Project Description

Potovanje na streho Evrope

POTOVANJE NA STREHO EVROPE ni samo pisateljevo potovanje po poteh priljubljenega francoskega pisatelja Julesa Verna in nekaj znanstveno-fantastičnih zgodb ter dvainšestdeset barvnih fotografij, temveč so v knjigi tudi hudomušni opisi vzponov v zimskih razmerah na Kamniško sedlo, Stol in Špik, pa tudi na avstrijska vrhova Sonnblick (3106 m) in Gross Venediger (3672 m) ter ne nazadnje na streho Evrope, Mont Blanc (4810 m).

Knjiga je posvečena slovenskemu predsedovanju Evropi, 180-obletnici rojstva pisatelja Julesa Verna, pa tudi planinskemu vodniku Štefanu, pisateljevi snahi Tini in družinskima prijateljema Vladi in Janezu.

»Tina, še danes bova na vrhu!« sem skozi veter zaklical drugi v navezi. Prve lučke so bile namreč že čisto tam zgoraj pri pravih zvezdah. Ni vrag, da kljub močnemu vetru in mrazu ne bi prišli prav do vrha.

Kljub debelim rokavicam in volneni kapi me je začelo močno zebsti. Tudi v noge, pa čeprav sem imel na njih dvojne posebne nogavice. Mraz je bil vedno bolj zoprn. V roke se mi je kmalu zatem zanohtalo. Tudi v prste na nogah me je začelo močno zebsti. Pa ne, da vrha ne bomo osvojili zaradi mraza? Sredi poletja, zaradi mraza?

Ustavili smo se v bivaku na Vallotu, ki stoji na nadmorski višini 4362 metrov.

»Nataknita si še po ene rokavice. Palice pa bomo pustili kar tu. V roke vzemita cepina. Zdaj se začne odločilni vzpon,« nama je povedal Štefan.

»Koliko pa je še do vrha? Zdi se mi, da so tiste prve … lučke … že na vrhu …«

»Kje pa! To je samo navidezni vrh. Do vrha imamo še več kot štiristo višinskih metrov. Mont Blanc ni mačji kašelj!«

S Tino sva se spogledala kot risa, ki gresta v zadnji boj. Naj bo pa še štiristo višinskih metrov! Ali pa šeststo! Ali pa osemsto! Gremo do konca, pa če se ves svet podre.

Na srečo nas višina ni zmagovala. Mnogi morajo namreč odstopiti od vrha samo zato, ker njihovo telo ne prenese višine. Začnejo bruhati, bljuvati kri, najraje bi jim iztrgalo pljuča. Sam sem za razširitev žil na Štefanovo priporočilo vzel aspirin – tako kot to delajo mnogi gorniki – in res je pomagalo. Z višino nisem imel prav nobenih težav. Tina pa tudi ne, pa čeprav pravijo, da imajo mladi s tem navadno večje zaplete kot starejši ljudje.

Telo pa tudi še ni odpovedalo. Še posebej noge ne. In tudi njegovo veličanstvo Čevlji se je držalo odlično. Sploh ni protestiralo.

Torej naprej!

Prišli smo na navidezni vrh, in izkazalo se je, da je pred nami res spet nov vrh. In potem verjetno še en in še en …

»Ampak enkrat jih mora zmanjkati!« sem si rekel in se pognal za Štefanom in Tino še bolj odločno navzgor. Morda se bo slišalo nenavadno, toda čutil nisem prav nobene utrujenosti. Le vse bolj in bolj me je zeblo. Delno steptana gaz se je namreč vedno bolj dvigovala po strmem grebenu, čez greben pa je pihalo vse močneje in močneje.

Je že več kot dvajset stopinj pod ničlo? Bodo prsti na nogah in rokah pomrznili? Štefanu na enem od vzponov namreč so.

Potem se je začelo za obzorjem svetlikati. Najprej se je prikazala čisto drobna rdeča zarja in začrtala mejo med nebom in zemljo. Kmalu se je začela prelivati v širšo vijoličasto obrobo, ki se je nazadnje spremenila v škrlatno rdečo zaveso.

Veter je dobesedno podivjal. Kot bi se jezil, da bo nastalo novo svetlo jutro. Vedel sem, da je zdaj najhladneje. Čez kako uro, ko bo sonce dobilo moč, bo bolje. Treba je zdržati samo še pol ure, tri četrt ure …

Res se je kmalu zatem za obronki oddaljenih nižjih vrhov sonce vendarle prikazalo. Zelo od daleč, čisto drobceno, tako rekoč strupeno hladno, pa vendarle nas je prišlo pogledat …

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2007
Obseg: 224 strani
Format: 23,2 x 16,7 cm
Naklada: 500 izvodov trde platnice, 32 strani barvnih fotografij
Informacije o možnem nakupu: Knjiga je pošla.