/ odlomek iz petega romana o grofih in knezih Celjskih /

Kakor koli že, moja peta ljudska kronika je resnična zgodba o izjemno pogumnem in vojaško srčnem, hkrati pa dokaj brezobzirnem vitezu Ulriku II. Celjskem. O velikem celjskem knezu, ki je bil nenavadno vdan svojemu sorodniku kralju Ladislavu in vsem drugim velikašem. O bojevniku, ki se ni bal nobenega Habsburžana, še manj pa ogrskega ali hrvaškega poveljnika ali oblastnika. O človeku, ki je spore lažje reševal z vojsko kot z besedami. O poosebljenem bogu Marsu, ki si je znal privoščiti tudi povsem človeške užitke. O najbolj ognjevitem celjskem napadalcu, pogajalcu, spletkarju in zaporniku. Pa tudi o človeku, ki je imel preko deda Hermana II. Celjskega po vsem zahodnem krščanskem svetu veliko zvez, a le malokje iskrenega prijatleja. O mogočnežu, ki je poznal večino evropskih vrhov petnajstega stoletja. O knezu, ki je imel najboljšega sodelavca med poveljniki češkega vojaškega najemnika Jana Vitovca. O ponosnem nadaljevalcu mogočnega dela treh glavnih bleščečih celjskih zvezd Friderika I. Žovneškega (Celjskega), Hermana I. Celjskega in še posebej deda Hermana II. Celjskega. O poslednjem velikem Celjanu, ki je znal sorodstveni vezi dobro uporabljati v svoj prid. O prilagodljivem ženinu, ki je svojo nevesto cenil po lepoti in vdanosti, do nje pa je bil po drugi strani izjemno toleranten glede pravoslavne vere. O prijaznem očetu, ki pa je dočakal eno samo poroko svojih otrok, pa še to usodno nesrečno. O velikem vladarskem sebičnežu, ki svojih načrtov ni nikoli skrival pred nikomur. O posebnežu, ki je hotel tudi z lasmi in kosmato bradico izstopati. O zadnji veličastni celjski zvezdi. O tisti zvezdi, za katero so mnogi rekli, da ji več svetlobe daje luna kakor sonce. O tisti temni celjski zvezdi, s katero so ugasnile sicer prav v njegovem času uresničene sanje o lastni državni kneževini. O tisti močno migatajoči zvezdi, ki je stopila ob bok habsburški in vsem drugim velikim evropskim državam. O izredno sposobni vodilni in hkrati eni najbolj protislovni vladarski osebnosti. O evropskem vladarju, ki je sam sebe potisnil v propad, s tem vred pa za večne čase tudi najmogočnejšo kneževino tistega časa.

Hkrati je to tudi zgodba o otroku, ki je zrasel brez materine in očetove ljubezni. O fantu, ki mu je življenjske vrednote v srce vsajal predvsem ded Herman. O možu in očetu, ki ni znal prisluhniti mehkemu ženskemu in otroškemu srcu. Se pravi, zgodba o človeku, ki globlje ljubezni ni nikoli poznal. Za to pa sam niti ni bil veliko kriv.

O poslednjem celjskem knezu …

Kar na začetku lahko velikemu knezu Ulriku II. Celjskem v opravičilo zapišem tudi to, da je bil to čas, ko so se mnogi vladarji skušali povzpeti visoko nad druge. Pa tudi čas, ko so mnogi velikaši celo Boga izkoriščali v svoj prid. Med ljudmi je namreč le malokdo priznaval drugega človeka, le malokdo je spoštoval svoje nadrejene, le malokdo je reševal spore z ljubeznijo in obzirnostjo. Veliki srednji vek je dobival prav v mojih zrelih letih vse bolj mračno podobo.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2016
Obseg: 320 strani

Format: 17 x 24 cm

Naklada: 700 izvodov trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici –  tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

dr. Tomaž Lazar: O POSLEDNJEM CELJSKEM VITEZU

POSLEDNJI CELJSKI VITEZ

Med plemiško elito v slovenskih deželah ob koncu srednjega veka ne bi našli nikogar, ki bi tako dramatično razburkal evropsko zgodovino, kot je uspelo Ulriku II. Celjskemu, zadnjemu moškemu članu slovite spodnještajerske rodbine. Odlično izhodišče za vzpon je bilo Ulriku pravzaprav položeno že v zibelko, predvsem po zaslugi dolgotrajnih naporov njegovega deda Hermana II., ki je spretno utrdil ugled Celjskih s preudarno politiko in širokimi mednarodnimi povezavami.

O Ulrikovi mladosti imajo zgodovinski viri le malo povedati. V ospredje prvič stopi novembra 1429, ko si je od očeta izposodil vrtoglavo vsoto 32.000 zlatnikov za »viteško potovanje« v Kompostelo. Na dolgo pot v Španijo se je odpravil z veličastnim spremstvom, vrednim mladega gospoda imenitne modre krvi, ki se prebija v sam vrh evropske aristokracije. Tako vlogo mu je namenil že Herman, zato ni pomenilo posebnega presenečenja, da se je po dedovi smrti jeseni 1435 na čelo Celjskih zavihtel obetavni vnuk. S tem je vodstvo rodbine preskočilo eno generacijo, saj se je Ulrikov oče Friderik II. po nesrečni aferi z Veroniko Deseniško skoraj povsem umaknil iz političnega življenja.

Ulriku se je konec leta 1436 posrečilo doseči tisto, za kar si je njegov ambiciozni ded prizadeval že vse življenje – pokneženje grofovskega rodu. Žal je ta poteza v hipu naletela na odpor habsburškega vojvode Friderika V., ki nevarnim celjskim tekmecem nikakor ni bil pripravljen dopustiti osamosvojitve v neodvisno kneževino. Leta 1437 so se napetosti stopnjevale v veliko fajdo, pravo plemiško vojno, v kateri je Ulriku ob pomoči novega celjskega vojskovodje, husitskega veterana Jana Vitovca, uspelo izbojevati vrsto zmag. Toda dolgoročno je spopad s Habsburžani presegal moči vročekrvnega Celjana. Avgusta 1443 je moral Ulrik privoliti v podpis mirovne pogodbe, ki je Celjskim prinašala le knežji naziv, a jim je hkrati odrekla pravico do samostojne kneževine.

Ulrikovi apetiti so se zato usmerili na vzhod. Že leta 1440, še sredi nevarne tekme s Friderikom Habsburškim, se je vmešal v nasledstveno vojno na Ogrskem. Ta epizoda je Ulrika drago stala, saj je v boju proti Vladislavu Jagielonskemu utrpel poraz in celo padel v ujetništvo. Kljub polomu ni opustil svojih načrtov, temveč je pet let pozneje v bliskoviti ofenzivi onesposobil rivalsko rodbino Talovcev in se utrdil kot ban v Slavoniji.

Večji del ogrskega plemstva je celjsko ekspanzijo občutil kot resno grožnjo. To je Ulriku nakopalo nove sovražnike, še posebej ogrskega gubernatorja Ivana Hunjadija. Hunjadi, v vojnah s Turki že dodobra preizkušen strateg, je spomladi 1446 celjske posesti opustošil v kaznovalnem pohodu, ki sicer ni imel usodnejših posledic, a je bil Ulriku v jasno opozorilo, naj preneha posegati v ogrsko politiko.

Grožnja je vsaj začasno zalegla. Ulrik je svojo pozornost preusmeril na sever in leta 1452 pristopil k odmevni vstaji avstrijskih deželnih stanov proti Frideriku Habsburškemu, ki je nekaj mesecev poprej odpotoval na cesarsko kronanje v Rim. Proti Frideriku, staremu sovražniku Celjskih, se je nakopičila vrsta obtožb. Zlasti veliko negodovanja je sprožil njegov pohlep po oblasti na Ogrskem, saj je ob sebi zadrževal mladoletnega ogrskega prestolonaslednika Ladislava Posmrtnega.

Ulrik se je znašel povsem v ospredju uporniške zveze in si kot sorodnik mladega Ladislava prizadeval postati njegov zakoniti zastopnik. Drzni načrt je spodletel, ker so se preostali uporniški vodje kmalu zbali strmega naraščanja Ulrikovega vpliva. Prisiljen v beg s sovražnega Dunaja se je moral vrniti domov in se mukoma soočiti s še usodnejšim udarcem – v istem času je umrl njegov sin Herman, zadnji od dveh moških potomcev, ki sta se Ulriku rodila v zakonu s Katarino Branković.

Grof Celjski se je bližal petdesetemu. Usoda njegove rodbine odtlej ni imela več prave prihodnosti, a Ulrikovim ambicijam ni bilo videti konca. Svojo oblast je uspešno razširil na vse hrvaške dežele in se leta 1455 spet vrnil na dvor ogrskega kraljeviča Ladislava kot njegov najožji zaupnik. Naslednje poletje je Ogrsko pretresla invazija mogočne osmanske armade. Proti vsem pričakovanjem je Ivan Hunjadi kot vodja križarske vojske julija 1456 pri Beogradu uničujoče porazil močnejše turške čete, toda njegovo zmagoslavje je trajalo le kratek čas. Že mesec dni pozneje ga je pokosila kuga, ki je izbruhnila v križarskem taboru.

Tako je s prizorišča izginil še zadnji tekmec, ki je Celjskim preprečeval, da bi se trdneje usidrali na Ogrskem. Jeseni je ogrsko plemstvo Ulriku priseglo zvestobo kot novemu kraljevemu namestniku, ki je v imenu mladoletnega Ladislava prevzel oblast nad deželami ogrske krone. V tem navideznem triumfu pa so se že skrivale klice žalostnega propada.

8. novembra 1456 je Ulrik Celjski s kraljevičem Ladislavom prispel v Beograd na čelu nove križarske vojske. Kljub svarilom je zgolj z maloštevilnim spremstvom vstopil v beograjsko trdnjavo in se ujel v past. Naslednjega jutra ga je na sestanek za zaprtimi vrati pozval sin pokojnega Ivana Hunjadija, ki je ob sebi zbral skupino ogrskih plemičev, sovražno nastrojenih do celjskega »vsiljivca«. Pogovor, na katerem so Ulrika obsuli s težkimi obtožbami, se je sprevrgel v neenakopravni spopad, ki se je končal s smrtjo zadnjega grofa Celjskega. Udarec z mečem, ki je utrnil Ulrikovo življenje, je hkrati pomenil nepreklicni konec najprodornejše plemiške rodbine, kar jih je v poznem srednjem veku domovalo na Slovenskem.

Zgodovinska usoda Celjskim ni bila mila. Po njihovem izumrtju ni bilo nikogar, ki bi negoval izročilo pokneženih grofov, nenazadnje tudi zato, ker so pri vladarski dinastiji Habsburžanov za vedno ostali zapisani kot nespravljivi nasprotniki. Zgodba grofov Celjskih je med Slovenci naletela na večje zanimanje šele v 19. stoletju, ob ponovnem odkrivanju narodne zgodovine in romantičnim navdušenjem nad srednjim vekom.

Gospodje Celjski, še posebej njihovi zadnji in najimenitnejši predstavniki, so tako postali navdih množici povesti, romanov, oper in gledaliških uprizoritev. Spomin na znamenite Celjane še zdaleč ni ostajal omejen na slovenski prostor. Zamikal je umetnike in literate celotne habsburške monarhije vključno s Hrvaško, Ogrsko in celo Srbijo, kjer so Ulrikovemu umoru v Beogradu leta 1911 posvetili igrani film, prvi tovrstni dosežek komaj rojene srbske kinematografije.

Po zlomu Avstro-Ogrske, še bolj pa z družbenim prelomom ob koncu druge svetovne vojne, je ta ustvarjalni val opazno presahnil. Ponovno se je začel prebujati v zadnjih desetletjih, zlasti od slovenske osamosvojitve. Tako v domačem zgodovinopisju kot v splošni javnosti je raziskovanje srednjega veka in izročila dolgo zapostavljenih plemiških rodbin doživelo pravo renesanso, kot navsezadnje dokazuje knjižno delo pred vami.

Pisatelj Ivan Sivec je v usodi znamenite celjske rodbine našel privlačno snov za zgodovinsko pripoved, strnjeno v ciklu petih romanov. Zadnji med njimi opisuje čas pokneženega grofa Ulrika II., ko so Celjski dosegli nesporni vrhunec slave, a se je ob tragičnem atentatu leta 1456 njihov skokoviti vzpon nazadnje izkazal za labodji spev mogočnega rodu.

Delo Ivana Sivca to pisano tematiko ubeseduje v slogu srednjeveškega kronista, seveda skozi lastno pisateljsko perspektivo in ustvarjalno domišljijo, vendar zavestno v okvirih realnega zgodovinskega dogajanja, ki je razburljivo že samo po sebi. Romanu o poslednjem grofu Celjskem torej zaželimo, da bi med bralci naletel na dober odziv in jim pomagal približati izjemno poglavje slovenske preteklosti.

dr. Tomaž Lazar