/ odlomek iz četrtega romana /

Naprej se je zgodilo prav tisto, kar je bilo pričakovati. Grofa Friderika II. Celjskega so potem z velikimi mukami naložili na nosila, ki so jih naredili iz količkov iz vinograda in vejevja ter ga štirje ljudje – moj oče Mihael, lovski čuvaj Albin, Veronikin oče Ivek in Veronika odnesli spodaj v leseni dvor, kjer je grof preživel kar cele tri dni in tri noči.

Ob tem je treba poudariti, da je Veronika grofa Friderika vsak dan po štirikrat prevezala, mu vse rane namazala s posebno čudežno mastjo, za vsako rano pa je posebej poskrbela tudi s posebnimi zdravilnimi zelmi. Ob tem pa je grofovo zdravje okrepila tudi s svojim čudežnim napojem.

»Kakšen strup pa je to?« je že drugega dne prišel Friderik II. Celjski toliko k sebi, da se je začel šaliti. »Da me morda ne nameravaš – zastrupiti?!«

Ona pa mu je odvrnila:

»Tale – kot vi rečete – strup, je moja pogrutavščina. Malce melise, malce bezga, malce … hm, ljubezni … veliko zagorskega rdečega vina, pa se tako telo kot tudi človeški duh na hitro okrepita …«

Friderik do tedaj ni veliko verjel v starodavna zelišča, še posebej rad pa se je ognil vsem starim zeliščarkam, ker se je bal njihove čarobne moči. Ob Veroniki pa se je naenkrat počutil kot prerojen, kot povsem nov človek, kot lovec, ki je uplenil največjega sanjskega jelena.

Veronika ni bila samo lepa in pametna, temveč je znala tudi lepo govoriti. Pri tem je bilo Frideriku še posebej všeč, da je znala vse besede obrniti v lepo smer, vedno pa je na koncu ostalo v njih tudi kanček skrivnosti.

»Pa si še samska?« jo je vprašal tretjega dne, ko je opazil, da so se mu rane že skoraj zacelile, na njihovih mestih pa so ostali na koži le rumeni in vijoličasti madeži.

»Lahko bi se tako reklo. A človek, ki živi z naravo, ni nikoli sam. Res pa je, da pravi princ še ni prišel …«

»Pa ga čakaš?«

»Iz dneva v dan vse bolj. A zdi se mi, da ni več daleč jutro, ko bo stopil čez moj prag. Doslej sem njegov obraz videvala v sanjah, zdaj pa se mi že riše vse bolj jasen njegov pravi izraz …«

»Pa je kaj podoben mojemu?« jo je skušal kar na tisti njeni slamljači osvajati Friderik odkrito, čeprav se je zavedal, da ne bo lahek plen. Veronika ni bila dekle za eno noč.

»Morda … Toda rože so mi povedale, da je gospod že oženjen in da bi v njegovem objemu bila zoprna kot kopriva …«

Take besede so Friderika očitno še bolj spodbudile, da se je z njo pogovarjal samo na tak način. Ona pa ga je znala prav po žensko dražiti, ga vabiti k sebi, hkrati pa, ko je prestopil dostojno mejo, tudi na kratko odbiti.

Tretjega dne je Friderik že toliko vstal, da se je s pomočjo dveh močnih palic odvlekel na klopico pred leseni dvor. Tam je očeta Iveka vprašal kar naravnost:

»Pa kako to, da Veronike še niste oddali?«

»Ni prišel še pravi.« Potem pa je še dostavil: »Prestara je, da bi vzela frkolina, hkrati pa prepametna, da bi nasedla bogatinu.«

Založba: Založba ICO,  Mengeš
Leto izdaje: 2016
Obseg: 320 strani
Format: 17 x 24 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• E-EMKA
• BIBLOS