Prav lepa je trnovska fara

Najbolj plodovit slovenski pisatelj, hkrati pa eden najbolj branih avtorjev, Ivan Sivec, se je v zbirki Dotik srca lotil nekoliko nenavadne oziroma občutljive teme – ljubezni med duhovnikom in organistko, njegovo faranko. Sivec je o tej temi zapisal:

„So stvari, ki so se velikokrat zgodile tik pred našimi očmi, a jih zaradi svojih slabosti namenoma spregledamo. Največkrat so sprejete s slabim namenom, še večkrat pometene pod preprogo. A življenje je večplastno: ljudje so dobri in slabi, navadni in posvečeni.“

Sivčeva novela bralca na 176. straneh popelje od odločitve mladeniča Nika za duhovniški poklic do precej živahnega dogajanja v semenišču, največ pozornosti pa posveti odnosom župnika s farani. V ospredju pa je ljubezenski zaplet med Nikom in Saro, z mnogimi podrobnostmi, vse pod župnikovim motom:

„Bog mi je priča, da ni tako lepe besede na svetu, da bi ti lahko povedal, kako te imam rad!“

Odlomek iz knjige

Naenkrat se ga je oklenila z rokami in zahlipala še močneje:

»Vsi ljudje so si nocoj očistili svojo dušo, jaz pa sem še naprej ostala lažnivka, velika lažnivka!«

»Kakšna lažnivka?!« si je Nik nagrbančil čelo, kot bi bil starček.

»Nocoj sem spoznala svojo resnico: pogubljena bom, za zmeraj bom pogubljena. Pogubljena kot najslabši človek na svetu, pogubljena kot največja lažnivka, pogubljena kot ljudomrznica, pogubljena kot sovražnica Boga.«

Nik je sprevidel, da je potrebna daljšega pogovora. Prijel jo je za roko, jo odvedel do stola, kjer so prej sedeli korski pevci, potem pa se tudi sam usedel k njej in ji tiho rekel:

»Izpovej se mi, lažje ti bo!«

»Le kako naj se ti izpovem, ko pa nisem vredna niti toliko, da bi na mestu umrla. O, ko bi ti, Nik, vedel, kakšna lažnivka sem! Če bi poznal vsaj delček moje zgodbe, me ne bi nikdar niti pogledal!«

Nik je takoj pomislil, da je dobro, če se mu izpove. Tudi sam se bo lažje poslovil od nje. Zato ji je predlagal:

»Pojdiva proč od tod. Zidovi imajo velika ušesa. Morda zunaj celo kdo opazuje, kje sva. Predlagam, predlagam …«

Objela ga je z rokami okoli vratu in se ga oprijela kot zadnje rešilne bilke na svetu. V drugih okoliščinah bi mu bilo to všeč, tokrat pa bi jo najraje stresel s sebe. Zato ji je rekel:

»Pojdi domov in se v miru naspi!«

Ona pa je ob teh besedah še močneje zahlipala, med solzami skoraj zakričala:

»Ali tudi ti nimaš nobenega srca več?! Božič je, ves svet praznuje, jaz pa sem tako sama na svetu, da se bom zagotovo še nocoj ˗ ubila! Da, najbolje bi bilo, da storim konec temu svojemu bednemu življenju.«

Predlagal ji je, da se spustita po stopnicah navzdol in cerkev čim prej zapustita. Zunaj, na mrzlem zraku, se bo takoj bolje počutila. Tesno jo je objel čez pas in jo kot cunjo odvlekel ven.

Na srečo ni bilo ob cerkvi nikogar več. Po dolini pa je gorelo na stotine lučk. Mnogi farani so bili pri okusni večerji, pri prijetnem pogovoru, pri iskreni molitvi.

In kam naj gresta onadva?

Če jo odpelje domov, na njeno stanovanje, bo šla novica po celi fari kot požar v stepi že naslednjega dne daleč naokrog. Če gre z njim v župnišče, bo še slabše, pa še Lojze ju bo grdo gledal. Že tako in tako ga je težko nagovoril, da mu je prišel pomagat. Zunaj, na mrazu, pa tudi ne moreta ostati.

V tistem trenutku ga je znova napadel hudič. Prišepnil mu je, da morata nekam daleč. Recimo na avstrijsko Koroško, v bratovo počitniško hišico. Saj to spet ni tako daleč. Poldrugo uro vožnje in bosta tam.

V roke je vzel telefon in poklical Lojzeta. Na srečo je bil še pokonci. Rekel mu je:

»Lepo te prosim, opravi ti jutranjo božično mašo. Nikoli ti ne bom pozabil te usluge. Jaz nocoj rešujem … življenje!«

»Ni problema, prijatelj! A pazi, da med reševanjem drugega življenja ne boš zapravil svojega!«

»Ne bom! Prisežem pri Bogu!«

Potem je takoj poklical še brata v Avstriji. Prav v tistem trenutku je bil že v kopalnici. Ko mu je v nekaj stavkih razložil, kakšno težavo ima, mu je brat med smehom odvrnil:

»Saj sem vedel, da ne boš zdržal ˗ brez kikle. No, moški te bodo oziroma te bomo razumeli. Hišica pa je verjetno še topla. Zapustili smo jo šele po kosilu. Drv imaš na pretek. Pazi le, da kaj ne … zakuriš!«

Zazvenelo je dvosmiselno. A Nik tega tedaj ni opazil. Bil je zadovoljen, da sta se s Saro lahko odpeljala daleč stran od domače fare in da je prišla vsaj toliko k sebi, da ni več hlipala. Vso noč bo ob njej, zjutraj pa se bosta odpeljala domov. Do večerne maše bo z njo zagotovo že vse po starem. Prepričan je bil, da jo bo lahko z dolgim pogovorom pomiril in zapeljal na stare tirnice. Navsezadnje je res hudo biti na Božič sam. Ves svet praznuje, ves svet se veseli Jezusovega rojstva, ti pa sediš sam v sobici, brez življenjskega sopotnika, brez staršev ali otrok, celo brez Boga. Nekoč je slišal neko pesem, iz katere si je zapomnil en sam verz:

»Na Božič nihče ni sam, Nekdo se zate je rodil ..« Ta Nekdo je bil napisan z veliko začetnico. A Sara ni imel niti tega.

Potolažil se je z mislijo, da jo peče vsaj vest. Torej vest še vedno ima. Vest pa je v bistvu Bog, ki živi v tebi. Huje je, če človek nima prav nobene vesti več. Če vse svoje življenje zoži na samo živalsko preživetje. Ljubezen pa na telesno izživljanje. Tak človek je v bistvu slabši od vsake živali, saj je popolnoma otopel.

Na srečo Sara še ni padla povsem na dno in bi se ji dalo pomagati …

Tehnični podatki

Naslov: Prav lepa je trnovska fara; ko se župnik zaljubi v faranko
Avtor: Ivan Sivec
Fotografije: Ivan Sivec
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič
Založba: ICO d.o.o., Mengeš
Obseg: 13,6 x 20,6 mm, 176 strani, 16 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2022
Zbirka: Dotik srca št. 6
ISBN: 978-961-7143-07-2
Cena: 25,10 EUR
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o. oz tu

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

Project Description