/ odlomek iz knjige /

Potem pa …

Naenkrat sta začela na vso moč, sinhroniziano skoraj kot v risankah, zehati Mici in Vici.

Mici je kmalu po globokem zehanju izjavila:

»Jaz glem spat!«

»Kako, spat?!« je bila šokirana Suzi. »Saj sta me sama prosila, da bi rada počakala novo leto pa rakete …«

»Jaz sem tudi zaspan!« je dodal Vici in se obrnil na drugo stran.

Po hitrem partnerskem posvetu je Maži svoji izbranki pametno predlagal:

»Ah, saj sploh ne vesta, kaj je to silvestrovo, za rakete jima je figo mar, za novo leto pa še bolj … Lepo ju bom slekel in položil na zgornji pograd, pa bo … Saj nimata vidva, Erjavca, no, vi trije z Nejčkom vred, nič proti, če ju začasno dam spat kar v vašem bivalnem prostoru …«

»Seveda lahko, ju bomo imeli vsaj na očeh.«

»Opolnoči pa ju bomo zbudili in bomo skupaj nazdravili … z otroškim šampanjčkom.«

»Seveda, seveda, tako bo še najbolj prav!«

In tako ju je Maži spravil spat.

Kmalu zatem se je prijel za glavo Nejko, se popraskal po čelu, si povrtal obe nosnici do skrajnih globin, kot da bi iskal nafto, ob tem pa jasno in glasno izjavil:

»Glava me boli. Ne vem, če ne bom šel tudi jaz kar spat … Signala itak ni.«

Tedaj sem stopila v akcijo jaz:

»Nejc, saj vendar nisi več otrok! Ti pa boš že počakal polnoč in ognjemet. Samo zaradi tebe smo kupili rakete!«

Nejc pa nič.

Ob podobnih situacijah bi se takoj zapodil vame, me ful okregal ali vsaj obrcal. Tokrat pa nič.

Ko je spoznala tudi matka, da je z njim nekaj hudo narobe, je stopila k njemu in mu rekla:

»Tole bo od gorskega zraka. Pa zato, ker na tekmovanju nisi zmagal. Pa ker smo pozabili na čokolino in si revež ostal samo ob Viki kremi. Pa …«

»Mami, tako slabo se počutim. Kar na bruhanje mi gre …«

»No, saj sem ti že večkrat rekla, da se Viki krema jé skupaj s kruhom, ne pa sama.«

Na koncu smo se odločili, da se je Nejko ulegel na spodnji pograd, tam pa povsem obmiroval. Celo iPad ga ni več zanimal. Šlo je za ful ganjiv prizor: kot kak angelček iz nebes je zadremal z iPadom v rokah …

Nato se je slabost – očitno je šlo to po letih navzdol – lotila še mene.

»Mami, ali imaš kak aspirin?« sem tako tiho vprašala matko, da me niti Val ni mogel slišati.

»Kako, ali te kaj boli?«

»Ne vem, kaj mi je. V glavi mi je naenkrat začelo noro butati.«

»Čakaj, ali imaš menstruacijo?«

»Nimam, pa mi vseeno buta.«

Matka je takoj odšla po aspirine v predprostor, tja, kjer je na vso moč razgrajal agregat. Tam smo pač na klinu pustili vrečko z zdravili.

Ko pa je stopila čez prag, se je sesula na tla, kot je bila dolga in široka.

»Ja, Maša, si pa res ful zadeta!« je bil ogorčen nad njo naš fotrček sila iskreno, ko pa je sam ves dan abstiniral. Taki alkoholiki, ki ga en dan potankajo cel sod, naslednjega pa nič, so najhujši moralisti.

Ker je blizu vrat sedel Maži, je prvi skočil k njej on in jo pobral s tal.

Matka je ob padcu očitno res za hip popolnoma izgubila zavest. Ko jo je Maži pobral in jo kot vrečo postavil na klop, nas je vse bedasto pogledala, ob tem pa izjavila:

»Kje pa sem? Kva dugaja?!«

Fotrček pa je skušal biti še naprej ves vzgojen:

»Drugič pa alkota ne pij! Saj sama veš, da ga malo neseš!«

Maži je potem zaprl lesene duri zelo na tesno, da nam vsaj ropotanje agregata ne bi preveč paralo živcev.

Komaj sem pogoltnila aspirin skozi grlo, že se je na klopi zavrtela Suzi tako nesrečno, da je padla pred vsemi nami na tla. Iz ust pa ji je pri tem prišel čuden izbljuvek.

»Madonca, a zdaj pa še ti?!« se je ustrašil Maži. »Še nikoli nisi bila toliko pijana, da bi se valjala po tleh.«

Od Suzi pa čista nula. Nula koma nula.

Maži je pokleknil k njej in jo stresel:

»Mucica, žabica, podganica, le kaj ga biksaš!«

Ko pa je spoznal, da misli resno in da sploh ne gre za njeno silvestrsko monodramo, jo je ročno položil k spečemu Nejku na spodnji pograd.

»Ah, tele ženščine!« si je potem pomel roki med seboj, kot bi opravil najbolj umazano delo na svetu. »Niti pošteno se ga ne znajo napiti!«

Suzi je ob njegovih neprimernih pripombah sicer odprla oči – podobno kot Nejko –, vendar sploh ni ugovarjala.

Nato je pogledal z belimi še moj Val.

»A veš, srčica moja, da bom tudi jaz enega vzel … Aspirinčka … Počutim se nekam klavrno … Ves sem čudno omotičen …«

In je na suho pogoltnil tudi on aspirin iz naše skupne zaloge.

Ni minilo niti pet sekund, ko sta se za glavo prijela še oba možakarja:

»Tudi meni jo bo razneslo … tole bučo preklemano. Da nam ni tisti Niko kaj dal v pijačo!«

»Meni tudi. Pa sem mi je zdelo, da sem se medtem že do konca streznil … Zdaj pa sem spet pijan ko čep!« je priznal tudi Maži iskreno.

»Ampak … ampak … ampak …« je začel jecljati naš Johan, kot da mu nekaj ne gre v račun. »Otroci niso pili prav nič alkota, pa so kljub temu precej zdelani.«

»Ženski sta ga res nalivali, a spet ne toliko, da bi lahko izgubljali zavest.«

»Nekaj je tu hudo narobe!«

»Hudo!«

Prvi trenutek sem pomislila, da se nam maščuje duh prejšnjega najemnika koče. Tistega, ki si je pred božičem pognal kroglo v glavo. Vse je mogoče.

A ker sem po naravi racionalni tip človeka, kar se za bodočo slovenistko, zaposleno kot detektivko, tudi spodobi, sem to možnost zavrgla že v samem nizkem štartu. Preprosto ne pije vode.

Potem se je še krepkeje zagrabil za glavo Maži, tako močno zagrabil, kot bi hotel preprečiti, da bi se mu razletela. Ob tem pa je doživel pravo vzhodnjaško razsvetljenje po Budi.

Razsvetljenje v obliki agregata, ki je dajal merliht.

»Plin!« je zarjovel kot samotni lev v puščavi, ko zagleda antilopo.

»Kakšen plin?!« je zbegano pogledal naš fotrček.

»Ja, valjda, plin je to in nič drugega!« je prikimal Val in se opotekel kot sklamfan klobuk proti vratom. Jaz pa za njim.

»Brž ugasni tisti presneti agregat!« je zavpil naš Johi nad Mažijem, ki je bil najbližje vratom in zato tudi morilskemu stroju v zastrešju.

To je Maži tudi takoj storil, in sicer tako, da mu je vzel bencin. No, gorivo. Obrnil je samo ročko in … Zlovešča naprava je nekaj trenutkov še hropla, potem pa je v koči nastopila tišina.

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2015
Obseg: 150 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 800 izvodov trde platnice
Informacije o možnem nakupu: razprodano

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL