Project Description

Prekletstvo zlata

Študentka Katja Štadler med zbiranjem gradiva za seminarsko nalogo o slovenskih izseljencih odkrije, da je bil med iskalci zlata na Aljaski tudi Anton Standard, verjetno njen daljni sorodnik. Postal je izjemno bogat, družil se je s pisateljem Jackom Londonom, umrl pa je reven in osamljen. Je v divjini res skril zadnjo kepo zlata, ki še čaka srečnega najditelja?

Pistelj Ivan Sivec se po sledeh te zanimive zgodbe tudi sam odpravi na daljni ameriški sever.

(zadnja knjiga urednika Vasje Cerarja)

/ odlomek iz knjige /

Ko je Katja v Whitehorsu stopila iz letala, jo je popadel hud strah. Za njo je bil čudovit polet čez Atlantik, velik del Kanade in Združenih držav, za njo je bilo posedanje na letališčih, za njo gneča v čakalnicah. Končno je tu, na izhodišču poti do krajev, kjer je razsajala zlata mrzlica, kjer se je pred več kot sto leti zadrževal njen oboževani pisatelj Jack London, kjer se je gnetlo na tisoče zlatokopov.

Z avtobusom se je odpeljala do središča mesta. Whitehorse se ji je zdel prijeten kraj, razpotegnjen po ravnini ob reki Yukon. Ulice so bile široke, trgovine raztresene vzdolž avenije. Takoj je opazila, da mesto diha z velikimi pljuči. Prav sredi glavne ulice je stal spomenik, posvečen zlatokopom – mož z lopato na rami, s sanmi in pasjo vprego pred njimi. Na vsakem koraku se je ponujalo kaj takega, kar je bilo povezano z zlatom: prodajalna spominkov, turistična agencija, ki je vabila k izpiranju zlata, ali podjetje, ki je imelo v imenu besedo gold, zlato.

Nedaleč od avtobusne postaje je Katjino pozornost pritegnil velik parnik, zasidran ob bregu Yukona. Plovilo je nosilo zgovorno ime – KLONDIKE. Radovedne turiste je še pred nekaj desetletji vozilo iz Whitehorsa v Dawson – celo angleška kraljica se je vozila z njim – zdaj pa je bilo spremenjeno v muzej, v katerem so si obiskovalci lahko ogledali, kako so bogataši v minulem stoletju potovali na parnikih. V nasprotju z njimi so si zlatokopi sami zgraditi ali stesati čolne, preden so lahko po neskončno dolgi in nevarni reki odpluli proti Dawsonu.


Med branjem Prekletstva zlata ste si najbrž rekli: »Kakšna domišljija!« Ali pa ste pomislili, da je Anton Stander v resnici živel in hodil po svetu poln zlata.

Je vse, kar je bilo povedano, resnica? Kako naj to vem?

Pisatelj Ivan Sivec je od poletja 1967 do poletja 2005 služboval na RTV Slovenija. Naključje je naneslo, da sva zadnjih pet let delala v istem delovnem okolju, isti pisarni. Med pripravljanjem oddaj za dokumentarno-feljtonsko uredništvo sva se pogosto pogovarjala o etnoloških in drugih zanimivostih pa tudi o leposlovju. Tako sva se velikokrat razgovorila tudi o Jacku Londonu (1876-1916), priljubljenem pisatelju najine mladosti. Prišel je čas, ko je Ivan Sivec sklenil, da bo uresničil svoje deške sanje in se odpravil po sledeh nekdanjih iskalcev zlata na Aljaski. Na njegovi mizi so se začele kopičiti najrazličnejše knjige s tega področja. Posebno ga je pritegnila Zlata mrzlica Pierra Bertona v prevodu Janka Modra. To delo je gotovo najizčrpnejši in najbolj verodostojen opis norije, ki je ob koncu l9. stoletja na tisoče ljudi pognala iskat zlato na ledeno Aljasko. V njem je odkril, da je bil med zlatokopi z veliko sreče tudi Anton Stander, naše gore list. Njegove dogodivščine v Ameriki so v Bertonovi knjigi kar dobro orisane, manjka pa opis prvih dvajsetih let življenja v domovini. Omenjeno je samo, da se je rodil 16. junija 1867 na Dolenjskem. Zamikalo me je, da bi odstrla tančico s tega obdobja. Brskanje po arhivih je moja strast, zato se mi je zdelo, da bo naloga zame prava malenkost. Pa sem se uštela. Najprej sem se zatekla k internetu. Izkazalo se je, da kar nekaj Slovencev ve za Standerja. Tako so novomeški filatelisti ob stoti obletnici odkritja zlata ob Klondiku izdali žig s Standerjevim imenom – samo zato, ker naj bi bil Dolenjec. Potem sem naletela na domneve, da naj bi bil Kočevar (zaradi priimka). Zaman sem prelistala skladovnico krstnih knjig s tega območja. Ugotovila sem, da v Avstriji obstaja društvo sodobnih iskalcev zlata. Poslali so mi svoje glasilo, v katerem je bil tudi članek o Standerju. Toda zadovoljili so se s podatkom, da je bil Staroavstrijec, kje je Litija, pa jih ni zanimalo. Da, Litija! Odkrila sem, da so podatke o Standerju našli v intervjuju, ki ga je leta 1898 objavil časnik The Klondike News. Ljubljanski NUK mi je v nekaj dneh priskrbel iz Amerike fotokopijo tega članka. V njem je pisalo, da se je Stander rodil »in the Province Unterkrien, District of Litte in Austria. Pozneje sem odkrila še nekaj zapisov njegovega rojstnega kraja. Naj jih navedem: in Lizien nach Laibach, Untersteier; aus der Bergen der Unterkrain; Lower Krajina. Tudi priimek so zapisovali različno: Stander, Standler in Standard. Vsekakor je postalo jasno, da gre za litijsko okrožje. Vanj pa so tedaj sodili tudi kraji Zagorje, Kresnice, Šmartno, Prežganje, Sveti Križ (Gabrovka), Vače, Slivno, Kum, Janče, Šentvid pri Stični, Višnja Gora, Krka in Veliki Gaber. Ljudje iz naštetih krajev so morali, če so hoteli v svet, po potna dovoljenja v Litijo …

iz spremne besede Valči Ravbar

Založba: Mladinska knjiga, Ljubljana
Leto izdaje: 2006
Obseg: 236 strani
Format: 18,8 x 12,4 cm
Naklada: 1300 izvodov, trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.