Project Description

Simon Gregorčič – Izid September 2019

SREČANJE S SMRTJO

            Vsak človek živi predvsem sam. Sam v krogu svoje družine, sam v šoli s sošolci, sam v vasi. Na videz se sicer zdi, da je drugače tesno povezan z mnogimi ljudmi, toda nitke so vedno zelo tenke, krhke, komajda opazne. Velikokrat pa celo samo navidezne. To pa se vedno izkaže predvsem v usodnih trenutkih.

            Ko Simonu – doma so mu rekli Šimen, pa tudi Šime – ni bilo niti dvanajst let, je prišlo do njegovega prvega usodnega trenutka. Ovce je sicer pasel že od četrtega leta naprej, pa tudi drugače je moral poprijeti še kot šolar za vsako delo. Kljub temu pa ni pričakoval, da bodo drugi tako zgodaj in tako močno posegli v njegovo življenje. Na Vrsnem se je namreč nekega poznega poletja leta 1856 znašel očetov sorodnik s Krna, kaplan Anton Gregorčič. Bil je vsepovsod spoštovan duhovnik. Preprosti ljudje so Antonu največkrat rekli samo gospod. Dobro se je namreč razumel tako s preprostimi ljudmi kot z izobraženci, pa najsi so bili to učitelji, zdravniki ali odvetniki. Bil je namreč široko razgledan, imel pa je še posebej veliko veselje do prebiranja verzov. In prav ta gospod je opazil, da ima Simon posebno bistro glavo in da se vse hitro zapomni. Zato je tistega poletja rekel Simonovemu očetu:

            „Jernej, nikjer ni rečeno, da mora domačijo prevzeti prav prvi sin … Lahko to stori drugi ali tretji. Tale tvoj prvi sin … Šimen … je tako nadpovprečno pameten, da bi ga vsekakor moral dati v šole v dolino …“

            Pomolčeva dva nad tem nista bila prav nič navdušena. Simon jim je že veliko pomagal pri delu, pa tudi drugače bi bil resnično primeren za nadaljevalca Pomolčevega rodu. Bil je priden, vztrajen in pošten, povrhu pa je imel domači kraj izjemno rad. Takih ljudi pa niti med starejšimi ni bilo veliko.

            „Le kako naj ga pošljem v šole, ko pa nimamo nobenega denarja!“ se je uprl oče Jernej. „Pa tudi premlad je še, da bi šel v mesto.“

            Res so bile v zadnjem času letine nenavadno slabe, zemlja pa nasploh vse bolj skopa in neradodarna …

            Ko je Simon slišal, da bi moral oditi iz svojega planinskega raja, je tudi sam dobil občutek, kot da se ga starša želita – znebiti! Ob tej misli mu je bilo pri duši zelo trpko. Po drugi strani pa mu je bil pogled v dolino, tja dol, kjer se je v soncu večkrat lesketala Soča, po svoje ljub. Morda pa ga velika zelena reka nekoč res odpelje daleč proč od doma, vse tja do velikega mesta …

            Potem se je čez noč vse zasukalo tako na hitro, da je to komajda dojel. Oče je odšel na delo na Koroško, kjer je garal ko črna živina pri podiranju lesa, po njega pa je prišel gospod in ga meni nič tebi nič odpeljal – v Gorico v internat!

            Na začetku se mu je zdelo, kot da so ga vtaknili v zapor. Stanoval je v desetkrat večji hiši, kot so jo imeli doma, v internatu je bilo toliko otrok, da si jim ni mogel zapomniti niti obrazov, učitelji in vzgojitelji pa so bili tako strogi, kot bi bili pred njimi sami zaporniki, ne pa mlade, mile dušice. Pa tudi okoli njih so bile same velike hiše, široke ceste, na ducate trgovin. Zrak pa tako zadušljiv, da mu je šlo noč in dan na kašljanje.

            „O, kje je zdaj moj vrsenski planinski raj!“ je noč in dan mislil samo na domači kraj. „In kdaj bodo oče prišli pome? In zakaj morati biti sam, tako presneto sam? Ali mati res prav nič ne čutijo do njega?“

            Šolskim pravilom se je podredil le delno. Misli so se mu pač vse preveč mudile na Vrsnem. Zato njegova prirojena bistrost ni prišla do izraza. Vse, kar pa je napisal na papir, pa je bilo povezano z domačim krajem. Tudi njegov prvi znameniti spis. Takole je zapisal:

            „Moj dom je deset ur daleč od Gorice proti severu. Če hočem iti domov, moram iti skozi Solkan, Plave, Kanal, Ročin, Uče in Kamne. Iz Kamna pa je še pol ure po hribu navzgor. Moj dom je majhna vas. V vasi ni nobene cerkve. K maši hodimo v sosednjo vas. Spada pod libušenjsko kaplanijo in pod tolminsko faro. Proti severu jo meji gora Krn, ki je visoka čez sedem tisoč čevljev. Pod hribom teče Soča, proti jugu stoji gora Matajur, proti vzhodu in zahodu pa drugi, manj{i vrhovi. Kjer stoji vas, je planjava. Okoli vasi so polja. Zemlja je rodovitna, posebno bogati so sadovnjaki. Pol ure proti severu je mlin, ki stoji ob potoku. Proti severu so senožeti.”

            Kljub svetlim utrinkom je v šoli – padel!

            Simonu se je to zdelo kar prav. Bo vsaj lahko odšel nazaj, nazaj v svoj planinski raj. A gospod Anton mu je dal še eno priložnost. Močno ga je okaral, mu pomagal z denarjem in ga ponovno vpisal v prvi razred latinske šole.

            In – Simon ga tokrat ni razočaral. Naenkrat mu je steklo. Celo več! Ko je spoznal delo nekaterih velikih pesnikov – recimo Danteja in Prešerna – je tudi sam, predvsem sebi v tolažbo, začel skladati verze. To ga je navdalo z nenavadnim zadoščenjem. Če svojega raja ne more uživati od blizu, si to lahko zamisli v svoji glavi. Z verzi lahko poleti daleč stran od še tako trpkega vsakdana.

            Tako so že v latinski šoli nastali njegovi prvi verzi …

            S šolanjem v Gorici je povezana še ena grenka izkušnja. Srečanje s smrtjo. Pravzaprav se z njo ni srečal na šolanju, temveč ob prihodu domov. Ko je prvo šolanje izdelal z odliko, se je na sam cesarjev rojstni dan, sedemnajstega avgusta, s takšnim veseljem vračal domov na počitnice, da bi ga kmalu razneslo od sreče in ponosa. Pričakoval je, da ga bodo doma navdušeno sprejeli tako starši kot bratje in sestre, seveda pa ga bo še posebej pohvalil gospod.

            Toda ko je prispel na Vrsno, ga je pred domačo hišo pričakal bel pokrov – pokrov krste, prislonjen pred vhodom na zid.

            Kot mesečen je odplaval v notranjost hiše. Tam pa je v zatemnjeni sobi na mrtvaškem odru ležal njihov najmlajši – Jakob! Pred nekaj dnevi je dočakal tretje leto svojega življenja! Simonu se je zdelo, da spi mirno kot angelček …

            Srečanje z bratovo smrtjo ga je navdalo s tako žalostjo, da bi najraje umrl še sam. Ves svet je en sam velik nesporazum, en sam velik nesmisel, ena sama velika smrt. Jakob ni začel niti še dobro živeti, pa se je že podal med angelčke. Krivica, kakšna krivica življenja!

            Ko je hotel svojo bolečino izpovedati vsaj gospodu Antonu, pa mu je le-ta dejal:

            „Za majhnim otrokom ne smemo jokati ali žalovati … Človek ne sme soditi o božji volji … Taka je bila pač božja volja …“

            Simon je po tem srečanju s smrtjo vendarle nekoliko lažje odšel nazaj v dolino.  Pa čeprav je tam še naprej ostajal predvsem sam. Srečanje z bratovo smrtjo pa  ga je zaznamovalo za vse življenje.

2.

SREČANJE S SMRTJO

            Vsak človek živi predvsem sam. Sam v krogu svoje družine, sam v šoli s sošolci, sam v vasi. Na videz se sicer zdi, da je drugače tesno povezan z mnogimi ljudmi, toda nitke so vedno zelo tenke, krhke, komajda opazne. Velikokrat pa celo samo navidezne. To pa se vedno izkaže predvsem v usodnih trenutkih.

            Ko Simonu – doma so mu rekli Šimen, pa tudi Šime – ni bilo niti dvanajst let, je prišlo do njegovega prvega usodnega trenutka. Ovce je sicer pasel že od četrtega leta naprej, pa tudi drugače je moral poprijeti še kot šolar za vsako delo. Kljub temu pa ni pričakoval, da bodo drugi tako zgodaj in tako močno posegli v njegovo življenje. Na Vrsnem se je namreč nekega poznega poletja leta 1856 znašel očetov sorodnik s Krna, kaplan Anton Gregorčič. Bil je vsepovsod spoštovan duhovnik. Preprosti ljudje so Antonu največkrat rekli samo gospod. Dobro se je namreč razumel tako s preprostimi ljudmi kot z izobraženci, pa najsi so bili to učitelji, zdravniki ali odvetniki. Bil je namreč široko razgledan, imel pa je še posebej veliko veselje do prebiranja verzov. In prav ta gospod je opazil, da ima Simon posebno bistro glavo in da se vse hitro zapomni. Zato je tistega poletja rekel Simonovemu očetu:

            „Jernej, nikjer ni rečeno, da mora domačijo prevzeti prav prvi sin … Lahko to stori drugi ali tretji. Tale tvoj prvi sin … Šimen … je tako nadpovprečno pameten, da bi ga vsekakor moral dati v šole v dolino …“

            Pomolčeva dva nad tem nista bila prav nič navdušena. Simon jim je že veliko pomagal pri delu, pa tudi drugače bi bil resnično primeren za nadaljevalca Pomolčevega rodu. Bil je priden, vztrajen in pošten, povrhu pa je imel domači kraj izjemno rad. Takih ljudi pa niti med starejšimi ni bilo veliko.

            „Le kako naj ga pošljem v šole, ko pa nimamo nobenega denarja!“ se je uprl oče Jernej. „Pa tudi premlad je še, da bi šel v mesto.“

            Res so bile v zadnjem času letine nenavadno slabe, zemlja pa nasploh vse bolj skopa in neradodarna …

            Ko je Simon slišal, da bi moral oditi iz svojega planinskega raja, je tudi sam dobil občutek, kot da se ga starša želita – znebiti! Ob tej misli mu je bilo pri duši zelo trpko. Po drugi strani pa mu je bil pogled v dolino, tja dol, kjer se je v soncu večkrat lesketala Soča, po svoje ljub. Morda pa ga velika zelena reka nekoč res odpelje daleč proč od doma, vse tja do velikega mesta …

            Potem se je čez noč vse zasukalo tako na hitro, da je to komajda dojel. Oče je odšel na delo na Koroško, kjer je garal ko črna živina pri podiranju lesa, po njega pa je prišel gospod in ga meni nič tebi nič odpeljal – v Gorico v internat!

            Na začetku se mu je zdelo, kot da so ga vtaknili v zapor. Stanoval je v desetkrat večji hiši, kot so jo imeli doma, v internatu je bilo toliko otrok, da si jim ni mogel zapomniti niti obrazov, učitelji in vzgojitelji pa so bili tako strogi, kot bi bili pred njimi sami zaporniki, ne pa mlade, mile dušice. Pa tudi okoli njih so bile same velike hiše, široke ceste, na ducate trgovin. Zrak pa tako zadušljiv, da mu je šlo noč in dan na kašljanje.

            „O, kje je zdaj moj vrsenski planinski raj!“ je noč in dan mislil samo na domači kraj. „In kdaj bodo oče prišli pome? In zakaj morati biti sam, tako presneto sam? Ali mati res prav nič ne čutijo do njega?“

            Šolskim pravilom se je podredil le delno. Misli so se mu pač vse preveč mudile na Vrsnem. Zato njegova prirojena bistrost ni prišla do izraza. Vse, kar pa je napisal na papir, pa je bilo povezano z domačim krajem. Tudi njegov prvi znameniti spis. Takole je zapisal:

            „Moj dom je deset ur daleč od Gorice proti severu. Če hočem iti domov, moram iti skozi Solkan, Plave, Kanal, Ročin, Uče in Kamne. Iz Kamna pa je še pol ure po hribu navzgor. Moj dom je majhna vas. V vasi ni nobene cerkve. K maši hodimo v sosednjo vas. Spada pod libušenjsko kaplanijo in pod tolminsko faro. Proti severu jo meji gora Krn, ki je visoka čez sedem tisoč čevljev. Pod hribom teče Soča, proti jugu stoji gora Matajur, proti vzhodu in zahodu pa drugi, manj{i vrhovi. Kjer stoji vas, je planjava. Okoli vasi so polja. Zemlja je rodovitna, posebno bogati so sadovnjaki. Pol ure proti severu je mlin, ki stoji ob potoku. Proti severu so senožeti.”

            Kljub svetlim utrinkom je v šoli – padel!

            Simonu se je to zdelo kar prav. Bo vsaj lahko odšel nazaj, nazaj v svoj planinski raj. A gospod Anton mu je dal še eno priložnost. Močno ga je okaral, mu pomagal z denarjem in ga ponovno vpisal v prvi razred latinske šole.

            In – Simon ga tokrat ni razočaral. Naenkrat mu je steklo. Celo več! Ko je spoznal delo nekaterih velikih pesnikov – recimo Danteja in Prešerna – je tudi sam, predvsem sebi v tolažbo, začel skladati verze. To ga je navdalo z nenavadnim zadoščenjem. Če svojega raja ne more uživati od blizu, si to lahko zamisli v svoji glavi. Z verzi lahko poleti daleč stran od še tako trpkega vsakdana.

            Tako so že v latinski šoli nastali njegovi prvi verzi …

            S šolanjem v Gorici je povezana še ena grenka izkušnja. Srečanje s smrtjo. Pravzaprav se z njo ni srečal na šolanju, temveč ob prihodu domov. Ko je prvo šolanje izdelal z odliko, se je na sam cesarjev rojstni dan, sedemnajstega avgusta, s takšnim veseljem vračal domov na počitnice, da bi ga kmalu razneslo od sreče in ponosa. Pričakoval je, da ga bodo doma navdušeno sprejeli tako starši kot bratje in sestre, seveda pa ga bo še posebej pohvalil gospod.

            Toda ko je prispel na Vrsno, ga je pred domačo hišo pričakal bel pokrov – pokrov krste, prislonjen pred vhodom na zid.

            Kot mesečen je odplaval v notranjost hiše. Tam pa je v zatemnjeni sobi na mrtvaškem odru ležal njihov najmlajši – Jakob! Pred nekaj dnevi je dočakal tretje leto svojega življenja! Simonu se je zdelo, da spi mirno kot angelček …

            Srečanje z bratovo smrtjo ga je navdalo s tako žalostjo, da bi najraje umrl še sam. Ves svet je en sam velik nesporazum, en sam velik nesmisel, ena sama velika smrt. Jakob ni začel niti še dobro živeti, pa se je že podal med angelčke. Krivica, kakšna krivica življenja!

            Ko je hotel svojo bolečino izpovedati vsaj gospodu Antonu, pa mu je le-ta dejal:

            „Za majhnim otrokom ne smemo jokati ali žalovati … Človek ne sme soditi o božji volji … Taka je bila pač božja volja …“

            Simon je po tem srečanju s smrtjo vendarle nekoliko lažje odšel nazaj v dolino.  Pa čeprav je tam še naprej ostajal predvsem sam. Srečanje z bratovo smrtjo pa  ga je zaznamovalo za vse življenje.

SAM

                                               Gorjé mu, ki v nesreči biva sam;

                                               A srečen ni, kdor srečo vživa sam!

                                               Imaš-li, brate, mnogo od nebes,

                                               od bratov ne obračaj mi očes!

                                               Duh plemeniti sam bo nosil bóli,

                                               a sreče vžival sam ne boš nikoli.

                                                           Odpri srce, odpri roké,

                                                           otiraj bratovske solzé,

                                                           sirotam olajšuj gorjé.

                                               Kedór pa srečo vživa sam,

                                               naj še solze preliva sam!    

Založba: Karantanija Ljubljana, 2019
Urednika in jezikovno pregledala: Viktorija Muha
Oblikovala: Andreja Uranič
Fotografije: Ivan Sivec in arhivno gradivo
Tisk: ABO grafika
Naklada: 700 izvodov
Drugi podatki: trde platnice, barvne fotografije