantazijsko zgodbo jemati tudi kot dokumentarično kredibilno besedilo. Tako se Kras sam kot pokrajina z vsemi svojimi značilnostmi pogosto znajde, tako kot ruj, v funkciji sooznačevalca nekaterih človeških značajskih in psihičnih potez. Morda bi ob tem romanu moral zapisati misel, ki se mi je med branjem večkrat ponudila, da jo zapišem: v tem romanu Sivec bolj kot vojni sami posveča posebno pozornost ljudem v njej, nekaterim posameznikom v njihovi individualni podobi in usodi. Kajpak, v vojnih razmerah, ki se odvijajo na Krasu. Na to intimnost pripovedi nas opozarja tudi podnaslov romana. Roman o družini Jakomin (1914-1917).

Kot  posebno zanimivost, ki v določenem smislu razkriva enega od vzgibov za to mojo priložnostno spremno besedo, je tudi podrobnost, ki jo avtor sam navaja: »Ti dve knjigi – druga nosi naslov Zelena solza s podnaslovom Roman o družini Jakomin (1917-1920) – so navdihnili spomini na prvo svetovno vojno, spomini Andreja Zlobca …« Namreč: avtor teh spominskih zapisov, ki so pritegnili pisateljevo pozornost, ni le glavni nosilec zgodbe, ampak tudi moj sovaščan, celo z istim priimkom, pa še osebno sem ga poznal, resda bolj površno, ker za časa mojega življenja ni več živel v svoji rodni vasi, ampak se je vanjo vračal le občasno. Da bi se ognil morebitnim očitkom, da v vasi, v njeni konfiguraciji, ‘ni vse čisto tako’, kot tu pa tam v podrobnostih navaja pisatelj, ji je celo spremenil ime (popolnoma legitimna licentia poetica, seveda): Ponikve v Brinje; zaradi dramske zgoščenosti jo je na svojem zgodbenem reliefu tudi nekoliko primaknil bliže frontni liniji, kjer junaki romana (v realnosti njegovi sovaščani) živijo v popolnem ozračju vojne, s strahom prisluškujejo topovskim strelom, se srečujejo z vojnimi begunci in ranjenci, hkrati pa so, še zunaj samega bojnega meteža, čeprav ves čas na njegovem robu, kjer vsaj kdaj in vsaj deloma (denimo na Jakobovo nedeljo, na vaški praznik) poskušajo zaživeti svoje tradicionalno življenje, pogosto v razmerah in poziciji ‘kvalificiranih’ opazovalcev dogajanja, del katerega so tudi sami.

Sivec seveda ni preprosto le literariziral nekaterih zanimivih spominov avtentičnega Kraševca, mojega sovaščana starejše generacije, ampak je ob njih in skoznje spletel pravo romaneskno zgodbo o neki ne povsem tipični kraški družini v posebnih razmerah in ne manj nevsakdanjem času, kar vojna nedvomno je. Kar se mi zdi še posebej zanimivo, celo v verjetno presenečenje bralca, je nekakšna avtorjeva nevtralna pozicija do ‘predmeta’, ki ga oblikuje v zgodbo. Oče in trije njegovi sinovi, najstarejši med njimi celo kot novopečeni avstrijski oficir – tudi sicer osrednja oseba romana – so potegnjeni v vojni metež na svoji, slovenski zemlji, še več: na domačem Krasu, skoraj na domačem dvorišču, v srdito vojno, ne da bi bili doživljajsko opazneje na eni proti drugi strani. Skoraj tako, kot so se znašli v avstrijski, bi se lahko znašli v italijanski uniformi, v prvi so vojaki umirali za cesarja, v drugi za kralja, spopad med njimi pa je potekal na ozemlju, ki po globljem načelu ni sodilo ne k prvemu ne k drugemu, ljudstvu, ki ga je naseljevalo, skozi stoletja pojilo z znojem za svoj vsakdanji kruh, pa ni bilo dano kaj več, kot da v tem zgodovinskem anahronizmu gleda svojo neprijazno usodo.

In prav na tej točki je čakala pisatelja najbolj nevarna čer: lahko bi nekdanje dogodke in psihološka stanja glavnih akterjev v svoji zgodbi nezavedno ‘kontaminiral’ z našo današnjo vednostjo o njih, jih ‘oplemenitil’ z novodobnimi rodoljubnimi okraski, ki jih povprečno slovensko uho zmerom rado sliši, a se je raje potrudil, da bi nas, današnje bralce, vsevedne in navajene (pa tudi razvajene?) vsega, prestavil v nek drugi svet, ki je bil, a ga ni več, brez mostov za udobnejše potovanje iz časa v čas, ko smo bolj ali manj izrazito nagnjeni, da zmerom in povsod vidimo predvsem sami sebe tega trenutka. Sivec je zmogel ostati polnokrvni pripovednik klasične realistične usmeritve. Slika nam neponarejeno zgodbo preteklosti, vendar s tolikšno natančnostjo, da jo sami, iz svojih izkušenj in iz svoje percepcije, zlahka ‘posodobimo’ in občutimo tudi kot zgodbo naših dni. Prva svetovna vojna, totalni spopad na življenje in smrt, v katerem sta v očeh Slovenca obe strani, ne glede na diplomatske formalnosti, agresorski, je toliko bolj tragična usoda za nas, saj se odvija na ‘naši zemlji’, ne pa tudi na ‘naši strani’, ki je v zavesti tedanjih slovenskih avstrijskih vojakov ni mogoče zaznati kot relevantno prvino. Zato vojna kot vojna sama po sebi le še bolj poudarja nemoč posameznikov v njej, ki so hkrati njeni neprostovoljni akterji in njene žrtve, zato pa s toliko bolj izrazitimi individualnimi značajskimi, psihičnimi in vedénjskimi potezami, ki so na ves čas prisotnem kraškem vojnem reliefu še dodatno izstopajoče. Tudi ljubezen. Še zlasti, kot vzorčni primer, ljubezenska avantura osrednje figure v tej zgodbi, slovenskega avstrijskega oficirja Josipa. Prav ob njem, osrednjem junaku zgodbe, bi lahko celo zapisali, da gre za ljubezenski roman, ki mu okvir določa absurdna vojna, pokrajina, Kras, pa ga napaja s svojo trpko, v tem primeru nostalgično lepoto.

Pisatelj Ivan Sivec je ta vnos nenavadne ljubezenske prigode v temačno podobo vojne izpeljal na prav poseben, izviren način: s pismi glavnih in tudi stranskih akterjev, ki, umeščena na začetek vsakega poglavja, s svojo poudarjeno intimnostjo, z izpovedno neposrednostjo funkcionirajo skoraj kot paralelna zgodba avtorjevi pripovedi ali vsaj kot uvodni takti vanjo, polna človeške stiske, z romaneskno nerešljivimi zapleti in s čisto vsakdanjimi problemi, ki pa v vojnih razmerah presegajo človeško mero tistih, ki jih nosijo v sebi. Prav ta pisma v opazni meri uravnavajo potek zgodbe, nekatera med njimi pa delujejo skoraj kot avtonomne prigode v mozaični celovitosti romana. Skoraj intimna človeška stiska preveva celo pismo, ki ga je cesar Franc Jožef kot neke vrste pismo-razglas naslovil na ‘svoje narode’ ob zahrbtnem prestopu dotedanje zaveznice Italije na stran Antante.

Ta pisma (predvsem korespondenca med glavnim junakom Josipom in njegovo nezanesljivo izvoljenko Judito) razkrivajo že s svojo kontrapunktično vsebino, glede na čas, v katerem si jih njihovi podpisniki izmenjujejo med seboj, in krepijo v bralcu občutek, vtis ‘resničnega življenja’ tudi v domišljijskem delu pisateljeve pripovedi. Če naj se nekoliko poigram z že omenjeno domislico o resničnosti v literaturi in življenju, bi v tem primeru moral zapisati, da se skozi ves roman prelivata v sozvočju resničnosti tako življenje kot literatura, ki ga zajema v svojo zgodbo.

Ta sicer priložnostni zapis bi bil zevajoče pomanjkljiv, če ne bi omenil vsaj še nečesa, kar je še posebej značilno za celotno Sivčevo pisateljevanje: pisatelj nesramežljivo uživa v njem, v svojem poustvarjanju življenja s pisanjem. Skoraj nekakšna kreativna veselost diha iz njegovih besedil, ne glede na to, s kakšno tematiko se ukvarjajo. Torej ni naključje, da sodi Ivan Sivec med najbolj brane slovenske  avtorje, da ga bralci najpogosteje vabijo medse. Ni še rekel zadnje besede. Kar z nekakšno otroško igrivostjo je ob svoji stoti knjigi napisal Mojih prvih sto.

                                                                                      Ciril Zlobec

Ljubljana, 10. 7. 2010