Project Description
Pika pri Medvedku Puju
Pisatelj Ivan Sivec je svoji mladi prijateljici Piki posodil pero in ona je ob peti knjigi iz zbirke Pika pri … napisala:
No, saj me že poznate! Sem Pika, slovenska deklica. Šolarka in pisateljica začetnica. Skupaj smo že s Piko Nogavičko popotovali po Švedski. Po očarljivem Astridinem svetu in po vznemirljivem Pikinem planetu. Obiskali smo tudi Božička. Z jelenčkovimi sanmi po čarobni beli pravljici. Bili smo tudi pri deklici Heidi. S pisateljico Johanno Spyri po idilični Švici. Obiskali smo tudi Kekca in pisatelja Josipa Vandota. Po gorenjskih strminah po Vandotovih stopinjah.
In zdaj se bomo odpravili še k Medvedku Puju. Po Združenem kraljestvu po podeželju in po mestu. Z mami in očijem sem poletela vse tja do Združenega kraljestva oziroma na veliki britanski otok, kjer sem se na lastne oči prepričala, kako živijo v Gozdu Medvedek Pu in njegovi zabavni prijateljčki. Ob tem sem se za kratek čas pomudila tudi na britanskem dvoru, pri skrivnostnih velikih kamnih in celo na znamenitem Pujevem oglu. Vse to sem strnila v vznemirljivo knjigo z naslovom Pika pri medvedku Puju, dodala pa sem tudi veliko barvnih fotografij. To je knjiga za radovedneže vseh starosti, najbolj pa za tiste od 7. do 12. leta.
PETNAJST ZAOKROŽENIH ZGODB
VELIKO BARVNIH FOTOGRAFIJ
EN SAM MEDVEDEK PU
Ena od petnajstih črtic:
ŠOLANJE IN LIKANJE
Daleč stran od domovine sem spoznala veliko življenjsko resnico. Zelo je pomembno, kje si se rodil, kdo so bili tvoji starši in kako se odvija tvoje šolanje. Avtor Medvedka Puja se je rodil v mestnem okolju, sredi najbolj uglajenih mestnih navad. Čeprav je bil kot otrok enako poreden kot vsi njegovi vrstniki, so starši ves čas pazili, da mali Alan Alexander ni šel s pretiravanjem predaleč. Ko sta se nekoč z bratom Kennethom stepla in je s krvavečim nosom prišel brata zatožit očetu, je oče povsem mirno dejal:
„Bolelo te bo samo toliko časa, dokler ne boš priznal, da je on boljši bojevnik kot ti. Oziroma dokler ga v enem od prihodnjih bojev ne premagaš.“
Nasvet je bil tako koristen, da se drugič sploh ni več spuščal v boj z močnejšim bratom. Ob tem je ugotovil, da ne gre za popuščanje, temveč samo za zdravo pamet, ki jo je v vseh bojih premalo.
V zasebni šoli je imel mladi Alan Alexander to srečo, da ga je poučeval nadarjeni pisec gospod Wells. Vsi so za Alanovega učitelja že tedaj vedeli, da je to eden najboljših sodobnih pisateljev, ki pa očitno nima dovolj časa in moči, da bi napisal kakšno bolj odmevno delo. Gospod Wells je učencu Alanu ves čas govoril:
„Ti kar lepo stopaj po svoji poti naprej. Slej ko prej boš prišel do cilja. S človekom je že tako, da ni samo tisto, kar je, temveč tudi tisto, kar bo nekoč nastalo iz njega. In ker vidim, da ti gre pisanje dobro od rok, ti manjka samo še kanček vztrajnosti, pa boš nekoč morda prekosil še mene.“
To je bila za nadebudnega šolarja velika spodbuda. Tudi meni je všeč, če me učiteljica, ko dobim za spis petico, posebej pohvali. Eno je delo ustvariti, drugo pa je odmev nanj. Če bi dobila samo petko, bi bil spis brez pohvale vreden polovico manj.
Alanova mama je fantiča rada odpeljala v bližnjo Winchestersko katedralo in mu jo po svojih sposobnostih razkazovala po ure in ure. Odraščajoči bodoči pisatelj se je temu večkrat upiral. Pozneje pa se je mame vedno spominjal z globoko hvaležnostjo. Zavedal se je, da otroku želijo najboljše predvsem starši. Vsi drugi so plačani za vzgajanje, starši pa to delajo iz svojega globoko čutečega srca. Za bližnjo katedralo mu je mama večkrat rekla:
„Ni pomembno, ali boš v življenju globoko veren ali pa samo površno. Glavno je, da zaupaš v bistvo sporočila in da se zavedaš, da je bilo med našimi predniki veliko sposobnih in verujočih ljudi. Kar poglej, kdaj so nastali temelji te katedrala in koliko pomembnih ljudi jo je gradilo!“
Ko se je naša družina ustavila pred Winchestersko katedralo, je vsem postalo razumljivo, da človek, ki je obiskoval cerkvene obrede v tako veličastni stolnici, ob tem ni mogel premišljevati o slabih ljudeh in nepomembnih stvareh. Prav Milnovo zanimanje za arhitekturo in povezovanje človeka z nebom, mu je pomagalo tudi pri pisanju. Vsako delce je kot stavba, vsak vzgib v nebo pa nov navdih za življenje.
Z bratom sta v študentskih, delno pa tudi poznejših letih, zelo rada igrala kriket. To je angleški moštveni šport, ki ga igrata dve skupini igralcev s po enajstimi nastopajočimi. Kar se števila tiče, je kriket torej nekaj podobnega kot nogomet, s tem, da tekmovanje poteka na nekoliko večjem prizorišču, za točke pa se štejejo število odbitih žogice čez visoko prečko. Za navadne Evropejce malce zapletena, za Angleže pa sila preprosta in srčna igra. Največja razlika z nogometom pa je, da se kriket lahko igra tudi po pet ali šest ni skupaj.
Ob tem se je mladi Alan naučil srkniti tudi pivo, še večkrat pa značilni angleški punch (beri: panč). Pijača je torej imela enako ime kot humoristični časopis, v katerem je bil na koncu pomočnik urednika. Nekakšen naš Pavliha, katerega se dedek še dobro spominja in ga hvali na vsa usta, mami in oči pa nič več, kajti prenehal je izhajati že v času njune mladosti. A je škoda, da ne znamo vidite življenja z druge, predvsem z vesele plati.
Ob tem si je mladi Milne ves čas zapisoval misli, za katere je menil, da so še posebej globoke. Marsikatero misel je pozneje uporabil tudi v svojih literarnih delih. Meni je še posebej všeč naslednja:
„Tudi plevel je roža, ko jo enkrat spoznaš.“
A gospodič Milne ni bil plevel, temveč prav mogočna roža, ki je kmalu zadehtela po vsem Združenem kraljestvu. Za to pa je bilo več razlogov …
Avtor: Ivan Sivec
Fotografije: Ivan Sivec in preslikave arhivskih posnetkov
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič, Devet design
Zbirka: Pika pri… št. 5
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 145 x 205 mm, 64 strani barvni tisk
Leto izida: 2025
ISBN: 978-961-7143-35-5
Cena: 18,00 EUR
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o.
Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – lahko tudi v obliki e-knjige.