/ odlomek iz četrtega romana /

Naprej se je zgodilo prav tisto, kar je bilo pričakovati. Grofa Friderika II. Celjskega so potem z velikimi mukami naložili na nosila, ki so jih naredili iz količkov iz vinograda in vejevja ter ga štirje ljudje – moj oče Mihael, lovski čuvaj Albin, Veronikin oče Ivek in Veronika odnesli spodaj v leseni dvor, kjer je grof preživel kar cele tri dni in tri noči.

Ob tem je treba poudariti, da je Veronika grofa Friderika vsak dan po štirikrat prevezala, mu vse rane namazala s posebno čudežno mastjo, za vsako rano pa je posebej poskrbela tudi s posebnimi zdravilnimi zelmi. Ob tem pa je grofovo zdravje okrepila tudi s svojim čudežnim napojem.

»Kakšen strup pa je to?« je že drugega dne prišel Friderik II. Celjski toliko k sebi, da se je začel šaliti. »Da me morda ne nameravaš – zastrupiti?!«

Ona pa mu je odvrnila:

»Tale – kot vi rečete – strup, je moja pogrutavščina. Malce melise, malce bezga, malce … hm, ljubezni … veliko zagorskega rdečega vina, pa se tako telo kot tudi človeški duh na hitro okrepita …«

Friderik do tedaj ni veliko verjel v starodavna zelišča, še posebej rad pa se je ognil vsem starim zeliščarkam, ker se je bal njihove čarobne moči. Ob Veroniki pa se je naenkrat počutil kot prerojen, kot povsem nov človek, kot lovec, ki je uplenil največjega sanjskega jelena.

Veronika ni bila samo lepa in pametna, temveč je znala tudi lepo govoriti. Pri tem je bilo Frideriku še posebej všeč, da je znala vse besede obrniti v lepo smer, vedno pa je na koncu ostalo v njih tudi kanček skrivnosti.

»Pa si še samska?« jo je vprašal tretjega dne, ko je opazil, da so se mu rane že skoraj zacelile, na njihovih mestih pa so ostali na koži le rumeni in vijoličasti madeži.

»Lahko bi se tako reklo. A človek, ki živi z naravo, ni nikoli sam. Res pa je, da pravi princ še ni prišel …«

»Pa ga čakaš?«

»Iz dneva v dan vse bolj. A zdi se mi, da ni več daleč jutro, ko bo stopil čez moj prag. Doslej sem njegov obraz videvala v sanjah, zdaj pa se mi že riše vse bolj jasen njegov pravi izraz …«

»Pa je kaj podoben mojemu?« jo je skušal kar na tisti njeni slamljači osvajati Friderik odkrito, čeprav se je zavedal, da ne bo lahek plen. Veronika ni bila dekle za eno noč.

»Morda … Toda rože so mi povedale, da je gospod že oženjen in da bi v njegovem objemu bila zoprna kot kopriva …«

Take besede so Friderika očitno še bolj spodbudile, da se je z njo pogovarjal samo na tak način. Ona pa ga je znala prav po žensko dražiti, ga vabiti k sebi, hkrati pa, ko je prestopil dostojno mejo, tudi na kratko odbiti.

Tretjega dne je Friderik že toliko vstal, da se je s pomočjo dveh močnih palic odvlekel na klopico pred leseni dvor. Tam je očeta Iveka vprašal kar naravnost:

»Pa kako to, da Veronike še niste oddali?«

»Ni prišel še pravi.« Potem pa je še dostavil: »Prestara je, da bi vzela frkolina, hkrati pa prepametna, da bi nasedla bogatinu.«

Založba: Založba ICO,  Mengeš
Leto izdaje: 2016
Obseg: 320 strani
Format: 17 x 24 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

p. dr. Karel Gržan: SAMOTNA DIVJA ROŽA

KNJIGA, KI VREDNOTI DRAGOCENO DEDIŠČINO NAŠE DEŽELE

         Končno! Pred nami je roman o najlepši zgodbi ljubezni na Slovenskem!

Razveselil sem se, ko mi je pisatelj Ivan Sivec povedal, da piše zgodbo ljubezni med Friderikom in Veroniko. Ob njegovem pripovedovanju o terenskih raziskavah in kupu zgodovinske literature, na kateri je gradil temelje za svoje pisanje (raziskal je vse možne vire) sem vedel, da bo ta (morda najlepša – vsekakor pa najbolj atraktivna) zgodba ljubezni na Slovenskem (sicer v literarni obliki, pa vendarle zgodovinsko utemeljeno) umeščena na tisto mesto, ki ji pripada. Končno! Pisatelju Ivanu Sivcu s hvaležnim poklonom čestitam za njegov izjemen trud in uspeh. Čeprav je napisal že kar nekaj odličnih zgodovinskih pripovedi, ga bo ta – tako menim – na en prav poseben način ovrednotila v njegovem zavzetem domoljubnem in človekoljubnem delovanju.

Pred leti – v času svojega bivanja v Jurkloštru sem se tudi sam poglabljal v zgodovinske okoliščine te zgodbe predvsem v povezanosti s kartuzijo Jurklošter in takrat napisal povest, ki veže Veroniko in Friderika na ta kraj. Ta zgodba ljubezni je res biser našega naroda – nanjo bi morali biti najprej sami – osebno ponosni (upam, da bo knjiga Ivana Sivca dobila potreben poudarek v procesu izobraževanja!), da jo bomo z zavestjo njene dragocenosti lahko ponudili tudi drugim. Slovenci ne moremo tekmovati z ostalimi državami po gospodarski pomembnosti, lahko pa jim enakovredno stojimo ob strani s z biseri naše dežele – z njeno lepoto, ki je dodatno obogatena z izjemnimi zgodbami naše preteklosti. Zgodba Friderika in Veronike izstopa izmed vseh po prav posebni žlahtnosti in prijetnosti.

Friderik in Veronika – slovenska Romeo in Julija

Obiskovalci, ki z vsega sveta prihajajo v Verono, skoraj zagotovo vstopijo tudi v atrij palače Capuletti, da bi lahko videli balkon, na katerem je Julija vzdihovala po Romeu, in pod katerim je Romeo vzdihoval po Juliji. V zavetju nekdanjega samostana si predstavljajo skrivno poroko mladih ljubimcev in neredki potočijo še solzo v prostoru, kjer naj bi Romeo in Julija umrla. Naj bi, kajti zgodba o verjetno najslavnejših ljubimcih je resnična le v igri Williama Shakespeara. Postala je resničnost in jo pripovedujejo ob simbolnih pomnikih njune ljubezni. Lahko bi rekli: drugod pač znajo »odlično domišljeno (to je, domiselno izmišljeno) tragedijo« – takšen je uvodni pripis v tiskano besedilo drame iz leta 1597 – umestiti v resnično okolje. In mi?

Če marsikje iz dobro izmišljenih zgodb naredijo resničnost, potem se zdi, da v naši deželi resničnost prepogosto skušamo zamegliti v izmišljenih zgodbah ali jo celo odriniti v pozabo. To v veliki meri velja za spomin na ljubezensko zgodbo, ki je zgodovinsko utemeljena, a premalo znana kot bogata zapuščina naše preteklosti. Na mestu Romea in Julije sta Friderik Celjski in Veronika Deseniška; na mestu dveh med seboj sprtih družin, iz katerih izhajata zaljubljenca iz Verone, je morda največji politik, ki je kadar koli domoval na naših tleh – Herman II.; na mestu zamišljenega meniha, ki stoji ob strani nerazumljenima in preganjanima ljubimcema, je izjemno zanimiv lik takratnega jurkloštrskega priorja Arnolda. Res pa je, da obstaja bistvena razlika: v zgodbi Romea in Julije lahko govorimo le o strastni moči zaljubljenosti, medtem ko je zgodba Friderika in Veronike ob vsej strastni prevzetosti tudi ljubezenska zgodba Če bi bil Friderik v Veroniko le zaljubljen, bi njegov oče temu gotovo ne nasprotoval. Znana je Friderikova lahkoživost, čeprav je bil poročen z Elizabeto Frankopansko, a zakaj bi oče kljuboval le eni izmed mnogih priležnic?[1] Toda v Friderikovem razmerju z Veroniko je bilo drugače. Sklepamo lahko, da je Herman s pretanjenim čutom in na preži proti vsemu, kar lahko ogrozi njegove dinastične ambicije, zaznal v Friderikovem odnosu do Veronike ljubezen. In ker so bile takrat (in še dolgo potem) poroke predvsem stvar interesnega dogovora staršev,[2] je bila neželena ljubezen moteča, zato jo je bilo treba (tako doživlja Herman) odstraniti, še posebej, ker je padel na Friderika sum, da je  umoril zakonito ženo Elizabeto. Vse to je vodilo v tragičen konec zgodbe ljubezni med Veroniko in Friderikom. A le zato je lahko ta ljubezenska zgodba v zgodovinskem spominu tudi uspešnica. Tako rekoč vse ljubezni, ki so poveličevane, imajo tragičen konec. Ta ponese ljubezensko zgodbo v svet idealiziranega odnosa, ki bi sicer (če bi se njuna zgodba nadaljevala) ne bil mogoč: Friderik in Veronika bi bila, tako kot Romeo in Julija, le običajen, tudi prepirljiv par.

Med večletnim bivanjem v Jurkloštru sem preučeval dosedanje zgodovinske ugotovitve,  hkrati pa sem iz dokumentov, ki jih hrani arhiv kartuzije v Pleterjah, in ob pomoči strokovnjakov raziskoval okoliščine, ki ljubezensko zgodbo med Veroniko in Friderikom osvetljujejo v novih, zanimivih razsežnostih, predvsem v stiku  s kartuzijo Jurklošter in z njenim tedanjim priorjem Arnoldom.[3] V nadaljevanju želim prikazati v marsičem na novo osvetljene okoliščine te nesojene ljubezni.

Jurkloštrski samostan ‒ zavetje ljubezni med Friderikom in Veroniko?

Menihi v Jurkloštru so vsako leto 17. oktobra molili in opravljali mašo za pokoj duše gospe Celjske , Veronike Deseniške. Ta dan je bila namreč obletnica njene smrti (umorjena je bila verjetno 17. oktobra leta 1425). Kot »grofica Celjska« je bila vpisana tudi v nekrologijo samostanov Bistra in Žiče.

Kronika Celjskih grofov poroča, da je dal njen mož, grof Friderik, nekaj let po smrti v Braslovčah izkopati njeno telo in ga prepeljati v Jurklošter.[4] Sklepamo lahko, da se je to zgodilo v 1428. letu (poročena v letih 1424-25). V tem letu je dal generalni kapitelj neko dovoljenje jurkloštrskemu samostanu glede neke kapele. Tudi Jože Mlinarič domneva, da se dovoljenje nanaša na prekop Veronike.[5] Tudi Friderikova želja, da tri leta po smrti njeno telo prenesejo iz Braslovč v Jurklošter, kot piše v Celjski kroniki, nakazuje domnevo, da se je v zavetju tega samostana odigral pomemben del njune ljubezenske zgodbe, ki je doživela močan zaplet, ko je 1422. leta umrla Friderikova žena Elizabeta Frankopanska. Čeprav se danes neredko govori kot dejstvo, da je Friderik svojo ženo umoril, v ohranjenih poročilih piše, da je ta obtožba samo govorica. Valvazor omenja, »da se je močno raznesla govorica, da jo je njen mož, grof Friderik v postelji zadušil, da bi si za plemenito mladenko, Veroniko Deseniško, ki ga je z lepim pogledom vžgala, v svoji zakonski postelji napravil prostor za zakonsko zvezo in tudi v rokah držal njo, ki jo je v srcu nosil. In ker se je tri leta po smrti prve žene poročil z njo, je splošni sum postal še močnejši.«[6]

Frankopani so pred kraljem Sigismundom okrepili obtožbo, da je Friderik morilec žene Elizabete in zahtevali zanj smrtno obsodbo. Celjski so se namreč v moči že tako nevarno povzpeli (Hermanu II. je bil kralj Sigismund dolžnik, saj mu je celjski grof rešil življenje), da je bila takšna obtožba, ki bi močno ranila ugled in moč celjske grofovske hiše, več kot dobrodošla in politično popolnoma razumljiva. Zahteva po smrtni obsodbi Friderika za umor  se je okrepila še posebej, ko je Friderik  1424. leta ponudil Benečanom v zameno za zaščito odkup posestev, ki jih je dobil kot nadomestilo za doto ob poroki z Elizabeto. Za nepristranskega razsodnika glede obtožbe Friderika so prosili danskega kralja Erika VII., ki se je mudil na Ogrskem med junijem in avgustom tega leta. Friderik ni bil spoznan za krivega.[7]

Beneška republika je 25. junija 1425. leta razpravljala o Friderikovi prošnji za azil in jo zavrnila, ker niso želeli nove zamere  ogrskega kralja, čeprav jim je Friderik zatrjeval, da grozi njemu in njegovi zakoniti ženi Veroniki smrt od njegovega očeta Hermana, a ne vladarja. Hermanu II. je bil očitno pomemben ugled, ki bi mu omogočil, da Celjski postanejo  državni knezi in da bi dobil po sorodstvenih stikih in dedni pogodbi bosensko kraljevsko krono. Sklepamo lahko, da se je Friderik bal očeta in je zato Benečane tako vztrajno prosil za zaščito.

Torej ostaja vprašanje, kje sta Friderik in Veronika v letih 1422-25 našla zatočišče za svojo ljubezen. Vemo, da ju je dal Herman takoj po preselitvi na Kočevsko 1425. leta  prijeti in grad Fridrihštajn porušiti. Zakaj ni ljubezenske vezi med sinom in Veroniko prekinil že prej? Friderik piše Benečanom, da je njuno ljubezen »na smrt« preganjal. Očitno sta našla za svojo ljubezen zatočišče. Kje bi to lahko bilo – skozi katera vrata zemeljskega velikaša tedaj tako mogočni Herman bi ne mogel stopiti?  Da bi ne vedel, kje se Veronika nahaja, je bilo tako rekoč nemogoče. Ko se je s Kočevskega zatekla k Frideriku IX. Ptujskemu, jo je Herman po svojih ovaduhih takoj izsledil na Vurberku. Zato lahko njeno zatočišče iščemo le v azilnih krajih, kamor so se lahko zatekli preganjani, to pa so univerze, cerkve in samostani. Kdor je oskrunil azilno mesto, je doživel kazen izobčenja, tudi kazen »samo po sebi«, če bi se prikril, to pa se je v predstavah srednjeveškega človeka navezovalo na večno pogubljenje, kar je bilo vsekakor dovolj močna grožnja, da je ustavila tudi mogočnega celjskega grofa.

»Znano je, da je grof Friderik II. Celjski pogosto bival na planinskem gradu s svojo drugo ženo Veroniko Deseniško.«[8] Zakaj prav na tem gradu, če ne zato, ker se nahaja v neposredni bližini jurkloštrskega samostana (kamor se je Veronika ob nevarnosti lahko vrnila, zatekla) in je bil zato za srečevanja najpriročnejši (za kar pa jurkloštrski samostan seveda ni bil primeren). Sicer bi bili od Celja bolj oddaljeni gradovi pred Hermanom nedvomno varnejši in primernejši.

Med  bivanjem v Jurkloštru sem izsledil ljudsko pripoved, ki govori o »skrivni poti ljubezni«, po kateri naj bi se Veronika vrnila v zatočišče samostana, kadar bi njeno srečevanje s Friderikom na planinskem gradu ogrozila Hermanova moč.[9]

Ob domnevi, da je Veronika našla zatočišče v  jurkloštrskem  samostanu, pa se postavlja vprašanje, kateri svetni in cerkveni predstojnik bi se v tistem času upal postaviti nasproti volji mogočnega Hermana, ki so mu kartuzijani morali biti uslužni tudi zaradi njegovega dobrotništva.[10] Vsekakor bi moral biti predstojnik kartuzijanskega samostana, ki bi se ne uklonil Hermanu in bi ponudil azil Veroniki  in s tem prepovedani ljubezni, zelo samostojen in v moči enakovreden samemu Hermanu. Seveda bi njegova premoč ne mogla biti svetna, ampak  je morala izhajati iz moči duha.

Prior Arnold ‒ zaščitnik prepovedane ljubezni?

V letih Veronikinega zatočišča v jurkloštrski kartuziji je bil njen prior Arnold, kakor navaja Jože Mlinarič: »Andrejev naslednik je bil prior z imenom Arnold, ki je jurkloštrsko kartuzijo vodil vsaj od leta 1420 pa do svoje smrti v letu 1426. Glede na to, da zapis z generalnega kapitlja leta 1427, ki omenja Arnoldovo smrt, pravi, češ da je bil dolgo časa (dudum) predstojnik naše kartuzije, smemo domnevati, da je kmalu po letu 1415 prevzel svojo funkcijo od priorja Andreja.«[11]

Zapisi v kartuzijanskih arhivih razkrivajo značaj tega zanimivega predstojnika: nedvomno je bil človek, ki bi bil pripravljen vzeti v samostansko zaščito  Friderika in Veroniko. Njegov zanimiv, svojski lik odlikujeta pogumna svobodnost do cerkvenih avtoritet (sklepati smemo, da zato še bolj do svetnih) in ob odločni možatosti tudi prepoznavna dobrohotnost. Za prepoznavnost njegove drzne samovoljnosti zaradi človekoljubnosti je izjemno zanimivo poročilo o vizitaciji, ki jo je opravil v kartuziji Schnals na Tirolskem. Ko sta se Arnold in pleterski prior Andrej, nekdanji jurkloštrski predstojnik, 1420. leta udeležila zasedanja generalnega kapitlja, jima je redovno vodstvo naročilo, naj ob vračanju iz kapitlja vizitirata omenjeno kartuzijo. Prior Arnold je takrat preprosto odstavil tamkajšnjega predstojnika, zapleteno osebnost, za kar pa ni imel nobenih pooblastil.[12] Posamezne odločitve in ravnanja priorja Arnolda vsekakor dopuščajo domnevo, da je jurkloštrska kartuzija nudila Veroniki vsaj občasno zatočišče  med leti 1422 in 1425, ko ji je Herman II., po Friderikovem zapisu, stregel po življenju.

Kot besednik (pomočnik pri pravdi) in zagovornik bi se Arnold lahko pojavil tudi na sodnem procesu, na katerem je bila Veronika obdolžena čarovništva in načrtovanja umora samega Hermana. »V duhu časa je bil mogočni vladar Herman II. ujet v astrološko verovanje, podobno pa je bilo tudi z vero v čarovnice. Ostalo bo nepojasnjeno, ali je obdolžil Veroniko Deseniško čarovnije z dinastičnimi nameni ali pa je pod vplivom ljudskega verovanja tudi sam verjel v čarovnice.«[13] Vsekakor gre za obtožbe, zaradi katerih je bila Veronika vnaprej obsojena na smrt. Kljub temu je celjsko trško sodišče, ki je bilo popolnoma odvisno od Hermana in za povrh še za obtožbo, pri kateri je bilo nemogoče dokazati nedolžnost, izreklo nemogočo razsodbo: Veronika je nedolžna. Še tako spreten svetni besednik tega ne bi mogel doseči. Razsodba se zdi tako neverjetna, da se pri nekaterih pojavlja dvom o tem procesu.[14] Vendar pa če proces proti Veroniki ne bi bil resničen, tega Hermanu naklonjena Celjska kronika gotovo ne bi omenjala.[15]

Mogočnemu Hermanu II. je bila lahko protiutež le velika avtoriteta – ne svetna (tu je bil Herman največji, za povrh pa še na svojem področju) temveč duhovna.

Kljub oprostilni sodbi je bila Veronika umorjena. Jože Mlinarič piše: »Ker je Herman II. hotel smrt Elizabete pred hrvatskimi velikaši oprati, je dal v letu 1425 Veroniko umoriti, čeprav jo je trško sodišče v Celju oprostilo suma čarovništva. Kronika celjskih grofov poroča, da je dal Herman Veroniko zapreti v stolp na Ojstrici, kjer so jo hoteli umoriti z lakoto in žejo. Ker pa se to ni posrečilo, je poslal grof Herman II. tja dva viteza, da sta jo dala pod Ojstrico utopiti … Ko je bila torej utopljena, so jo prepeljali v Braslovče v pokop. Čez nekaj let kasneje jo je dal mož grof Friderik v Braslovčah izkopati in prepeljati v Jurklošter in tam pokopati.«[16] Samo po sebi se zastavlja vprašanje: zakaj bi bil Friderik Veroniko pokopal v Jurkloštru, če se prav tam ne bi dogodil pomenljivi del njune ljubezenske zgodbe?

In Veronikin grob?

Največji poznavalec kartuzijanske dediščine na Slovenskem Jože Mlinarič piše: »Kartuzijani so laike pokopavali na raznih krajih v samostanskem poslopju: v samostanski cerkvi, v kapiteljski dvorani, po samostanskih kapelah, na dvorišču malega križnega hodnika ter tudi še drugod. Tako so pleterski kartuzijani svojega ustanovitelja, grofa Hermana II. Celjskega, pokopali pred stopnicami glavnega oltarja samostanske cerkve, kar je veljalo za posebno čast. /…/ V jurkloštrski kartuziji pa je našla svoj zadnji mir Friderikova nesrečna žena Veronika, ki jo je dal leta 1425 Herman II. umoriti. Sprva je bila pokopana v Braslovčah, nato pa je njen mož Friderik dal njeno truplo prenesti v kartuzijo, kjer so jo pokopali ali v pokopališki kapeli ali pa v kapeli v križnem hodniku. Po vsej verjetnosti pa pride kot kraj Veronikinega groba prej v poštev pokopališka kapela, kakor pa tista v križnem hodniku.«[17]

Grob Veronike Deseniške je bil desetletja najbolj iskano mesto v tem samostanu. Za Miloša Rybářa, profesorja zgodovine, ostaja odprto vprašanje, kje v Jurkloštru naj bi bil njen grob. Prvi, ki je hotel to stvar raziskati, je bil škof Anton Martin Slomšek. Leta 1856 je ustanovil v Jurkloštru župnijo in ob tej priliki so staro samostansko cerkev nekoliko preuredili za potrebe župnijske cerkve. Ker so ob tem preurejanju dvignili cerkveni tlak, so tedaj na škofovo željo po cerkvi iskali tudi Veronikin grob, a brez uspeha. Drugič je Veronikin grob v cerkvi neuspešno iskal 1937. leta prof. Alojz Pavlič. Rybář je bil prepričan, da bi grob morali iskati ali v pokopališki kapeli, ki so jo dali sezidati Hermanovi predniki, ali pa v križnem hodniku, na mestu, kjer je Katarina, vdova Hermana I., dala postaviti oltar. Ob tem  je premalo upošteval dejstvo, da so priorji na svojem zasedanju 1393. leta prepovedali na svojih pokopališčih pokopavati laike, razen ustanovitelje samostanov in graditelje njihovih cerkva. Na »drugih krajih« znotraj samostana  omenjeni zbor predstojnikov sicer dovoljuje pokop, vendar pa le moške. S posebnim dovoljenjem generalnega priorja ali kapitlja so bile lahko »na kakem drugem kraju« izjemoma pokopane tudi »ugledne žene«.

Odmevna ljubezenska zgodba med Friderikom in Veroniko za takratno  pojmovanje ljubezenske vezi za večino vsekakor ni bila ni običajna in ugledna. Zato moramo mesto pokopa iskati zunaj klavzure ali »na kakem drugem kraju«, ki ni bil namenjen zgolj menihom. Kapiteljska dvorana jurkloštrske kartuzije je bila po nekaterih preureditvah za pokop očitno najprimernejša. Omogočala je namreč dostop zunaj klavzurnega območja samostana.

Čeprav kartuzija Jurklošter danes kaže le pičel ostanek svoje nekdanje veličine, pa so ob cerkvi še vedno ohranjeni kapiteljska dvorana, stara zakristija in nad njo prostori, ki bi lahko bili kraj Veronikinega zatočišča, kar seveda ni dokazljivo zgodovinsko dejstvo, je pa verjetno. Vstop vanje je bil namreč mogoč le zunaj klavzure; ti prostori so (bili) od meniških popolnoma ločeni. To velja tudi za Veronikin grobni prostor. Po temeljitem premisleku sem ga umestil v nekdanjo kapiteljsko dvorano. Na to odločitev pa je vplivalo več dejstev.

4. novembra 2005. leta, 580 let po Veronikini smrti, je bil v popolnoma zanemarjeni in z odpadom zasuti nekdanji kapiteljski dvorani odkrit podstavek grobnice. Po nadaljnjih raziskavah je celotna ureditev tega prostora nakazala, da gre za grobni prostor komu zelo ljube osebe. S pomočjo umetnostnega zgodovinarja Jožeta Curka se je začelo razbiranje sledi, ki pričajo o večkratni preureditvi tega prostora. Najbolj vredna zanimanja je bila seveda preureditev kapiteljske dvorane v grobni prostor. Po očiščenju prostora in sondažah so se pokazale sedilije, na katerih so menihi (še v kapiteljski dvorani) sprejemali odločitve, pomembne za njihovo življenje. Tlak kapiteljske dvorane je bil seveda nižji od tlaka grobne kapele, vhod je bil iz malega križnega hodnika z zahodne strani, okni sta bili obrnjeni proti vzhodu.

Po predelavi v grobno kapelo je bilo treba urediti dostop zunaj klavzure. To je bilo mogoče po travni površini ob zunanji steni zakristije prezbiterija cerkve. Nekdanje okno je bilo potrebno predelati v vhodna vrata; od teh pa so stopnice vodile v prostor, ki je ohranil prvotno romansko gradnjo v treh stenah – četrta, južna, pa je bila popolnoma predelana. Po predvidevanjih je visokoobokani prostor imel v novonastali steni dve visoki gotski okni in med njima zvonik, ki vsekakor ni arhitekturni element kartuzijanske kapiteljske dvorane (tudi kasnejša namembnost teh prostorov,  z izjemo grobne kapele,  izključuje  potrebo po zvoniku). V prostoru so vidni dvojni posvetilni križi, kar dodatno potrjuje, da je v tem prostoru potekalo bogoslužje. Ker so posvetilni križi dvojni, lahko domnevamo, da so po letu 1471, ko so samostan v dolini sv. Mavricija oropali in razdejali Turki in pri tem lahko oskrunili tudi Veronikino grobnico, ta prostor ponovno posvetili in v njem še opravljali spominske maše za  gospo Celjsko.

Pred opisano južno steno je v notranjosti prostora netemeljen ca. 110 cm širok podstavek (zidan na estrihu kapiteljske dvorane), vgrajen v obstoječ prostor (naslonjen na omet romanskega zidu), ki ga težko določimo za kaj drugega kot za domnevni podstavek za sarkofag Veronike Deseniške. Govorimo o veliki verjetnosti, ki pa se na podlagi obstoječih dejstev približuje gotovosti. Tlak v prostoru je v ostankih še vedno ohranil rdečo barvo, ki je v popolnem nasprotju s kartuzijansko puščavniško zamolklostjo. Ob zahodni steni, pri vhodu za kartuzijane iz malega križnega hodnika, je domnevno stal oltar, obrnjen proti vzhodu, ob katerem so maševali za pokoj duše gospe Celjske. Ureditev prostora izraža izjemno ljubečo pozornost, kar samo potrjuje domnevo, da je to prostor, ki ga je dal Friderik pripraviti za Veronikino grobno kapelo.

Med bivanjem v Jurkloštru sem prejel od vaščana pismo, ki ga je rešil pred ognjem[18] in dodatno utemeljuje tezo, da je lokacija groba Veronike Deseniške preurejena kapiteljska dvorana. Gre za pismo Antona Skubca, nadučitelja v pokoju v Kočevju, ki ga je 5. 6. 1927 poslal takratnemu jurkloštrskemu župniku. Anton Skubec, po rodu iz Jurkloštra, je v pismu narisal skico, na kateri umesti nagrobno ploščo Veronike Deseniške na zid ob nekdanji kapiteljski dvorani. Takole piše: »Pomilujem, da nijste plošče Veronike Deseniške izsledili. Kakor sem Vam že zadnjič pisal, sem jaz omenjeno ploščo v moji mladosti pred circa 48 leti videl in se o situaciji nič ne motim, ker mi je popolnoma v spominu, kakor da bi to pred enim dnevom si ogledal. Mogoče je, da se je v teku skoraj polstoletja na poslopju kaj prezidavalo in nebrižnost in nerazum je storil, da se je ta plošča poizgubila. Veseli me, veličastni gospod župnik, da se Vi za to zadevo zanimivate, posebno, ker je to eden imenitnih delov naše preteklosti in zgodovine.« V nadaljevanju poudarja, da nagrobna plošča ni bila »na poslopju kakega pokopa,« pač pa na zidu, za katerim »se je razprostiral precej velik in lep travnik.« Vsekakor ta plošča ni ena izmed dveh nagrobnih plošč, ki sta sedaj vzidani na obeh straneh cerkvenih vhodnih vrat.[19]

Na podlagi navedenega lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da je preurejena kapiteljska dvorana kraj, za katerega lahko domnevamo, da je prostor, kamor so položili k počitku telo Veronike Deseniške. Tudi zato je bila Frideriku po letu 1425 kartuzija v Jurkloštru še dražja in jo je obdaroval s številnimi posestvi, dohodki in privilegiji. Ti so se še posebej pomnožili po smrti očeta Hermana.[20]

Danes  kapiteljsko dvorano, ki je bila kasneje spremenjena v grobno kapelo, rekonstruirajo  in obnavljajo, saj so samostan že 1471. leta oropali in razdejali Turki in pri tem oskrunili tudi grobnico Veronike, gospe Celjske; leta 1573 je kartuzijo napadel še Ilija Gregorič s kmečkimi uporniki; samostan so izropali tudi v letu 1635. Kasneje je s spremembo namembnosti doživljal številne prezidave.

To nekoliko daljšo spremno besedo[21] v knjigo Ivana Sivca zaključujem z željo, da bi domačini naše dežele končno bolj ovrednotili najlepšo zgodbo ljubezni, ki se je pletla v našem prostoru. Ob dobro zamišljeni zgodbi Romea in Julije bi bilo prav, da smo bolj samozavestno ponosni na resnično ljubezensko zgodbo Friderika in Veronike, ki je pomenljiv del naše dediščine. Iz nje lahko duhovno in kulturno živimo bogateje. Pisatelju Ivanu Sivcu za njegovo delo še enkrat iskreno čestitam. Zaradi odličnega prikaza verjamem, da bo njegov zapis našel številne bralce. Upam, da bo knjiga primerno ovrednotena tudi v izobraževalnem procesu, saj je zgodba Friderika in Veronike tako pomenljiva, da bi moral biti seznanjen z njo slehernik.

                                                                                        p. dr. Karel Gržan

[1]

»Lahkoživost« ni bila le Friderikova posebnost; bila je pravzaprav način življenja številnih grajskih mož in žena. Na srednjeveških dvorih je bila žena skrbnica otrok in služinčadi, medtem ko je mož večino časa živel na pohodih ter ob lovskih in oblovskih dogodivščinah. Takšen način zakonskega sobivanja lahko razberemo v odnosu med Friderikom II. in Elizabeto Frankopansko, Ulrikom II. in Katarino Branković. Šele renesansa je v zakonsko življenje »vrnila« urejenost.

[2]

»Celjski brez sramu prehajajo izpod praporov starih zmagovalcev zgodovine k novim; imajo neverjetno pretanjen posluh za povezave, ki v zelo kratkem času prinesejo korist. Vse do kneza Ulrika bo takšna, na prvi pogled precej improvizirana, toda v svoji nenačelnosti vendarle dosledna politika v povezavi s premišljenimi intervencijami in kupčijami na ženitnem trgu glavno sredstvo za večanje moči dinastije.« (Grdina, Celjski knezi v Evropi, str. 8)

[3]
Na podlagi raziskav vizitacijskih zapisnikov in zgodovinskih okoliščin sem napisal tudi zgodovinsko povest Friderik in Veronika, ki je izšla 2006. leta pri Mohorjevi družbi; nacionalna televizija  je po njej 2009. leta posnela dokumentarni film Veronika in Friderik. Uredništvo dokumentarnih oddaj, žal, ni sprejelo naslova, ki postavlja na prvo mesto Friderika – ni razumelo vzporednice s Shakespearovo tragedijo     o zaljubljencih iz Verone, ki ima v naslovu najprej ime moškega, torej Romea.

[4]

V Kroniki grofov Celjskih, ki je izšla 1972. leta pri Založbi Obzorja v Mariboru, je napačen prevod: Gairach  je preveden v Žiče namesto v Jurklošter; prav tako je napačno preveden Frasslau v Vransko namesto v Braslovče.

[5]

Prim. Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, str. 224.

[6]

Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, str. 232.

[7]

Tudi zato je pravično, da Frideriku ne pripisujemo te krivde. Splošna Friderikova »krivična« podoba zelo jasno odseva s slike akademskega slikarja Rudija Španzla, saj mu je na njej odvzeto vsako dostojanstvo (fotografija slike v: Katalog razstave Grofje Celjski, Celje 1999, str. 41). Če velja nedolžnost do dokazane krivde, so takšna in drugačna prikazovanja Friderika krivična in zato nedopustna.

[8]

Jože Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991, str. 108.

[9]

To pot, ki poteka skozi Marijino vas, sem delno prehodil in je presenetljiva bližnjica med Planino in Jurkloštrom  po dobro prikritem svetu.

[10]

Več let so vse kartuzijanske  redovne hiše za celjskega grofa Hermana II. opravljale tridesetdnevnico v čast Svetemu duhu. Generalni kapitlji so od svojih postojank leto za letom zahtevali, naj molijo za Celjane, še zlasti za Hermana II. (ki je zgradil kartuzijo Pleterje) in njegovo mater Katarino, ki se je prav tako izkazala kot velika dobrotnica kartuzijanov. Leta 1401 je dala v križnem hodniku jurkloštrske kartuzije postaviti nov oltar, kar je storila v »dušno dobro« svojega moža in sina Hermana.  Vsekakor je bil Herman II. velik dobrotnik kartuzijanov, zato bi mu bilo težko odreči naklonjenost.

[11]

Jože Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991, str. 218.

[12]

Zaradi te samovoljne poteze ga je generalni kapitlelj1424. leta tudi kaznoval, in sicer s tem, da ni smel 40 dni sedeti v samostanski cerkvi na svojem sedežu (Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, str. 218).

[13]

Zupančič Slavec, Družinska povezanost grofov Celjskih, str. 42.

[14]

Npr. Metod Dolenc v »rektorski publikaciji« z naslovom Kazenska pravda zoper Veroniko Deseniško, Ljubljana 1930.

[15]

Prim. Kroniko grofov Celjskih, str. 19-20.

[16]

Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, str. 464.

[17]

Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, str. 463-464.

[18]

Leta 1986 so obnavljali kritino  na samostanski cerkvi. Po izjavah prisotnih domačinov so takrat »star papir«, na podstrešju založene dokumente, zažgali.

[19]

Miloš Rybář  govorice o Veronikini nagrobni plošči zavrača zaradi  grobnih plošč ob cerkvenih vratih. Nadučiteljevo pismo pa potrjuje obstoj Veronikine nagrobne plošče, tako da ne gre le za govorice o njej.

Prim. Miloš Rybář , 800 let Jurkloštra, str. 51.

[20]

Prim. Jože Mlinarič, Kartuziji Žiče in Jurklošter, str. 226.

[21]

Za pomoč pri odkrivanju povezave zgodbe ljubezni med Friderikom in Veroniko s kartuzijo Jurklošter se zahvaljujem: kartuzijanu p. Janezu Krst. Mariji (Josefu) Hollensteinu, knjižničarju kartuzije Pleterje, za pomoč pri odkrivanju arhivskih podatkov; prof. ddr. Igorju Grdini za poglobljen uvid v zgodovinske okoliščine tistega časa; prof. dr. Vladimirju Simiču za pojasnitev poteka čarovniških procesov, posebej verjetnih okoliščin prvega na Slovenskem zoper Veroniko Deseniško; umetnostnemu zgodovinarju Jožetu Curku, ki je s strokovnim uvidom razbral potek preureditve nekdanje kapiteljske dvorane kartuzije Jurklošter v grobno kapelo.