/ odlomek iz knjige: /

Za vse so krive Jackove knjige

V vsaki knjigi je opisano vsaj eno življenje, vsaj ene življenjske sanje. Zato ima vsaka knjiga svojo dušo. Tako kot ni človeka brez duše, tudi knjige ni brez nje. V tej vam predstavljam življenje Antona Prestopca z Javorja pri Šmartnem nad Litijo. V rojstnem listu je bil najprej zapisan kot Perstopec, a gre za zapis priimka, ki se danes zapisuje Prestopec. Dolgo časa je bil Anton povsem neznan. Zdaj pa je dokazano, da je bil res prav on tisti Slovenec, ki je na Aljaski nakopal poldrugo tono zlata. V svojem času je bil eden najbogatejših Američanov. Imel je izjemno srečo, držala pa se ga je tudi velika smola. S poldrugo tono zlata se verjetno dà živeti zelo lepo. Seveda če znaš živeti. Naš rojak pa ni znal. Zato je to zgodba o blesku in prekletstvu zlata, o darilu in mamilu narave, o radosti in pohlepu človeka, o svetlobi in têmi srečne in še bolj izgubljene duše.

Anton Prestopec je bil v mnogih virih naveden kot Anton Stander, marsikje tudi kot Anton Stadler, ponekod tudi kot Anton F. Standard. Zakaj so mu tako spreminjali ime, boste izvedeli v nadaljevanju te knjige. Vsekakor je zdaj nesporno, da je bil Anton Prestopec naše gore list. Doma pa je bil – kot je zapisal ameriški novinar v časniku The Klondike News leta 1898 – v pokrajini Unterkrein (Spodnja Kranjska o. p.), okrožje Litte (Litija o. p.) v Avstriji. Tedaj smo pač spadali pod to državo.

Da smo prišli do prave podobe Antona Prestopca, je v prvi vrsti kriv ameriški pisatelj Jack London, eden najbolj priljubljenih piscev dvajsetega stoletja tudi pri nas. Doma smo imeli lepo knjižnico in med knjigami so bili mnogi pustolovski romani tega pisatelja. Že kot mladenič sem jih prebiral zelo rad. Tisto, kar je opisoval – kot sem ga imenoval – moj Jack, bi se lahko dogajalo tudi v naši lepi domovini, v potoku za našo vasjo, v gozdu pod našimi hribi. Razlika je bila samo v tem, da so bili pogoji na Aljaski veliko bolj neprijazni, nedostopni, tako rekoč nečloveški. A premagovali so jih ljudje, ki bi bili lahko tudi Slovenci. Bili so namreč prav tako trdoživi, vztrajni, neizprosni. Prav zato je bil Jack povsem moj, naš. Enako blizu je bil pred desetletji prebivalcem nekdanje velike države Sovjetske zveze, pa tudi večini bralcev s severne zemeljske oble.

Jackove knjige so imele tisto veliko privlačnost, ki bi jih rad doživljal vsak mladenič – pustolovščino! V primeru Aljaske so bile tovrstne sanje zavite v zlato. V kilograme, celo cele tone zlata. Jack je vse to videl in občutil od blizu. Na njegovo smolo in mojo srečo samo eno leto. Na njegovo smolo zato, ker Antonove zgodbe očitno ni poznal. Branje Jackovih knjig pa me je vseeno privedlo do našega Antona.

Pri raziskovanju življenja in dela so mi pomagali mnogi ljudje. Največ je pri odkrivanju Prestopčeve podobe storila moja radijska sodelavka Valči Nadrah Ravbar. Podobno kot jaz je ure in ure preždela ob računalniku, v knjižnicah, v arhivih. Ob tem svojem raziskovanju je pridobila več dokumentov, ki najbolj zgovorno pričajo o našem znamenitem zlatokopu. Oba so k temu navedle najprej Jackove knjige, pozneje pa tudi drugi namigi. Eden najbolj verodostojnih je skrit v imenitni knjigi Pierra Bertona z naslovom Zlata mrzlica. Tam ima Anton priimek Stander. V knjigi sina enega od glavnih zlatokopov na Aljaski je skoraj na šeststo straneh natančno popisana ena največjih človeških norij našega sveta. Prevedel jo je naš odlični prevajalec Janko Moder iz Dola pri Ljubljani. Osebno sva se z Jankom dobro poznala in se tudi medsebojno občudovala, saj sva oba s knjižnim delom malce pretiravala. Prav prevajalec Moder je slovenske bralce opozoril, da Anton Stander ni pravi Avstrijec, temveč naše gore list. Zato je v zavihku knjige nagovoril bralce, naj se mu javijo, če ve kdo kaj več o Antonu. Drugega odziva, razen Valčinega in mojega, na žalost ni dobil. Moder je umrl komaj dobro leto po mojem prvem potepanju po Aljaski. O tem sem tedaj napisal dve knjigi in sicer Prekletstvo zlata in Izgubljen na Aljaski. Zaradi Jackovih knjig sem se namreč tja podal najprej leta 2005, po Valčinih in mojih natančnejših odkritjih pa ponovno leta 2018. Tako sem prišel bližje Prestopčevi podobi. Pri tem so mi pomagali raziskovalec rodovnika Jože Sinigoj, različne ustanove, s svojo izjemno vnemo in srčnostjo pa tudi zakonca Murnc z Javorja.

Vsaka knjiga skuša prikazati svojevrstne sanje. Ta govori o sreči našega Antona, predvsem pa o tem, kako je zaradi poldruge tone zlata prodal svojo dušo hudiču. Mnogi namigujejo, da je bil skrit v ženski podobi. Pa to bržčas ne drži. Sicer pa presodite sami …

Anton Prestopec z Javorja pri Šmartnem.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2018
Obseg: 200 strani
Format: 24,5 x 17,5 cm
Naklada: 400 izvodov, trde platnice, barvne slike

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL