/ Začetek: /

ROJ NA ŠOLSKEM ŽLEBU

Vse najboljše zgodbe se začenjajo in končujejo v šoli, zato tudi ta ne sme biti izjema. Hkrati pa vse vemo že vnaprej, da se bo večji del odvijala zunaj šole, ker se tudi Anže in njegovi prijatelji počutijo za celih petdeset odstotkov bolje med travniki in sadovnjaki kot pa v zaprtih prostorih. Drugače šola v tej gorenjski vasici, recimo ji Grič, niti ni tako zoprna, kot bi si kdo mislil na prvi pogled. Šola pa je kljub vsemu šola, travnik pa travnik. Ne moreš pač zamenjati frače za lok, pa če je frača še tako dobra.

Morda bi se vse skupaj zasukalo bistveno drugače, če Anže ne bi v šoli sedel pri oknu. Spomladi mu je to šolsko okno vedno nadvse všeč, saj je tako lahko v bistvu z eno nogo na travniku, v naravi, ob potoku, v sadovnjakih, onkraj vaške poti.

Bil pa je tako zaljubljen v svojo gorenjsko pokrajino, da se je večkrat popolnoma zamaknil vanjo. Ko je bil tedaj vprašan, o čem teče beseda pri pouku, je samo zabodeno gledal v učiteljico, češ, od kod pa mu zdaj nenadoma to, saj sem vendar sredi travnikov.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi tistega pomladanskega dne. Anže je vedel, da bi bilo dobro popraviti slovenščino, da bo verjetno vprašan zgodovino, da bo likovnik zaključeval ocene, toda zunaj je sijalo tako toplo sonce, se je raje prepustil pomladnemu sanjarjenju. V mislih je stopal čez travnike tja do cvetočih sadovnjakov, kjer je po skoraj na vsaki vejo, na vsaki rogovili bilo spleteno novo gnezdece, novo življenje …

Tedaj pa – nenadoma se je pojavil v daljavi črn oblak, ki je letel – o groza! -naravnost proti šoli.

Anžetu je bilo takoj jasno, kaj se je zgodilo. Onkraj vaške poti, na koncu sadovnjaka, je Seljan gojil čebele. Večkrat je že s prijatelji stikal okoli čebelnjaka, posebno kadar so točili med. Ob misli na to se je Anže nehote obliznil. Cvetlični med je bil poslastica brez primere.

»Pobič, bi ga malo namazal?« ga je dokaj prijazno povabil Seljan. Anže takšnega vabila seveda ni mogel odkloniti, čeprav je bil do starejših ljudi precej nezaupljiv, posebno pa do tistih, ki so mu vedno dali kakšno delo.

Očitno je bilo, da se je črni oblak utrgal od Seljanovega čebelnjaka sem.

»To bo roj!« je skoraj glasno zaklical Anže sredi pouka, da ga je prijatelj Klemen dregnil s komolcem, češ ali se ti blede! Seveda, je mozgal Anže naprej, maja in junija čebele rade roje. Toliko se je že spoznal nanje, čeprav jih doma niso imeli. V vasici pod planinami pa so jih gojili pri vsaki peti hiši. Anže je čebele sila rad ogledoval pri delu in pri izletavanju v čebelnjak, posebno pa so mu bile všeč, ker se niso nikdar utrudile.

Roj se je pripodil čez travnik naravnost do šole, tam pa se je prilepil kakšen meter pod žlebom. Najprej je sedlo na rob pročelja le nekaj čebel, kmalu pa se jih je nabrala velika črna kepa. Nekaj čebel je še krožilo okrog, sčasoma pa so se usedle tudi te, tako da je zrasel nekakšen črn grozd, ki je nenavadno šumel.

»Poglejte, čebele roje!« je zavpil Anže, ko ga je učiteljica ravno hotela vprašati, katera je najvišja gora v Afriki. Vsi so se zastrmeli v Anžeta, saj so mislili, da se mu je zmešalo.

Klemen, ki je sedel poleg Anžeta, je pogledal skozi okno. Tudi njemu se je zdelo, da se je na pročelje usedel čebelji roj.

»Ti, čigav pa je?« se je nagnil proti Anžetu. »Ali je Slivarjev?«

»Ne vem« je skomignil Anže. Potem se je v hipu domislil nečesa pametnega. Veselo si je pomežiknil, nakar je šepnil prijatelju: »Če hočeš, bo najin. Kaj misliš, kako bi bilo, če bi midva začela sama čebelariti? Slišal sem, da je lahko čebelarjenje sila donosen posel, seveda če imaš dovolj panjev in če si vesten pri čebelah.«

»Prav,« je brez obotavljanja odvrnil Klemen. »Jaz sem pravzaprav že začel.«

»Kako?« se je ustrašil Anže, da ga je prijatelj prehitel v mislih. V navadi je že bilo, da je bil Anže vedno prvi, Klemen pa se je držal bolj ob strani. Če ga je prijatelj prehitel, potem … »Od kdaj pa imate tudi pri vas čebele? Nič mi nisi povedal … «

»Jaz jih imam, sam,« se je skrivnostno nasmehnil Klemen. »Če hočeš, pa pridi po med!«

»Daj no daj, spet me hočeš nasukati!« se je skoraj razjezil Anže, v mislih pa se je že sladkal z medom. Izraz nasukati v pomenu potegniti za nos mu je bilo všeč iz filmov o Kekcu.

Ko je zazvonilo in je učiteljica za slovenščino le odšla iz razreda, se je Anže zapodil k oknu. Tudi drugi fantje so skočili za njim in se zagledali v roj pod žlebom. Vse je prignala radovednost, Anže pa je skrivaj mislil nekaj drugega. Če se je čebelji roj ustavil na šoli, pomeni, da ni od nikogar. Kaj bi bilo, če bi …

»No, boš prišel po med?« ga je udaril Klemen po rami.

»Bom,« je odsotno prikimal Anže, gledajoč v roj. »Zmenjeno, le malo boš moral še počakati,« se mu je nasmehnil Klemen. »Trenutno imam samo eno čebelo!«

Založba: Založba Kmečki glas Ljubljana
Leto izdaje: 2009
Obseg: 112 strani
Format: 14,6 x 20,4 cm
Naklada: 1.100 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.