I.

JANEZ CIGLER SE RODI KOT PREDZADNJI SIN.

Tistega leta Gospodovega 1792 je bila pomlad zgodnja in lepa, samo nekoliko preveč sušna. Kljub temu je drevje prve dni velikega travna povsod močno napelo svoje brstje, marsikje pa se je češnjevo cvetje prikazalo tako rekoč čez noč na plan. Travniki so ozeleneli temno zeleno, ptice so se hipoma vrnile, ljudje so po dolgi in hudi zimi oživeli kot čebele v panju.

Na robu mesta L., ki so mu nekateri hudomušno dejali, da je v primerjavi s prestolnim Dunajem dolga vas, je bila pomlad posebno lepa. Najbolj tam v Vodmatu, na podeželju, kjer je vse kipelo od zdravja, delovne vneme in veselja do življenja. Iz Vodmata se je naravnost videlo v mesto, vse tja do gradu na vrhu vzpetine in grajske ječe, ki se je bohotila pod grajskim stolpom. Do mesta je peljala široka bela cesta, ob njej pa so stali premnogi kozolci in posamezne hiše. Nedaleč stran od Vodmata je v vasi Selo stala velika suknarna, kjer so dan in noč izdelovali sukno za vso Kranjsko in druge dežele. Marsikdo je pošteno priznal, da je to najboljša suknarna od vseh avstrijskih tovarnic. Njena lastnika Valentin Ruard in Jožef Desselbrunner sta se ob takih besedah samo zadovoljno nasmehnila in si popravila na hlačah napete naramnice. Vsak pač ni bil tak okrogel gospod kot onadva. A zadovoljni so bili tudi tisti, ki so v suknarni delali, saj jim tako ni bilo treba tolči lakote kot prenekateri drugi hlapci ali dekle na predmestju mesta L.

Da je to res, je dobro vedel tudi Andrej Cigler, župan Vodmata. Pod sabo ni imel veliko duš, a so bile tiste bolj zgovorne in tudi vse prevečkrat pretirano zapravljive. To župana niti ni prehudo motilo, kajti prav od človeške nepremišljenosti je imel izdatne koristi. Ko so domačini dobili za svoje dvanajsturno delo v suknarni plačilo, so ob koncu tedna kaj radi zavili k njemu na bokal vina. Beseda je dala besedo, bokal drug bokal in tako je šlo večkrat dobro plačilo hitro po grlu navzdol.

Tiste pomladi je bil župan Andrej, če je kdo pri njem pustil kak novec več kot pozimi, še posebno dobre volje. Hišo je imel res na novo prekrito s slamo, popravil je tudi Marijino kapelico, ki je stala ob poti, že pred dvema letoma si je postavil tudi nov hlevček za drobnico, zdaj pa je pričakoval, da mu mlada žena Margareta podari novega otroka. Res, Margareta Skatinka je bila nekaj drugega kot njegova prva žena Mina Skalarica, ki jo je Bog vzel k sebi že po dveh letih zakonske sreče. Mina je že v zakon stopila nekam slabotna, ko pa je na porodu zgubila prvega otroka, je šlo z njo na hitro navzdol. Margareta pa je bila ženska, ki bi jo bil vesel vsak krčmar, župan pa še posebej. Še tistega leta, ko sta se o pustu poročila, je povila Elizabeto, leto zatem Martina, pred dvema letoma pa Jožefa. Zdaj je bila v takem stanju, da županu Andreju rodi četrtega otroka.

Srečnega sedmega velikega travna zjutraj Margareta svojemu možu reče: »Videti je, da moj čas prihaja in da kaj dosti ne boš več čakal na tretjega sina.«

Andrej jo pogleda in pravi: »Kako pa veš, da bo sin?«

Margareta, odločna, kot je vedno bila, mu kratko odvrne: »Vse lepe stvari v življenju so tri in zato bo najin četrti otrok sin. Tako kot se za župana spodobi.«

Župan Andrej, globoko veren človek, sklene roke k molitvi in ji pravi: »O, Bog, da bi bil le zdrav!«

Skupaj pomolita tri očenaše, potem pa Skatinka pravi: »Zdaj pa je čas, da greš po babico. Kar v Moste pojdi ponjo, je že vse dogovorjeno. V mesto ni treba hoditi ponjo, so predrage.«

Župan Andrej je storil natanko tako, kot mu je žena naročila. V gostilni Pri Španu, se pravi pri županu Andreju, so se ustavljali popotniki od blizu in daleč, največ pa iz bližnjega mesta L. Na srečo je bila od predmestja mesta speljana vse do vasice pri Devici Mariji v Polju dolga vrsta Marijinih postaj. Ena od kapelic je bila postavljena prav ob cesti pred Španovo hišo, tako da županove krčme ni mogel nihče zgrešiti, posebno pa ne tisti, ki je imel kaj cvenka v žepu. Zato so se k Španu največ zatekali ljubljanski izletniki, ki so bili zadovoljni, če so zapustili mesto in se na deželi na veliko nadihali čistega zraka in najedli domačih klobas. Med izletniki je bilo vedno veliko imenitnih mož, pa tudi za življenje prepotrebnih žena, z ljubljanskimi porodniškimi babicami vred. A Špan je vedno prisegal na domače ljudi, zato je tudi v tem primeru pohitel po babico v bližnjo vas Moste.

Margareta je bila drugače ženska, ki ji ni bilo para pod soncem v Vodmatu, edinole vraževerna je še bila kar precej. Njen mož se je ob njenih tovrstnih muhah samo nasmihal, ker pa je bila drugače poštena, pridna in verna ženska, je vse njene prazne marnje pustil vnemar.

Tisti trenutek, ko je nameraval oditi po babico, je v hiši nekaj počilo.

Župan odre vrata v njeno kamro in kaj vidi! Na tleh zagleda razbito jajce. Začuden reče: »Čemu pa je bilo to potrebno, Margareta?!«

Ona pa mu odgovori: »Ali res ne veš?! Za lažji porod vendar!«

Župan ne reče nič in z nasmeškom na ustnicah odide po babico.

Ko se je vrnil, je svojo ženo našel na postelji že v porodnih krčih. Babica mu je brž velela, da je dekla v kuhinji pristavila vročo vodo, sam pa je iz skrinje prinesel prav za to priložnost pripravljene čiste bele rjuhe.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2002
Obseg: 172 strani
Format: 21.6 x 14.4 cm
Naklada: 800 izvodov trde platnice Zbirka SLOVENSKE LEGENDE, št. 5

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.