/ odlomek iz knjige /

Če kdo zna življenje bolj zakomplicirati, kot je že samo po sebi zapleteno, je to naš Nejc. Tisti osebek, ki je v naši familiji najbolj beden. Predvsem s pomočjo ajpeda. Dokler smo hodili in se vozili po naši ljubi zemljici še kot primitivci, je bilo živeti lepo. Z ajpedom in Nejcem pa je ful hudo.

Že gor grede ob Soči je vedel vse o Veliki vojni, še več pa o tovrstnih boljšakih. Pa o nekih društvih, ki se plazijo po slovenski zemljici sem ter tja, od drajcen-drajcen do Soške fronte in Nekega Jakoba Marušiča.

»Glejte, tu piše, da se je pač zanimanje za prvo svetovno vojno po osamosvojitvi ful povečalo!« je čisto noter padel Nejc že pri Plavah. »Kobariški muzej na leto obišče več kot petdeset tisoč obiskovalcev, po Sloveniji je več sto zbiralcev opreme iz prve vojne, leta 2008 so sprejeli v naši skupščini poseben zakon, ki prepoveduje dvigovanje arheoloških ostankov, tudi iz prve svetovne vojne. V Soči je pač več bomb in min kot rib, rafting je v porastu, zelo pa je priljubljen tudi bovški adrenaliski park …«

»Basta!« ga je po stotem ostrem ovinku kar po italijansko ustavil moj fotrček in to še ful obzirno. Ja,itak! Kadar se z nami fijaka moj Val, je fotrček model ena a. Sploh ne teži, dela se fer na vse strani, povrhu pa Vala tu in tam kar sam od sebe povabi na pivo. Ja, valjda, ko pa bo njegov bodoče zet! Do našega Nejka, ki mu poganjajo že prve dlake na bradici, pa je postal veliko bolj kritičen. Kljub temu pa se mi zdi, da komajda čaka, da bo še njega povabil na pivo. Trije dedci v naši družinski zbirki je res že kar ful močna zasedba proti dvem babam. A bo že šlo, še posebej, ker Val, kadar smo skupaj, ni še nikoli zatežil v nobeno smer in je nasploh pozitiven model nad modeli.

Naš vrli Arnek pa je nadaljeval:

»Pet prenočišč imajo samo še pri Korenovih na Gornjih Ravnah … Ali naj kar preko mejla rezerviram? Na turističnem uradu pač pravijo, da je zdaj višek sezone in da je ob Soči največ Italijanov in Nizozemcev … No, naj rezerviram ali ne?«

»Mislim!« se je naredila matka – verjetno da bi bila videti ful mlajša v Valovih očeh – prava najstnica. »Ali tega še nisi storil?!«

Bilo je slišati, da je to itak samoumevno in da tudi matka ful dobro obvladuje tehniko. Pa zna na računalnik komaj tipkati in pošiljati pošto prijateljicam. Ko pa je treba pripeti kako priponko, se že ful velikokrat zezne.

No, kakor koli že, proti Bovcu smo brzeli kot tisti tip v madžarski risanki, Nejko nam je kar med potjo rezerviral prenočišča na Gornjih Ravnah, beseda in Soča poleg nas pa sta tekli kar sami od sebe. Beseda predvsem o Guerri grande, Soča pa kar sama, na svojo roko. Vse pa po Gregočičevem navdihu:

»Ti meni si predraga znamka! Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka, nesoča mnog mi ljub pozdrav.«

Tega itak niti ne bi omenjala, če se ne bi Nejc na lepem zadrl:

»Boljšak je odprt samo do devetih zvečer. Lahko si ga ogledamo še pred večerjo!«

In smo si ga! Ja, itak, kaj pa smo hoteli drugega. Najbolj zato, da bi še tistega petka sporočili babi, da tiste njene fotke preproste na boljšaku NI in bi potem v miru naprej oddelali ves kruti dopust ob Soči brez dodatnega pritiska. Prepričani smo itak bili, da se bo potem babi sprijaznila, da če ni, pač ni, in da potem itak ne bo več premišljevala o knjigi. Brez očetove fotke na naslovnici tudi V VIHARJU PRVE SVETOVNE VOJNE zadeva ne funkcionira več.

A smo se vsi zmotili.

Ful zmotili.

Tako zmotili, da tudi oddiha nismo oddelali tako, kot je bilo v prvotnem načrtu. Celo nasprotno! Kmalu bi vsi leteli v zrak. Z sto kilogramsko granato iz prve svetovne vojne vred. A zgodba je dolga in napeta kot žica v adrenalinskem parku nad Sočo. Ker pa se itak ne da zapisati vsega na enem listu, bom skušala povedati vse po vrsti, babica bi rekla, kot so hiše v Trsti. Seveda v tistem Trsti, ki je tedaj še sodil pod Avstro-Ogrsko.

Najprej se ustavimo na boljšaku!

Saj drugega nam itak ni preostane.

Vsem tistim, ki niste bili še nikdar na takem sejmu stare vojaške opreme in orožja, naj povem, da je boljšak iz prve svetovne vojne sestavljen iz več kot sto stojnic, na vsaki pa se drenja na ducate vojaških uniform, pušk, bajonetov, kap, menažk (posode za hrano), granat, min, bomb, značk, albumov … ma, ni, da ni, pa še zraven je sto stvari. Vmes pa itak še kak človeček.

Ob stojnicah se drenjajo ljudje iz celega sveta. V našem primeru je bilo največ Italijanov, kajti Italijanov je toliko, da vsi ne morejo bivati in se prehranjevati v svoji rodni matični Italiji, pa veliko hodijo po svetu. K nam pa še posebej radi zahajajo zaradi Guerre grande in dobre hrane.

Na boljšaku je bilo tako na vsakega Slovenca devetnajst Italijanov, vmes pa po trije Avstrijci, pa tudi po en Madžar, po en Hrvat in še nekateri drugi posamezni primerki tujcev. A Italijani so tako prevladovali, da smo se naenkrat počutili, kot bi se Slovenija že pridružila Italiji in smo mi pri njih ena sama uboga manjšina.

Italijani pa niso bili samo med kupci, temveč tudi med prodajalci. Italijani so po mnenju našega fotrčka takšen folk, da bi istega dne vse kupili in istega dne tudi vse prodali, vmes pa veliko zaslužili. Odkar pa nam država ne cvete tako, kot smo se učili v osnovni šoli, da bo, Italijani to ful radi izkoriščajo v svoj prid. In tako največji biznis z opremo iz prve svetovne vojne teče pred slovenskimi stojnicami, po znižanih cenah pa kupujejo predvsem Italijani. Vsi drugi pa si opremo predvsem ogledujejo, ob tem pa premišljujejo, kako bi bilo, če bi bilo. Če bi bilo, pomeni, če bi imeli kaj več keša. Ja, itak!

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2014
Obseg: 150 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 1000 izvodov trde platnice
Informacije o možnem nakupu: razprodano

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL