Najbolj usoden pa je bil tretji Frančev solistični potop. Tega morda niti ne bi storil, če ne bi na fotografijah, ki jih je nesel razvit na Reko, opazil nekaj sila nenavadnega! Poslikal je res prav ves film, na fotografijah se je dobro videlo, kje je bil zvon obešen in kako je zdaj videti prazno mesto, a med drugimi fotografijami je naenkrat zagledal – lobanjo!

Lobanjo, ki je še vedno sedela na vratu, od vratu naprej pa je stala prava človeška postava. Stala in držala za ladijsko krmilo.

“O, mein Gott! To je pa res kapitan Belesis!” je vzkliknil Franz tako navdušeno, kot bi na Luni zagledal človeka. Sam ga med fotografiranjem niti ni opazil, toda na poveljniškem mostu je v resnici še vedno stala človeška postava, s to pripombo, da so ji ribe do kosti požrle vso kožo na glavi. Lobanja pa se je še vedno držala vratu. Najbolj čudno pa je bilo, da so dolgi rokavi kapitanove obleke še vedno držali za krmilo. Najbolj nenavadno pa je bilo, da je kapitan še vedno stal na nogah in da se v petih mesecih njegovo truplo sploh ni sesedlo na tla. Morda je k temu veliko pripomogla tudi ozka kapitanova poveljniška kabina. V bistvu je njegovo truplo obstalo pokonci predvsem zato, ker so roke držale krmilo, preostalo oblečeno telo pa je bilo naslonjeno na steno kabine.

Franz je imel še enkrat veliko srečo. Fotografije mu je predala namreč ena izmed vajenk, ki ni bila pozorna na Frančeve besede, enako pa tudi ne tisti, ki je razvil film in naredil slike. Če bi to naredile odgovorne osebe, bi Franza nemudoma prijavile policiji. Tako pa jo je odnesel brez posledic.

Seveda pa mu srce ni dalo, da bi se potopil še enkrat. Potopil naravnost do poveljniške kabine. Pa ne zato, da bi od tam odnesel kakšen inštrument ali kako drugo dragocenost, temveč da bi se prepričal, ali resnično tam še vedno stoji kapitan na svojih nogah in drži za krmilo.

Kupil si je nov film, se pri tretjem potopu res spustil naravnost do poveljniške kabine in tam takoj napravil celo vrsto posnetkov.

Da, kapitan je res še stal za krmilom, res je bil še vedno oblečen, edinole glavo so mu res ribe požrle vse do kosti oziroma same lobanje …

S posebnim spoštovanjem do tako vestnega kapitana se je že hotel z ladje dvigniti na površje, ko se mu je zgodilo še nekaj nepričakovanega. Ko se je smukal okoli stoječe oblečenega trupla, se je v soju svetilke naenkrat nekaj zasvetilo. Brž se je sklonil in pogledal na tla.

Na tleh je ležal poročni prstan …

Pravzaprav sploh ni ležal, temveč se je šele tedaj, ko je Franz z blagim dotikom potapljaške obleke obregnil ob stoječega kapitana, zdrsel z njegovih obžrtih členkov na roki na tla.

Ni se mogel zadržati, da prstana ne bi pobral in ga odnesel na površje. Pa ne toliko zaradi lastne koristi kot za dokaz, da je našel v poveljniški kabini res kapitana in da je imel ta še v resnici na od rib obžrti roki poročni prstan.

Morda je bilo nenavadno, pa vendar se je podatka, ki ga je vgraviran na prstanu, izredno razveselil. Na notranji strani prstana je namreč pisalo:

Mery-Theo 12. 2. 1962

Poročni datum. V času brodoloma Peltastisa je bil poročen komaj šest let.

Založba: Karantanija, Ljubljana (01/561 33 19)
Leto izdaje: 2016
Obseg: 192 strani
Format: 20,5 x 14 cm
Naklada: 800 izvodov, trde platnice, barvne fotografije

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL