Valentin Vodnik.

Prvi slovenski pesnik. Pesmi so seveda zlagali pred njim že drugi, a nihče ni povedal v našem jeziku tako lepo, mehko in hkrati preprosto, navdušeno in domoljubno, hudomušno in resnobno. In to o nas, Kranjcih, Slovencih. Njegove pesmi so navduševale sodobnike, iz njih so črpali navdih tudi mnogi rodovi za njim.

Prvi slovenski časnikar. Na slovenskih tleh so že pred tem izhajali časniki, a samo v nemškem jeziku. Videti je bilo, kot da na tem ozemlju ni radovednežev, ki bi jih zanimalo domače in svetovno dogajanje. Vodnik pa je v domačem jeziku začel izdajati časnik, ki je bil namenjen prav slovensko govorečim bralcem.

Prvi pisec strokovnih spisov. Pisec tako šolskih učbenikov v slovenskem jeziku kot prevajalec tujih priročnikov. Na mnogih področjih je tudi glede tega oral ledino. Smelo dejanje, h kateremu se še danes vračajo vsi tisti, ki se zavedajo, da prihodnost raste iz preteklosti, da je drevo močno samo toliko, kot so globoke korenine.

Predvsem pa veliki slovenski domoljub. Še danes nam je lahko vsem za zgled, predvsem za zgled, kaj lahko stori en sam človek za svoje ljudstvo, za svoj narod, za svojo domovino. Vodnik ni nikoli pristajal na mišljenje, da se nekaj ne splača, da en sam človek ne more premakniti ničesar, da je posameznik samo bilka v vetru.

In kot tak nas gleda tudi še danes iz daljave in se nam čudi, zakaj smo predvsem v tem času tako mlačni, medli, omahljivi. Neslišno nam govori:

»Sloven’c, tvoja zemlja je zdrava!«

Ti pa, Slovenec, kar stojiš, cepetaš na mestu, čakaš, da te bo odnesel prvi vetrič. če boš še naprej ostal tak, kot si, te čez sto, dvesto, tristo let ne bo več.

V pišu vetra se slišijo tudi naslednje pesnikove besede:

»Verjemi mi, dragi Slovenec, bil sem skromen, nič kolikokrat po krivici poteptan, zavržen, odrezan od belega kruha. A vseeno sem hodil po svetu z dvignjeno glavo, v mislih sem imel vedno širšo skupnost. Pri tem pa sem ves čas sveto verjel v Boga, v Boga, ki nam pomaga tudi v najhujših trenutkih. Zato sem vedno šel naprej.

Treba je biti vztrajen, trdoživ, spreten, predvsem pa vedno ponosen Slovenec, pravi sin slovenske zemlje, trden v svojih krščanskih vrednotah in potrpežljiv v preizkušnjah in padcih. Podobne stvari, kot je bil moj trenutek zemeljskega življenja, so doživljali že mnogi moji oziroma naši predniki. Obstali pa so zato, ker so se na našem velikem prepihu, ki je hkrati tudi križišče in stičišče različnih jezikov in kultur, vedno obrnili k svojim koreninam.

Zato, Slovenec, ne bodi tako naveličan življenja, zato obrni žalost na veselje, zato skušaj dojeti smisel poti naših prednikov.«

In tako nas stezica kar sama pripelje na začetek poti Valentina Vodnika, k rojstvu, k začetku življenjske poti, k njegovim prvim koreninicam bivanja na slovenski zemlji.

Svetlobo tega našega prelepega sveta je Valentin zagledal leta Gospodovega 1758, 3. februarja. Torej takoj po svečnici. Po prvem pomladnem upanju. V gostilni Žibert na Trati, to je v majhni vasi med Šentvidom nad Ljubljano in Dravljami. Gostilni so rekli Pri kamniti mizi. Tam je preživel prva štiri leta. Ded je zatem kupil hišo in posestvo v Zgornji Šiški, kamor se je preneslo tudi ime Pri kamniti mizi.

Za trenutek se pomudimo pri življenjepisu našega prvega pesnika, kot ga je pri osemintridesetih letih napisal na kratko kar sam. Morda ga je k temu nagovorila prva slutnja smrti, mogoče se je k pisanju podal zato, da bi razložil bralcem svoje poreklo. Morebiti pa tudi zato, da bi vsem naslovljencem svojega dela pokazal, da je tudi samo eden izmed njih.

Takole je o sebi zapisal leta 1796:

»Rojen sem 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Zgornji Šiški pri Žibertu. Mojemu očetu je bilo ime Jožef, materi pa Jera, dekliški priimek je imela Pance. Doma je bila z Viča pri Ljubljani. Dedek Jurij Vodnik, rojen v Šentjakobu ob Savi, se je priženil na Trato nad Dravljami k hiši z imenom Žibert. Potem je leta 1730 kupil hišo v Šiški Na jami. Hišno ime je prinesel s seboj v novo hišo. Umrl je leta 1774, star petinosemdeset let. Je rad delal in rad pil vino. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on in njegov oče Miha hodila na Hrvaško, kupčevala s prašiči, vinom in platnom. Prenočevala sta kar v oštarijah. Večji del Vodnikov je dočakal pozno starost. Dva brata in sestra mojega dedka so mene dostikrat pestovali in me pozneje hvalili, kako sem rad hodil v šolo.«

Tako je bilo torej z Vodnikovim rodom in starostjo. A Valentin ni imel te sreče, da bi dočakal visoko starost. Po plačilo k Bogu je odšel malce pred enainšestdesetim letom. Udarila ga je možganska kap. Na svoji bogati in hkrati dokaj živahni življenjski poti je doživel preveč vsega tistega, kar se je nabiralo v njem in se na koncu pokazalo kot hitra smrt.

Naslov: Sloven’c, tvoja zemlja je zdrava; Zapiski o prvem slovenskem pesniku, časnikarju in strokovnem piscu
Valentinu Vodniku
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: Martin Golob
Lektorica: Ana Pavlek
Fotografije: Ivan Sivec, pisateljev arhiv in muzejski arhivi
Oblikovanje naslovnice: Benjamin Štefe, Družina d.o.o.
Založba: Družina d.o.o.
Obseg: 160 x 220 mm, 224 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2023
Zbirka: Slovenski narodni buditelji št. 3
ISBN: 978-961-04-1036-2
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri Družina d.o.o.

»Sloven’c, tvoja zemlja je zdrava …« Kako lepo odmeva ta naslov nove knjige gospoda Ivana Sivca, velikega raziskovalca dragocenih zgodb. Slovenskega pisatelja, ki se nikoli ne utrudi in ki mu je Bog dal neizmeren dar pisanja in raziskovanja.

Naslov knjige je prva vrstica pesmi »Dramilo«, ki jo je napisal prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik. Pesem »Dramilo« vsako leto citiram na zahvalno nedeljo. Kot smo lahko Slovenci zares ponosni in hvaležni za vse, kar nam dobri Bog daje, pa sem jaz neizmerno hvaležen za gospoda Ivana Sivca. Ko pišem tele spremne besede, se počutim majhnega. Kot najstnik sem prebral vse njegove knjige za mladostnike. Užival sem ob branju tudi drugih njegovih del, kot je Planinska roža, ali pa knjiga z naslovom Ko se dotakneš neba, ali pa Hudomušni ljubljanski hribolazec. Nenazadnje mi je gospod Sivec navdih, ki zgodovinski osebi da svojo kri in svoje srce in ga oživi. Ne ustavi se na gladini človeka, ampak se potopi v bistvo osebe, v globino, v področje človekovega doživljanja, čustev, strahov, vere, razmišljanja.. Neme priče spregovorijo v čudoviti zgodbi. Tako je pred nami njegova nova knjiga o našem Valentinu Vodniku.

Valentin Vodnik me je vsak dan spremljal, ko sem mimo njegovega kipa, ki stoji na robu Ljubljanske tržnice, nasproti Vodnikovega hrama in Lutkovnega gledališča, hodil na Teološko fakulteto v Ljubljani. Spremljal me je v Bohinju. Moj prvi blagoslov v Bohinju je bila ravno Vodnikova koča. Člani planinskega društva Srednja vas v Bohinju so jo lepo uredili in obnovili. Kakor Vodnik sem mahal z blagoslovi iz njegovega (Vodnikovega) razglednika. Se vozil mimo njegovega župnišča, ki je bilo zgrajeno ravno v njegovem času.

Branje me je popeljalo v ta čas in kraj. V knjigi sem začutil tisto pravo ljubezen do naroda, ki je danes kar malo manjka. Ljubezen do slovenstva, slovenske besede, narodnega ponosa in zanosa za ohranjanje »našega«. Začutil sem slovenski ponos, kako smo kot narod napredni in z zelo globokimi koreninami. Res ni vseeno, kaj počnemo z našo domovino in kako skrbimo za svoje korenine. Kako bi bilo dragoceno, da bi to knjigo vsak Slovenec prebral.

V knjigi spoznamo padce in vzpone Valentina Vodnika. Spoznamo tudi mnoge druge može in žene tistega časa: Žigo Zoisa, Jerneja Kopitarja, Linharta in druge. Srečamo se z Vodnikovimi uspehi, trudom, zmotami … Knjiga glavnega junaka objektivno in realistično oriše v točno tem, kar je bil: preprost in predan duhovnik, ki je ljubil slovensko zemljo. Ponižen mož, ki je garal in ustvarjal. Svoj talent brusil in nadgrajeval. Kaj ni to nekaj navdihujočega za vsakega izmed nas?

Knjiga mi je izprašala vest: Ali kot Slovenec dovolj naredim za svoj narod? Kako redko si zastavimo to vprašanje! Verjamem, da nam bo Valentin Vodnik s pomočjo avtorja Ivana Sivca podal nekaj idej, kako biti dober brat ali sestra, ponosen na slovensko grudo, pridne roke, lepo besedo in tudi na našo slovensko kulturo.

Martin Golob