VRAG BRUSI KREMPLJE

KAKŠNE FINTE IMA STARA LAMPA NA ZAČETKU ŠOLSKEGA LETA – ZAKAJ JE RAVNATELJ PLEŠKO VES OBUPAN – ALI JE KOLESARJENJE RES BOLJ ZDRAVO – KDOR FOTOGRAFIRA, IMA VEČ OD ŽIVLJENJA – PRAZNIK ČRNIH MAČKOV – ALI IMA STARA LAMPA RES MOKRO V COPATIH

Dolgo smo molčali. Kaže, da je tole sila nenavadno in po svoje srhljivo zgodbo držal v krempljih sam vrag. Ni nam znano, zakaj je toliko popustil, da jo lahko povemo tudi vam. Morda si hoče samo v miru nabrusiti svoje koničaste kremplje. Ali pa se hoče z vsemi nami le poigrati. Zato vas moramo kljub vsemu opozoriti, da je branje tele zgodbe zelo nevarno. Priporočamo jo samo tistim z močnimi živci. Pa še ti naj ne gledajo preveč naokoli, kajti lahko vas kje izza grmovja opazuje sam vrag, ki noč in dan preži na mehkužneže. Treba je vedeti, da ima vrag na svoji skrbi vse zaklade sveta, potemtakem tudi tega izpod Kamniških planin. Pri vsem tem pa ne vemo, koliko časa si bo vrag pilil nohte. Lahko se tamle za vašim grmom naenkrat premisli in nemudoma poseže v dogajanje.

Začelo se je tik pred petkom, trinajstega. Pomeni: na četrtek, ki stoji prav pred vrati petka, ki je bil še trinajsti povrhu. Profesorica za materin vsakih nekaj sekund zavzdihnila:

»Me prav zanima, kdo si je izmislil tole neumno šolo?!«

Učenci slavnega 7. a bi ji radi enoglasno odvrnili:

»Mi že ne, draga naša Stara Lampa …« Pa si niso upali niti pisniti. Svojo razredničarko so imeli preveč radi. Radi, kot imaš rad sosedovega psička, ki kar naprej nekaj bevska, po drugi plati pa ti prijazno mahlja z repkom. Prav zato so ji tudi dali tako ljubkovalno ime. Stara so ji pravili zato, ker je bila le nekaj mesecev mlajša od njihove predpotopne šole. Lampa pa zato, ker je hotela povsod svetiti zraven. Delovala je pod geslom: To in to se je zgodilo samo v primeru, če je bila ona prisotna. Če Lampe ni bilo ali če o dogodku ni rekla niti besedice, se ni zgodilo prav nič.

Tistega jesenskega dne so se na podstrešju njene osivele glavice rodile tele zgodovinske besede:

»Ljubčki moji, kako bi bilo, če bi odšli na strokovno ekskurzijo?!«

Nad vsem drugim, kar je bilo boljše od pouka, je bil slavni 7. a vedno takoj navdušen. Čakajte, pozabili smo vam povedati, zakaj so mu pravili ‘slavni’. Hja, zato, ker je pod Lampinim vodstvom kljub vsemu prišel že skoraj do praga male mature.

»Ampak ne s kolesi!« sta v en glas zaklicala Iztok in Blaž iz zadnje klopi, kjer sta imela svoje osvobojeno ozemlje. Tam sta namreč lahko v miru potapljala ladjice, prepisovala naloge od sošolk in pripravljala načrte za svoje velike pustolovščine. Ker pa sta bila oba odprte glave tudi tedaj, ko nista zehala, sta vso šolsko učenost vsrkavala nekako spotoma, tako na hitro, da se je še Lampa samo čudila, kako pomaga čokolino pri rasti najstnikov.

»Kolesa so najbolj zdrav pripomoček na svetu. Ko je Karel Draiss …«

»Zdaj bo pa spet pet ur nakladala o kolesih!« sta zavila z očmi sošolca, ki nista imela nič proti biciklom, toda kar je bilo preveč, je bilo pa preveč. Vsi drugi so že leta in leta odhajali na ekskurzije, na izlete, na takšne in drugačne šolske dneve le z avtobusi. Samo tisti, ki jih je jemala Stara Lampa s seboj, so se morali podajati na pot s kolesi ter se pri tem še delati, kako so srečni.

»Pleško bo znorel, če mu omenim avtobus …« je po resnici povedala Stara Lampa. Ravnatelj Pleško je imel to grdo navado, da je šolo jemal samo skozi tolarje, vse drugo mu je bila deveta briga. Po šoli se je postavljal kot petelin na gnoju – bil je pač eden redkih moških – toda njegove kokoške so ga vsak odmor tako glasno prekoko-dakale, da se je v svoji pisarni počutil kot mokra kura. Ampak finance je vseeno trdno držal v svojih rokah.

Kljub pomislekom je Lampa odločno odkorakala iz razreda naravnost v njegovo pisarno. Kaj se je dogajalo pri Plešku, zgodovina molči, pomembno pa je, da je prišlo do pozitivnega sklepa. Slavni 7. a gre lahko naslednjega dne na strokovno ekskurzijo – s kolesi! Stara Lampa je s tako ihto pometla s svojim staromodnim krilom po razredu, da bi ji še smetarji lahko dali prvo nagrado za čiščenje šolskih prostorov.

»Je že prav, da imamo njo za razredničarko …« je prikimal Blaž proti Iztoku, ki si je od razburjenja, da že kar na začetku šolskega leta ne bodo imeli pouka, veselo vrtal po nosu.

»Pa čeprav ima večkrat mokro v copatih …« ga je postavil na trdna tla prijatelj. Kadar se je Lampa spomnila kakšne posebno velike neumnosti, so ji vrgli v zobe mokre copate.

Razred so v nekaj sekundah iz rokoborbnega igrišča, bojišča s kredami in vreščalnice spremenili v znosen vzgojni prostor. Vse iz spoštovanja do Stare Lampe. Kar je bilo res, je bilo res: upala si je pripraviti izlet tudi sredi pisanja vseh drugih šolskih nalog, prav tako pa brez sramu tudi na začetku šolskega leta. Tako sposobnih razredničark je bilo malo pod svetlim soncem.

»Tako sem ga stisnila v kot, da niti pisniti ni upal!« je stopala Lampa po razredu gor in dol, tu in tam brcnila kredo, z lic pa ji žarelo zmagoslavje poosebljene boginje Viktorije. Pleško je bil toliko pameten, da se z najglasnejšo kokodajso pač ni hotel zaplesti v prepir.

»Kam pa gremo … na ekskurzijo?«

»Ve se, v Kamniški lepi kot!« je na glas razmišljal Iztok. Medtem ko so se drugi vozili z avtobusi, vlaki ali celo letali po Sloveniji, so se morali oni zmeraj zadovoljiti z izleti v bližino domače šole. »Kakšna sreča, da smo prav mi Lampina sedemindvajseta generacija!«

»Bodi tiho, da se ne premisli« so mu očitajoče zaklicali na ves glas sošolci. Radi bi dali priznanje Lampi, ker se je zmeraj znala tako nadčloveško bojevati za slavni 7. a. Bolje je imeti vrabca v roki kot pa goloba na strehi. Lahko bi se zgodilo, da bi čakali na pošten prost dan še celo večnost, tja do Martina, ko so navadno tudi drugim učiteljem toliko popustili živci, da so se vrstile tako imenovane strokovne ekskurzije kar dan za dnem.

Založba: Državna založba Slovenije, Ljubljana
Leto izdaje: 1996
Obseg: 238 strani
Format: 20 x 13 cm
Naklada: 3.000 izvodov, broširano

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL