/ odlomek iz knjige /

Prvi je stopil pred ogenj, iz katerega so letele iskrice na vse strani, naš vodnik Mare. Dejal je:
»Jaz sem nocoj dežurni tabora. Vesel bom, če me boste klicali Čajček. To pa zaradi tega, ker taborniki, tudi najstarejši, ne pijemo alkohola, čaj pa je dobrodošel ob vsakem vremenu.«
Iz teme je potegnil litrsko skodelico in ves čaj v dušku – izpil! Huda fora!
Vsi prisotni so na glas – zamrmrali.
Klin je pogledal proti meni in dejal:
»Taborniki ne ploskamo, temveč marsikaj naredimo molče. Tedaj pa, ko nam je kaj všeč, glasno zamrmramo. Naslednji, plis!«
Čeprav nas je sedelo ob tabornem ognju veliko, se je spored odvijal blazno hitro. Nekdo je nekaj recitiral, spet drugi se je postavil na noge, tretji je hodil po rokah okoli ognja … Kar naprej smo mrmrali od navdušenja kot zadeti. Naenkrat se je pred ognjem pojavil fantiček, ki je skakal naokrog kot opica. Pri tem se je noro čohljal pod pazduho in po glavi. Še sama nisem mogla verjeti. To ni bil nihče drug kot moj bratec Nejc.
Lahko bi rekla, da je bil rojena opica.
Vsi so mu glasno zamrmrali in mu prikimali, češ, res si prava faca in si za med nas. Kdo bi mislil, da je Nejc lahko tak model! Hkrati pa sem se zavedala, da bo zdaj moj ljubi Arnek ves teden navadna – Opica. No, pa saj kaj dosti ni zgrešil bistva!
Seveda je na koncu prišla vrsta tudi name. Že med drugimi predstavitvami sem se domislila, da bom recitirala – ker smo bili pač Rod povodnega moža ali na kratko RPV – Prešernovo pesem. Na srečo v poltemi vsega občinstva niti nisem videla, zato mi je šlo lažje iz ust:
»Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele,
al’ lepše od Urške bilo ni nobene …«
Ko sem pesem brezhibno speljala do konca – znala sem jo še s šolske proslave ob Prešernovem dnevu – so vsi prav glasno zamrmrali, taborovodja Klin pa je rekel:
»No, ja, fora niti ni preveč izvirna, a naj bo, ker nam je letos originalna Urška zbežala v Grčijo na morje. Zato boš letos res lahko Urška kar ti. Da pa ne bo kake zamere, boš Rezervna Urška. OK?«
»OK! Jaz sem Rezervna Urška.«
Predstavljali smo se več kot celo uro. Potem smo začeli prepevati. Najprej znano taborniško pesem Dviga plamen se iz ognja.
»Dviga plamen se iz ognja taborišča našega,
ki pod goro mirno spava sredi gozda temnega …«
V himni so še fore, kako se blestijo šotori in kako lepo je v prirodi.
»Do jutri morata vidva s tisto tvojo Opico znati besedilo na pamet!« nama je naročil Klin. »Drugače bo sledila kazen: lupljenje krompirja za ves tabor. Sori, nekaj sem vam pozabil povedati. Letošnji tabor smo poimenovali evropski tabor. Vsak večer bomo imeli večer v slogu ene od evropskih držav. Danes je na sporedu slovenski večer. Zato lahko pojemo samo slovenske pesmi. No, katero si še želite?«
Z vseh strani je prišlo več predlogov in kitarist, ki je brenkal na kitaro na drugi strani ognja, je upošteval prav vse predloge. Slovenskega naroda sin, Pozno je že, Irena, lahko noč …
Petje ob tabornem ognju je resnično nekaj najbolj čudovitega na svetu. V trenutku se je vsa naša pesem zlila v en sam srčni spev. Že ob drugi pa smo se prijeli za rame, se zibali sem ter tja in peli kot slavčki v goščavi. Celo naš ljubi Nejko, ki nima kakšnega posebnega posluha, je zraven pel lepše kot vsaka sraka.
Potem pa …
Potem se je zgodilo tisto, kar me je čisto vrglo na tla. Klin je še rekel:
»Zdaj pa, draga moja raja, samo še ena pesem, potem pa spat! Jutri zjutraj nas čaka naporen dan. Najprej gozdna šola, nato pa poroka v kanuju.«
Z vseh strani so začele leteti naslovi, sama pa sem, ker so mi je prepevanje v resnici zelo blizu, prav na glas vzkliknila:
»Gorsko rožo! Tista od Šifrerja!«
In – sama nisem mogla verjeti – kitarist na drugi strani ognja je takoj zabrenkal glasbeni uvod, pri tem pa dejal:
»Sorči, bejba, na nekaj sem pozabil. Da ne bom izpadel pred novinci preveč bedno, naj se predstavi. Zaradi daljših las mi pravijo Prešern. Toda Prešern s samo dvema e-jema, ne tremi. To pa zato, ker sem v šolski nalogi tako napisal. In tudi zato, da se razlikujem od našega Franceta iz Vrbe. Tale Gorska roža je namenjena naši Rezervni Urški – od Prešerna s samo dvema e-jema!«
In je začel, drugi pa smo mu takoj pritegnili:
»Odšel bom tja, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča,
kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza …«
Še dobro, da je bilo nekoliko stran od ognja temno, drugače bi videli prav vsi, da sem zardela do ušes in še pol kilometra čez. Ob tem pa se je zgodilo še nekaj. Prešern je prišel prav do mene in mi začel prepevati tik pred obrazom.

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2010
Obseg: 122 strani
Format: 21,6 x 14,8 cm
Naklada: 1000 izvodov trde platnice
Informacije o možnem nakupu: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL