/ odlomek potopisa /

Med kolibami iz blata je bila razpeta pletena streha, dolga petnajst, dvajset metrov, pod njo pa je sedelo več mladih in starejših žensk. Okrog njih se je motalo na desetine otrok, največ dojenčkov.
»Temu pravijo veranda, v resnici pa je odprta dnevna soba s streho iz protja. Tu poteka življenje vaščanov od jutra do večera.«
Nekatere ženske so bile sredi dela. Ena od njih si je na kamen nasula zrnje in začela z drugim vztrajno drgniti po njen. Žito je mlela kakor v kameni dobi in hkrati dojila dva dojenčka. Nekatere so pletle zapestnice in si zadovoljno brundale pesem, spet druge so samo sedele in nas zvedavo opazovale. Po kaj smo le prišli? Skoraj vse so sedele na tleh, v prahu ali na zbiti zemlji, le dve sta bili udobno nameščeni na velikem kamnu, podobnem kamnitemu divanu.
Poglavar je sedel na prevrnjenem starem sodu za nafto in pozorno opazoval ženske. Premeril nas je od nog do glave, kot bi hotel ugotoviti, ali imamo orožje. Nedaleč stran je skakljala skupina nekoliko večjih otrok. Ob shrambah iz blata sem zagledal dva oslička in starejše otroke, ki so med igro plezali na živali.
»Najprej jim, prosim, sezite v roke,« je tiho dejal Jimmy, in res smo vsem starejšim osebam – vse razen poglavarja so bile ženskega spola – stisnili roko.
»Moro-moro!« so odgovarjale na stisk roke in takoj smo tudi mi začeli pozdravljati kakor one.
»Moro-moro!«
Vse ženske po vrsti so imele bakreno rdečo polt, njihova koža se je lepo svetila in nobena ni prav nič zaudarjala. Celo nasprotno! Vse so prijetno dišale, vse so bile lepe in prijazne. V večerni zarji so spominjale na bronaste kipe. Med njimi je bilo nekaj resničnih lepotic, starih od dvajset do petindvajset let. Prav te so imele ob sebi otroke. Valjali so se po prahu, lezli sedečim materam po naročjih in silili k prsim, da bi dobili večerni obrok. Najbolj nenavadna je bila lepotica, ki je dojila kar dva otroka, po enega pri vsaki dojki, hkrati pa brez kake ihte ali slabe volje na velikem kamnu mlela žito.

/ odlomek ene od zgodb /

FARMA GORI

Na severnem koncu farme je že tri dni gorelo. Sprva je bilo videti, da se bo ogenj posestva samo dotaknil, ko je veter spremenil smer, pa se je rdeči petelin obrnil proti notranjosti. Levemu sosedu je pogorelo že več kot pol farme, severnemu pa skoraj vsa. Rešil je samo živino in hišo, trava in podrast pa sta pogoreli do tal. Iz rdeče zemlje so štrlela le ožgana nizka drevesa.
Gospodar Van de Berk je spoznal, da je pred odločilnim trenutkom. Organizirane požarne obrambe na farmah ni, sosedje varujejo svoje imetje, domača delovna sila pa je prešibka, čeprav vsi štirje – gospodar, gospodinja in dva črnca – delajo noč in dan.
»Moral boš po pomoč!« je obupano kriknila žena.
Van de Berk je vedel, da je rešitev samo širok varnostni pas, toda tla so bila prekamnita, da bi jih mogel preorati s traktorjem, poleg tega pa bi bilo poseganje s strojem na ogroženo območje nevarno. Lahko bi se zgodilo, da bi ogenj v trenutku zajel voznika in stroj. Protipožarni pas bo torej treba ustvariti z rokami.
Čeprav Van de Berk na svoji farmi ni rad videl večjega števila temnopoltih delavcev, druge izbire kot te ni imel. Navsezgodaj se je odpravil v mesto. Nameraval je za dan, dva najeti največ dva domačina, taka, ki ne bosta imela levih rok. Črnci so na dolgo in široko razpredali o svojih pravicah, kar naprej so demonstrirali pred parlamentom in na ulicah, delovnih navad pa si niso razvili. Delaven črnec je bil prej izjema kot pravilo.
Tistega dne je imel Van de Berk srečo. Pred trgovino je sedelo več kot dvajset črncev in čakalo, da jih kdo najame za delo. Med njimi so bili tudi silaki, ki se jim je že od daleč videlo, da lahko pomagajo pri pretovarjanju cementa ali nakladanju peska. Taki, ki si privoščijo dovolj mesa in so zato telesno krepki.
Njegovo pozornost sta zbudila črnca v ponošenih vojaških uniformah. Ustavil je pred njima in zaklical:
»Hej, petnajst dolarjev!« Vedno so se najprej pogajali za ceno.
»Dvajset!« je odvrnil srednje velik vojak.
»Petnajst in niti centa več!«
»Dobro! Trideset za oba!« je pristopila ženska, prav tako v stari vojaški uniformi. »Prihajava z angolske meje in veva, kaj je življenje in kaj delo.« Govorila je tako samozavestno, kot da je za njo že nič koliko bitk.
»OK!« je brez posebnega navdušenja privolil farmar. Domačini, ki so delali v vojski in so jo kdo ve zakaj zapustili ali pa so jih odpustili, so po navadi kazali večjo pripravljenost za delo kot drugi. Če nič drugega, so jih v vojski naučili vsaj discipline.
Še preden sta se moški in ženska povzpela na zadnji del poltovornjaka, je Van de Berk preveril, ali imata pri sebi orožje. Nikoli ne veš, kakšnega vraga pripelješ na farmo. Na televiziji je videl, kako oborožene tolpe v sosednjih državah na veliko pobijajo bele farmarje.
Delavca nista bila oborožena.
»OK, gremo! Farma gori!« je rekel in s tako hitrostjo pognal proti posestvu, da sta se črnca le s težavo obdržala na avtomobilu. Ugotovila sta, da imata opraviti z živčnim, razdražljivim gospodarjem, a denar je denar. Trideset dolarjev bi bilo zanju, čeprav sta bila pred odpustom navajena na odlično vojaško plačo, pravo razkošje.
Ko so se pripeljali do farme, je Van de Berk pobutal po notranjosti avtomobilske kabine, češ, odprita vendar vrata.
Moški je dobro vedel, kaj mu je storiti, in je to tudi storil. Toda ko naj bi na drugi strani ograje spet zlezel na poltovornjak, je beli gospodar nalašč pognal avto in se ustavil šele dobrih sto metrov naprej. Naj malo hodi peš! Predvsem mu je hotel pokazati, kako gleda nanj. Če bo črnec njegovo ravnanje dobro prenesel in brez pripomb pritekel za njim, bo vedel, da je ubogljiv.
Delavec je belčevo igrico spregledal in prenesel brez razburjanja. Pri vojakih je izkusil še marsikaj hujšega. Dobro je vedel, da belec s takim početjem samo razkazuje moč. In to celo v okoliščinah, ko potrebuje pomoč pri požaru.
Po prihodu na požarno območje so naleteli na farmska delavca, ki sta zavzeto pripravljala varovalni pas. Odstranjevala sta suho travo, sekala nizko grmičevje in z zemljo prekrivala širok pas tal.
»No, kaj zijata?!« je zarenčal gospodar ter prišlekoma, ki sta medtem skočila s poltovornjaka, potisnil v roke lopato in grablje. »Delajta! Zato sem vaju najel. In da si bomo na jasnem: začela sta dve uri pozneje kot druga delavca. To bom seveda upošteval pri plačilu.«

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2006
Obseg: 192 strani
Format: 23,2 x 16,7 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice, 32 strani barvnih fotografij

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.