1. Bilo ni nobenega dvoma: nekdo je bil v spodnjih prostorih. Žvižgač je najprej ob nenavadnem ropotu odprl levo oko, nato pa previdno še desno. V naslednjem hipu je obe očesi spet zatisnil. V zenicah ga je zabolelo. Vanj je planilo žgoče sonce kot reflektor sredi noči, v ušesa mu je vdrlo ščebetanje vrabcev z dvorišča, vmes pa so se rezali zoprni glasovi nezadovoljnih kokošk. »Halo !« Raje se je obrnil na drugo stran in se pokril z odejo čez glavo. Naredil se je, kakor da vsega drugega na svetu sploh ni. Menda je res ponedeljkovo jutro, morda bo res treba iti v šolo, morebiti mu celo manjka kakšna naloga, toda vsak pameten človek je vedel, da ni prijetno vstajati ob tej nečloveški uri. Pred očmi se mu je začel vrteti film s sanjami, ki so ga mučile malo prej. Ob Bistrici je pristalo smešno vesoljsko vozilo, podolgovato kot velikansko jajce. Na tla so spustili lestev in potem so začeli drug za drugim lesti na prod. Mali zeleni možiclji s kosmatimi ušesi in antenami na glavah, s petimi rokami in tremi nogami. V dolge epruvete so si natakali umazano Bistrico in zmajevali z glavami, da so antene kar poskakovale sem ter tja. Naenkrat pa so se ¬ojoj! – napotili naravnost proti tisti velikanski vrbi, kjer je bil ob korenino privezan čoln. Čoln Splošne plovbe Bistrica-Sava, katere član je bil tudi Žvižgač. Zatrepetal je. Samo da ne opazijo zaklada, velike železne blagajne v čolnu. Groza, kosmate dolge tipalke so se takoj začele stegovati po zakladu. Ni bil navaden zaklad, ampak bojni plen, ki so si ga s krvjo priborili. Zatisnil si je oči. Ena izmed najmočnejših tipalk se je ovila okoli ključavnice in že se je pokrov odprl. Kljub močni ključavnici. Meni nič tebi nič so začeli iz blagajne jemati bogastvo in si ga ogledovati od blizu, si nekaj kimati in zmajevati z glavo. Ko je eden izmed njih segel v najgloblji del železne blagajne, je Žvižgač zakričal. Tako močno je zakričal, da so se splašile vse ptice ob Bistrici. »Halo !« je spet zaklical nekdo od spodaj in poropotal po vhodnih vratih. »Ali kdo doma?« Žvižgač je otrpnil. Malo prej je bil še stoodstotno prepričan, da je o marsovcih samo sanjal, toda zdaj je bil eden izmed njih v resnici spodaj v veži. Presneto sitna zadeva, posebno zato, ker sta bila mami in oči že zdavnaj v službi, babica in ded na polju, na pomoč bratov ali sester pa ni mogel upati, ker je bil sinček edinček. »Zadeva je jasna . . .« si je zamrmral in se zaril še globlje pod odejo. Stisnil se je v dve gubi in tako ni bil večji kot kak nadpovprečen dojenček, čeprav je štel že skoraj štirinajst let. Očitno imajo sanje svoj pomen. Fliper, vodja bratovščine, je imel prav. Vse ima svoj smisel. Morda gre celo za daljinsko prenašanje misli. Sanja se ti o marsovcih, eden pa te za šalo tudi obišče, ker ve, da se treseš za zaklad. O ne, dol pa že ne gre ! Če bi ga vleklo sto marsovcev. Ne bi verjel, če ne bi preizkusil na lastni koži : tako se je tresel, da je odeja kar valovila gor in dol, posebno strahopetni pa so se izkazali zobje, ki so šklepetali kot slamoreznica. Razumel bi, če bi bil zunaj mraz – pa so bili že na začetku junija. Bolj ko je stiskal spodnjo čeljust k zgornji, bolj sta udarjali druga ob drugo. Spodaj je nekaj močno zaropotalo. Očitno se je marsovec zaletel ob stopnice za vrati. Potem je . . . o, groza ! . . . zaslišal ropot, s katerim je prišlek naznanjal svoj prihod navzgor. Predstavljal si je, da marsovci hodijo tiho, skoraj neslišno, ta pa je prihajal, kakor bi bil ves železen. Prvemu koraku je sledil drugi, drugemu tretji . . . Kot da bi se po stopnicah navzgor vzpenjal tank. Sto pečenih žabarjev, vsak čas bo na vrhu stopnic! »Halo ! Dobro jutro ! Bonjour!«

Založba: Kmečka knjižna zbirka, Ljubljana
Leto izdaje: 1987
Obseg: 376 strani
Format: 20,6 x 15 cm
Naklada: 7.000 izvodov
Spremna beseda: Julijana Bavčar
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS