Dragi moj bratec Tonček, poslavljam se! Poslavljam od tebe, poslavljam od sestre Marije, poslavljam od matere, poslavljam od Muljave, poslavljam od svojih ljubih bralk in bralcev.

Verjetno me lahko razumeš: umreti pri sedemintridesetih ni lahko! A lažje je umreti doma kot na tuji zemlji. Lažje na rodni grudi kot v Ljubljani, Mariboru ali na Dunaju. A četudi bi umrl v Ljubljani, vedi, da bom odšel na drugi svet, med svoje prednike, z mislijo na rodni dom, na našo muljavsko zemljico.

Zdi se mi, dragi moj bratec, da je prav, da vsaj tebi povem, kakšno je bilo moje življenje. Predvsem pa moje pisanje. Resnica vedno osvobaja. Veliko pametnega in tudi marsikaj nesmiselnega bodo zapisali o mojem delu sila učeni učenjaki in tudi površni prostaki. A vedi, da je resnica samo ena. In prav to ti želim pred svojo neizbežno smrtjo razložiti čim bolj podrobno.

Kot veš, sem se rodil 4. marca leta 1844. Dve leti pred menoj se je rodila najina sestrica Marija, doma imenovana Mici. Dve leti za menoj si se rodil ti, v krstnih knjigah zapisan kot Anton, moj bratec Tonček. Do konca življenja boš zame Tonček, jaz pa zate Jožek, pa čeprav na vseh mojih knjigah in drugih spisih piše Josip.

Josip Jurčič!

Kako tuje mi to zveni! Kot da se ne bi rodil na mili dolenjski zemljici, kot da me ne bi rodila preprosta kmečka ženica, kot da ne bi še pred kratkim tekal v srajčici po Pajžbarjevi tratici, kot da ne bi bil del teh dobrosrčnih, hudomušnih in po svoje zvitih Dolenjčkov, mojih ljubih rojakov.

Rad imam te ljudi. Sam veš, da v naših ljudeh zapoje vsaka beseda, ki pride iz ust. Zdi se, da poje kot žaga, ko jo na hitro obesiš na klin, kot ptica, ki se veseli pomladi, kot izvirček med kamenjem, ko se po končani zimi končno znebi ledenega oklepa. Zdi se mi, da v meni še vedno brbota na tisoče besed, ki bi rade zagledale svet, ki bi se rade pridružile ljudem, ki bi jih rade objele s svojo mehkobo in milino kot zadnji topel vetrič na jesen. Zdi se mi, da v meni še vedno živijo pradavni oholi graščaki in nerodni kmečki prostaki, ki ne morejo najti skupnih poti. Zdi se mi, da mi pred oči še vedno stopajo ponosni kmečki veljaki in živahni vaški čudaki, ki se dnevno srečujejo, a se nikdar ne pogovorijo do konca. Iz gozda prihajajo čudni nočni strahovi in strašljivi nepotešeni duhovi, ki se plazijo med nami kot spomini v mesečini, a nikoli nikjer do konca ne najdejo svojega miru. Pred nami skačejo čudni nočni svatje, skrivnostni deseti bratje, korajžni tihotapci, živahni vinski bratci, občinski možiclji in mestni škrici, strogi uradniki in spačeni posamezniki, dobrotljive vile in druge nadnaravne sile, sumljivi zlati zakladi in skrivnostni skalnati skladi, stiški menihi in turški konjeniki …

Nedosegljiva sreča in v vetru usihajoča sveča …

Res, imel sem neizmerno veliko srečo, da se me je že v rani mladosti dotaknila domača beseda, da sem se napajal v slovenskih vezanih in nevezanih stihih, da me je dan za dnem, noč za nočjo, obiskovala vitka gospodična domišljija, da sem iz naše bogate preteklosti lahko črpal dramatičnost usode in opojnost vinske posode, da sem lahko z hudomušnostjo odganjal vse hudobne duhove in preganjal male in velike bogove.

Koliko vsega bi ti lahko povedal, dragi moj bratec, a se bom osredotočil samo na tisto, kar se mi zdi pomembno. In to zato, da me boš skušal razumeti vsaj ti: moj drugi obraz, moj muljavski izraz, moj dolenjski čas …

Moj prvi spomin seže v četrto leto, ko mi je oče rekel:

»Jožek moj, zdaj boš pa začel pasti krave A se bojim, da ne boš mogel obvladovati Rogate!«

Pri hiši smo imeli tedaj dve kravi: Šeko in Rogato. Šeka je bila mirna in pohlevna, Rogata pa tako razborita, da ni prenesla ob sebi nikogar, tudi med molžo je bila vedno vsa vznemirjena in razborita. Mati se je nanjo vedno jezila. Med pašo je kar naprej uhajala v sosedovo deteljo in zelje. A oče je imel vame veliko zaupanje. Najini sestrici Mariji je dejal:

»Še pred tvojim šestim letom te bo na paši zamenjal Jožek. Res je bolj krhke in slabotne postave, a kravi bo že znal spraviti v red.«

Rečeno drugače: od malih nog mi ni bila namenjena samo nižja, temveč celo višja pastirska šola. Dvojnost življenja pa mi je bila položena že v zibelko, razložena pa – s kravama! Po eni strani je na svetu veliko dobrega, po drugi pa tudi takega, kar je težko ugnati v kozji rog.

Ta dvojnost se je kazala tudi v samem imenu mojega rojstnega kraja, v Muljavi. Oče, ki je bil drugače pameten in podjeten mož, mi je nekoč – ko je videl, da me vse zanima – razložil:

»Nekdaj so bili tam doli pod vasjo veliki samostanski travniki. In ker so tam od spomladi do pozne jeseni krave mulile travo, so kraju stiški menihi, ki so bili njihovi lastniki, kraju rekli Travniki oziroma Muljava. Tam, kjer krave mulijo travo.«

Naslov: Prvi pomladni cvet; realistična romantika pisatelja Josipa Jurčiča
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Dušan Strnad in akademik prof. dr. Janko Kos
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2021
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 21; Biografski romani
ISBN: 978-961-7143-00-3
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

prof. dr. Janko Kos: O DELIH JOSIPA JURČIČA

PRVI POMLADNI CVET 

Konflikt, ki je usmerjal Prešernovo ljubezensko poezijo, je bil v duhovnem, moralnem in socialnem pogledu reprezentativen ne samo z ožjega literarno-estetskega vidika, ampak je segal v socialnozgodovinsko problematiko 19. stoletja, njegove narodne skupnosti in njenega razmerja do meščanske družbe.

Prešernov model ljubezenske poezije in njene erotične tematike se je  po njem vračal v večino pesniških, pa tudi pripovednih in celo dramskih del slovenskih avtorjev vse do slovenske moderne …

Sociološka primerjava odkriva v biografskih ‘zgodbah’ vodilnih avtorjev 19. stoletja podoben življenjski potek in moralna navzkrižja – od Janeza Trdine, Frana Levstika in Simona Jenka do Josipa Stritarja, Josipa Jurčiča in Ivana Tavčarja – z edino, vendar prav zato značilno izjemo Janka Kersnika …

Paradigmatičen primer za razmerje tega pripovedništva do meščanske družbe, vključno z erotičnim konfliktom moramo videti v Jurčičevem Desetem bratu, ki je ne samo prvi slovenski roman, ampak tudi po svoji motivno-tematski sestavi prototip slovenskega meščanskega romana, vendar v dvoumnem pomenu, ki ga lahko ima v tej zvezi pridevnik ‘meščanski’. V njegovi zgodbi in likih je ponazorjena celotna sestava meščanske družbe, ki jo je doživljala slovenska literatura pred letom 1870, ko je bila ta družba tik pred svojo množično politično realizacijo v taborskem gibanju, s tem pa v zagonu, s pozitivnim vložkom socialno-moralne energije. Temu primerno je socialnozgodovinski smisel v romanu predstavljen kot pritrditev meščanski družbi, v osrednjem mladem ‘junaku’ je poosebljena izobraženska generacija, ki izhaja iz preprostih kmečkih razmer, a se s psihofizično primernostjo in socialno prizadevnostjo prebija v okvir meščanske družine in družbe. Ovire, ki se ji na tej poti zastavljajo, ne izvirajo iz sestave samega meščanskega sveta, pa tudi ne iz junakovega značaja, ampak so čisto zunanje, naključne in nebistvene, zato so rešljive s pomočjo naključnih dogodkov. V sklepu romana je junakov cilj dosežen, mladi izobraženec je sprejet v krog meščanske družine, družba ga prizna za svojega, se pravi, da ustreza normam in zahtevam socialnih položajev. V tem kontekstu ima glavno vlogo Kvasova ljubezenska zgodba, v meščanskost lahko preide prek zveze z meščanskim dekletom. Odločilno v tem odnosu je dejstvo, da se Kvasu kot zaželenemu snubcu odziva občutljiva in izobražena Manica s Slemenic, zdaj torej drugačna in drugače kot Primičeva Julija Prešernu. V romanu je podoba meščanske družbe socialno in moralno sprejemljiva, avtor se do nje ne distancira, kaj šele, da bi bil njen kritik. Drugačna podoba te družbe se na videz pokaže v usodi Kvasovega antipoda, Martinka Spaka, ‘desetega brata’, ki ga je družba izvrgla na svoj rob, kot skrivnostno čudaško pojavo. Dejansko pa krivec zanj ni meščanska družba kot taka, ampak je ‘deseti brat’ žrtev njenih zločinskih izrodkov, ki jih družba nazadnje izloči in obsodi kot negativnost, nezdružljivo z njenimi normami in vrednotami. V Kvasovi zgodbi je ponazorjena skladnost slovenske meščanske družbe in duhovnokulturne skupnosti, katere nosilec je slovenska literatura s svojim prvim romanom. Njen glasnik je zaveden Slovenec, ki postane polnovreden meščan.

Podoben socialnozgodovinski kontekst prepoznamo v drugih Jurčičevih romanih, čeprav z variacijami, ki spreminjajo zunanjo sestavo teme, ne pa njenega jedra. V povestih Domen in Hči mestnega sodnika negativni junaki ogrožajo nravni in normalni socialni red, s tem prinašajo v meščansko družbo nesrečo in poštenim meščanom pogubo, vendar se s tem samo potrjuje, da je meščanska družba v svojih temeljih normalna in da prihaja negativnost vanjo od zunaj, pogosto od tujerodcev. V Sosedovem sinu, ki je nastal kot odgovor na Levstikovo kritiko Desetega brata, je v poteku dogajanja razvidna enaka socialna logika kot v Jurčičevem prvem romanu – toda zdaj se mlad človek preprostega stanu, v primerjavi s Kvasom neizobražen podeželan, prek ljubezni s hčerko veljavnega posestnika včleni v sestav meščanske družbe. Ovire na tej poti prihajajo iz zmotnih, vendar obvladljivih predsodkov ošabnega veljaka, ne pa iz notranje logike meščanske razslojenosti. Kot v Desetem bratu tudi zdaj izhod iz konflikta ponudi srečno naključje, ki iz nevarnosti vodi v rešitev.

V poznejših Jurčičevih delih, romanih in povestih, kot so Cvet in sad, Doktor Zober in Med dvema stoloma, postajajo usode osrednjih oseb, zvečine izobražencev v podeželskem okolju, manj skladne in uspešne. Vendar jih za takšne ne določa stanje meščanske družbe in kritična distanca do njenih norm, ampak naključnost življenjskih usod ali pa kar socialno neobvladane značajske poteze. Te prinašajo v meščanski red motnje, te pa ne morejo omajati njegove stabilnosti. Jurčičev odnos do družbe ostaja kljub vsemu afirmativen, kar pomeni, da se mu zdi obvladljiva z vrednotami duhovnokulturne skupnosti slovenstva.

Jurčič je ne samo avtor prvega slovenskega romana, ampak je s svojim pripovedništvom ustvaril odločilno stopnjo v procesu, ki je slovensko literaturo umeščal v prostor razvite in stabilne meščanske družbe ter njenih razmerij z narodno skupnostjo. To mesto mu pripada zato, ker so se v njegovih delih nakazale različne možnosti za socialnozgodovinsko vlogo te literature, kakršnih pred njim na višji literarni ravni še ni zmogla in so se do kraja odprle v delih pesnikov in pisateljev, ki so iz začetne afirmacije lahko prešli v problematizacijo meščanske družbe in njenega razmerja do moralnih norm nacionalne skupnosti. Ta proces je trajal več desetletij in se je sklenil tik pred koncem 19. stoletja, kar je bilo pogoj za nastop slovenske moderne.

P. S. Ko sem pisal to kratko razlago Jurčičeve osebnosti in dela, objavljeno v knjigi Sociologija slovenske literature (2016), nisem mogel vedeti, da bo čez nekaj malega let nastal roman o Jurčičevi življenjski in pisateljski zgodbi, izpod peresa izkušenega avtorja zgodovinskih in biografskih pripovedi. Zdaj vidim, da je moja kratka razlaga primerna za spremno besedo k romanu, ki pripoveduje o Jurčičevem življenju in delu od rojstva do smrti oziroma do velike proslave, ki se je na Muljavi dogajala dobro leto po pisateljevi smrti. Pripoved pisatelja Ivana Sivca temelji na večletnem raziskovanju dejstev in približevanju Jurčičevemu slogu, na avtentičnih dokumentih in drugem gradivu. Seveda bo pravo vrednost avtorjevega približevanja Jurčiču pokazala šele časovna distanca, v letih po Jurčičevi okrogli obletnici, vsekakor pa so slovenski bralci dobili v roke nekaj, česar doslej še niso imeli v tako obsežni, zgovorni in bogati obliki.

prof. dr. Janko Kos