ZGODBA O PEHTI

Ker je bilo včasih na Gorenjskem, še posebej v Zgornje Savski dolini, tudi po dva metra snega, so se celo sosedi pozimi težko obiskovali. Navadno so se srečevali samo ob skupnih delih, recimo na preji. Pridne ženske so potem napletle za domače potrebe tople volnene nogavice, kape, jopice …

Ob skupnih delih so se na dolgo in široko razpredle tudi pripovedke in pravljice o velikanih z gora, o dobrih in hudobnih samotarskih ženah in možeh, o prizadevnih gospodarjih in spretnih pastirjih. Ker v Kranjski Gori teh zgodb niso pripovedovali, temveč so jih pravili, so jim rekli – pravljice. Pravile pa so se od hiše do hiše, od vasi do vasi, iz roda v rod. Učeno se temu reče, da je šlo za ljudsko oziroma ustno slovstvo. Pravljice so se pač prenašale od ust do ust.

Imela sem neizmerno srečo! Zadnja, ki pravila te pravljice, je bila Marica Jakelj, poročena Globočnik. Ta je nekaj pravljic povedala gospe Nini iz jeseniške knjižnice. Maričina hčerka Jožica pa je bila tako dobra, da mi je dovolila, da se dve taki pravljici, kakršne sta krožili med ljudmi, prvič objavijo tudi tu. Hvala, hvala!

Pehti babi so nekdaj pravili tudi Pehta Krulja. Priimek se je pozneje izgubil in  je ostala samo še Pehta oziroma teta Pehta. Ponekod tudi Pehtra in celo Rehtra, kar je menda še praslovanskega izvora. No, Pehta je bila zeliščarka, drugače pa samotarka, ki je več kot dvesto let stanovala v gozdu Martuljku, nedaleč stran od tistega slapa. Kočo je imela naslonjeno na skalo, tramove strehe pa tako postavljene, da ji v notranjost tudi v največjem dežju ni zamakalo. Toda kaj, ko les začne sčasoma trohneti, zato je bilo videti, da se bo Pehtina koča kmalu podrla. Pa si je Pehta rekla:

„Nič hudega! Sem slišala, da ima Koroščeva Mojca slepe oči, pa ji bom odnesla zdravilo, spotoma bom še poprosila tesarje, da mi pridejo popravit kočo! Pa kmetom bom odnesla tudi zdravilo proti napenjanju živine in podobne stvari.“

To je rekla in odšla v dolino po pomoč. Toda v dolini je naletela na čudno nerazumevanje. Menda so otroke tam spodaj v Borovški vasi strašili, da jih bo – če ne bodo pridni – vzela Pehta iz Črne Vope (slovnično pravilno: lope, koče) in da jih ne bo nikoli več vrnila v dolino. Ko je Pehta z dobrimi nameni prišla v vas, so jo začeli na veliko zmerjati, marsikdo je vanjo vrgel tudi storž ali celo kamenje. Nekaj moških pa je dvigovalo tudi gorjače.

To je Pehto tako razžalostilo, da se je vrnila v svojo propadajočo kočo ter tam prebila še eno zimo. Spomladi se je odločila, da se preseli na drug konec gorovja. Od poštenega sodnika Prisanka je namreč izvedela, da se je Kosobrin, v strahu pred groznim gozdnim možem Bedancem, umaknil drugam in da je tako njegovo bivališče prazno. Da ne bi kdo lomastil po njeni stari koči, jo je pred odhodom zažgala.

Ko so ljudje čez poletje prišli v gozdu Martuljku do pogorišča, so med pepelom iskali njene kosti, a ni bilo nikjer nobene. Hudo so bili razočarani. Sodnik Prisank pa je res Pehti dovolil, da se je naselila v Kosobrinovem domovanju, s tem, da je morala iti po zidarje vse tja čez Vršič do Trente.

Ko je pogumen Mežnarčev pastirček Kekec pasel ovce, je nehote lazil tudi po višjih hribih in tako je naletel na teto Pehto, ki je bila do njega dokaj prijazna. Povedala mu je, kako so jo razočarali Borovci. S Kekcem naj bi šel tudi pastirček Rožle, a je bil preveč strahopeten. Kekec pa se tete Pehte ni prav nič bal, kot tudi nobenega drugega gozdnega škrata ne. Celo še več! V imenu vseh drugih se ji je opravičil za nerazumevanje domačinov in ji obljubil, da bo Pehtino zdravilo odnesel slepi Mojci. Pehta je bila vesela, da se je vse lepo končalo, Kekec pa ji je v zahvalo zapel pesem, ki jo je spotoma zložil Rožletu v posmeh. Takole je šla:

„V gozdu čaka črn škrat, urno zgrabi te za vrat,

         živo uro ti navije in te z drenovko nabije.

         Ti, Rožle, si zdaj na vrsti, škrata že srbijo prsti.

         Če pa škrat te ne ulovi, teta Pehta te dobi.

         Za kosilo te – hrsk! – zadavi, za večerjo te pospravi.

         Ti, Rožle, si zdaj na vrsti, Pehto že srbijo prsti!“

O, kako se je teta Pehta tej pesmici smejala, potem pa odšla naprej nabirat po hribih svoje zdravilne rožice!

Naslov: Pika pri Kekcu; po gorenjskih strminah po Vandotovih stopinjah
Avtor: Ivan Sivec
Fotografije: Ivan Sivec
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič, Devet design
Založba: Zavod Iskreni, Brezovica pri Ljubljani
Obseg: 145 x 205 mm, 64 strani barvni tisk
Leto izida: 2024
ISBN: 978-961-95992-9-7
Cena: 18,00 EUR
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri Zavodu Iskreni 

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici.