Project Description

Ranjeno drevo

RANJENO DREVO je knjiga, v kateri se pisatelj Ivan Sivec podaja skupaj z oktetom Deseti brat po poteh Janka Benigarja, znanstvenika, ki je bil poročen z dvema Indijankama iz plemena Mapuči. Z njima je imel sedemnajst otrok. Je eden najbolj priznanih svetovnih etnologov in antropologov, v Sloveniji pa skorajda neznan.

Hkrati pa je to knjiga, ki opisuje slovensko skupnost v Mendozi, priobčeno pa je tudi pet daljših pretresljivih življenjskih zgodb civilnih beguncev, ki so leta 1945 zapustili domovino. Prvič so objavljeni tudi dnevniku beguncev in drugi izvirni dokumenti, ki kažejo pot k resnici.

/ Kaj je v knjigi /

ZAVRŽENI VIHARNIKI (potopis)

Materino mleko

Skrivnostni cvet
Rdeči bik
Lunine solze

Božansko drevo


MENDOZA IN PATAGONIJA V 62-ih KONTRASTIH

POT K RESNICI (zgodbe)

Še bomo peli
Domača lipa
Konjiček
Glas ptic

Otroške želje

ZAVRŽENI VIHARNIKI

(uvod v potopis)

Slovenci smo v marsikaterih očeh tujca narod posebnežev, skrajnežev, čudakov. Doma velikokrat, raje kot združevalno, delujemo razdiralno, pri tem pa mnogokrat škodujemo celo sami sebi. Ozek okvir pod Alpami nam je večkrat nenavadno majhen, tesen; večkrat ga občutimo celo kot jarem okoli vratu. Mnogokrat se nam zazdi, da je to okvir, ki nam ne da dihati. Zato smo že v preteklosti na veliko zapuščali naš mali vrtiček in se podajali v širne svetove, kjer pa so, na začudenje vsega sveta, mnogi čez noč zrasli v mogočna drevesa, veličastna znamenja na vrhu hriba, povsem neuklonljive viharnike.

Eden takih je bil Janko Benigar. Rodil se je slovenskim staršem v Zagrebu in se še kot mladenič peš podal iz rojstnega kraja v Sofijo, samo zato, da bi napisal slovnico; svojo veliko učenost je nabiral v Gradcu in Pragi, a tudi avstro-ogrski okvir mu je bil premajhen, zato se je podal v Južno Ameriko, v Argentino, med Indijance plemena Mapuči. Živel je v puščavi, na roke kopal namakalne jarke, živel v skrajni bedi, ob lojenki pa je v nočeh napisal najbolj imenitna znanstvena dela o kalvariji svojega zavrženega plemena. V Sloveniji je skoraj neznan, v Argentini pa je zaradi izjemnega dela postal celo član argentinske akademije znanosti in umetnosti. Bil je poročen z dvema Indijankama, ki sta mu skupaj rodili sedemnajst otrok. Vse življenje se je – še kot mladenič – boril za pravice zavrženega ljudstva. Stal je kot drevo na samotnem griču v pustinji, se v imenu preganjanega ljudstva boril proti vsem viharjem časa, nove korenine pa je pognal nenavadno globoko v nerodovitno patagonsko zemljo …

Mnogi Indijanci so mu rekli modrec. Modrec iz tujega sveta. Modrec, ki je umrl sede pod cvetočo jablano. Modrec na tuji zemlji. Modrec, ki je imel rad zavržene ljudi.

Še več pa je takih, ki menijo, da je bil posebnež, skrajnež, čudak. Evropejec, ki se je kot drevo sredi močnega viharja z vsemi vejami boril za pravice plemena, ki je bilo že pred stoletji obsojeno na smrt. Na koncu so tudi njemu ostale samo gole veje, sam pa si tega ni hotel nikoli priznati.

A po drugi strani so nam prav taki posamezniki, ki so del vseh nas, nenavadno blizu. Ni jih v nobenem prospektu, nacionalne enciklopedije jim namenjajo le po nekaj vrstic, kljub temu pa nas kot zadnji kondorjevi leti nad vrhovi belih gora pred zimo zvabijo na pot. Na pot iskanja komaj znanega obraza, s tem vred pa tudi iskanja lastnih korenin, lastne podobe desetega brata.

Pot je nenavadno podobna tudi vsem tistim, ki so morali oditi v svet iz drugih razlogov. Zdi se, da je prišel čas, da spoznamo takšna razklana drevesa, ki pa so vseeno drevesa življenja. Zagotovo bomo potem lažje živeli tudi v našem podalpskem okviru.

 


/ odlomek iz knjige /

POT K RESNICI

(uvod k zgodbam)

Vsak človek si o vsaki stvari naredi svojo podobo, svojo predstavo. Vsi smo nagnjeni k temu, da svet raziskujemo po svoje, ga iz lastnih izkušenj vedno znova sestavljamo, ga prepletamo s svojim védenjem o stvareh, pri tem pa si veliko pomagamo predvsem s svojim pogledom na življenje. Kljub temu pa v vsakem človeku vse dni njegovega bivanja na Zemlji živi in raste tudi dvom. Dvom, ki ga sili k temu, da bi se izpopolnjeval v svojem pogledu na svet, dvom, ki mu pomaga, da raziskuje svoje korenine, korenine naroda in tudi korenine človeštva, dvom, ki išče pot k širši, pravi resnici.

Vsakomur pa je tudi že nekako položeno v zibelko, da se ne zadovolji samo s tistim, kar mu ponujajo drugi, o čemer noč in dan govorijo javna občila, pri čemer se mnogi samo površno ustavljajo.

In prav človeški dvom in stalno raziskovanje svoje osebnosti je tisto, kar nas nenehno vodi naprej, nam odkriva nova, globlja spoznanja, nam vedno znova kaže širšo pot v prihodnost. Tej poti pa bi lahko preprosto rekli tudi pot k resnici. Pot k tisti pravi resnici, ki ji ne more nihče ubežati, nihče pa ji tudi ne more zavezati oči ali nam jo za vedno vsiliti.

Pred vami je pet resničnih življenjskih zgodb, ki so jih pripovedovali Božidar Bajuk, Stane Grebenc, Martin Bajda, Jaka Bajda in znova Božidar Bajuk. Vse se opirajo na resnične dokumente časa, ki so nastali pred mnogimi leti, večina dnevniškega gradiva celo natanko pred šestdesetimi leti. Doslej so bili ti dokumenti shranjeni predvsem v zasebnih šatuljah. Ti dokumenti so bili dolgo časa pri mnogih ljudeh povsem odrinjeni, zamolčani, zavrženi. A prej ali slej so morali priti na dan. V naše zgodbe pa so vpleteni zato, da je resnica bolj verodostojna in da zdajšnjim pripovedim ne bi kdo očital prevelike osebne note.

Vseh pet zgodb, s predzgodbami vred, je povedanih z enim samim namenom: da se tovrstno nečloveško trpljenje, bolečine in ponižanja na nobeni strani pogleda na resnico ne bi nikdar več ponovili ter da bi vsaj za kanček bolje razumeli drug drugega. Vse to pa je povedano tudi z namenom, da bi na poti iskanja resnice bolj spoštovali drug drugega, da bi znali preseči vsakovrstna nizkotna podtikanja, in da bi za vedno zavrgli vse tiste sovražne poglede na svet, ki nas razdvajajo v vsej naši značilni slovenski razklanosti in majhnosti.

Izhodišče za pisanje je bilo spoznanje, da je vsako bitje na zemeljski obli vredno človeškega dostojanstva, in da ima vsakdo pravico preživeti svoje zemeljske dni z vsem možnim spoštovanjem drugega človeka.

Ljudsko reklo pravi: K laži pelje tisoč poti, k resnici pa ena sama …. Pričujoče zgodbe vam skušajo odkriti pot do prave resnice.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2008
Obseg: 256 strani
Format: 23,4 x 17 cm
Naklada: 800 izvodov trde platnice, 62 barvnih fotografij

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.