Ko je tako napol mrtva čakala na svojo svobodo, upajoč na samotni žarek toplote, na življenje ločene in ponižane ženske, se je zgodilo tisto, kar je usodno izpodbilo sodu dno. V delovno organizacijo je prišel mlajši moški s Švedske …

Bil je približno Jelkinih let, visokorasel in lep mladenič, pravi severnjak svetlih las, vedno nasmejan in dobre volje. Tiste mesece so veliko delali za izvoz na Švedsko in Lars, kot je bilo Švedu ime, je bil določen za to, da je bil poleg pri izdelavi nekaterih pomembnih zdravil. Šlo je v bistvu za nadzor, vendar si tega v podjetju zdravil niso hoteli priznati. Glavno je bilo, da so s severnjaki sklenili odlično pogodbo in da se jim je obetala izvrstna devizna bera. Lars je bil dodeljen seveda v laboratorij in tako je prišel takoj v stik tudi z Jelko.

Kdo ve, kako je z ljudmi s severa, toda ko sta se Lars in Jelka prvič srečala od blizu, sta si bila takoj usodno všeč. Med njima se je v hipu vnela skrivnostna iskrica, ki se je v nekaj tednih razplamtela v pravi pravcati požar. Lars je bil na zunaj nenavadno prikupen in živahen mladenič, pravo Dragovo nasprotje. V Slovenijo je prinesel tudi na kupe dobre volje in razumevanja za razvoj mlade države. Ker je imel časa na pretek, se je lahko do potankosti posvečal tudi vsem tistim stvarem, ki se jim morda na Švedskem ne bi.

Z Jelko je sodeloval po službeni dolžnosti, kmalu pa so drobne pozornosti prerastle v veliko več. Sporazumevala sta se v nemščini, večkrat pa je naneslo tudi tako, da niti Jelka niti Lars nista poznala nemške besede za določen pojem in sta si oba pomagala z gibi. Pri tem so nastajale tako smešne situacije, da sta se večkrat oba nasmejala do solz. Lars je hotel vse vedeti in odkriti vse naše posebnosti, Jelka pa je bila tudi nadvse vesela, da jo je končno spet nekdo jemal kot enakovredno partnerico. Drugi se niso kaj dosti menili zanj, saj jim je bil kot nadzornik predvsem nujno zlo, Jelka pa se je zavedala, da s prijaznim odnosom do tujca lahko veliko pomaga tudi svoji tovarni.

V Jelki so se čez noč prebudile vse tiste krivične obtožbe, ki so jih stresali drugi nanjo, in naenkrat je postala vsepovprek močno kljubovalna.

“No, če so me že obtožili, da imam druge, zakaj pa ne bi … ” si je rekla nekega dne, ko je opazovala postavnega mladeniča skozi okno na tovarniškem dvorišču. Podzavestno se je odločila zanj že mnogo prej, preden je on sploh dal kak povod za to. Pa čeprav o njem ni vedela niti tega, ali je poročen ali ne. Prstana ni nosil, zato je bila prepričana, da ni vezan. Pravzaprav pa je bilo zanjo glavno, da je končno le našla človeka, ki se je z njo po ure in ure prijazno pogovarjal in ji bil naklonjen v vseh pogledih.

Naključje je naneslo, da je Lars prišel v tovarno zdravil na začetku nove pomladi, ko se je povsod prebujalo novo življenje, ko je cvetje kar samo vabilo na sprehode v naravo, ko je bila Slovenija na vsakem koščku tako lepa, da jo je Lars oboževal prav po kraljevo. Kar strmel je in strmel, kot da ne bi mogel doumeti, kako lep je raj pod Triglavom. Jelka si je ob takem Larsovem navdušenju sama pri sebi zastavila nalogo, da mu razkaže vso svojo domovinico do zadnjega kotička. Seveda si je to zastavila – pa naj bi si priznala ali ne – predvsem zato, da bi bila več z njim.

“Ubogi Slovenci, ne veste, v kako lepi državi živite!” ji je govoril kar naprej. Oba sta lomila nemščino in se smejala drug drugemu, ko sta si skušala z rokami razložiti odtenke, ki so oba zanimali.

“In kakšna je Švedska?” ga je kar naprej spraševala Jelka. “Je tudi tako lepa kot Slovenija na pomlad? So res Švedi hladni ljudje? In kako je s tistimi vašimi pravljicami iz belih noči?”

Švedu ni bilo škoda nobenega denarja. Jelko je vsak dan posebej spodbujal, naj mu pokaže še kako zanimivost Slovenije. In tako ga je popeljala na Bled in v Bohinj, na Pokljuko in v Vrata, na Veliko planino in v Vrbo, v Lipico in Postojno, na Kras in na morje, med dolenjske griče in v štajerske gorice.

“Mislil sem, da je tu še Balkan, da živite še v kolibah, v resnici pa je Slovenija prava pravljična dežela … ” je ugotavljal Lars dan za dnem. Jelki je bilo všeč, da mu je tako ugajalo pri nas. Pri tem pa jo je vse bolj zanašalo v njegov objem. Ko sta se nekoč v službenem času sprehajal po Volčjem Potoku, jo je kar naenkrat prijel za roko in jo stisnil k sebi.

“Lepa si, tako lepa kot te rože!”

Samoumevno se ji je zdelo, da jo lahko poljubi. In potem je vse steklo kot v sanjah, v tistih prvih sanjah, pri tem pa je čisto pozabila, da je pred Bogom obljubila zvestobo za vse življenje drugemu človeku.

Založba: Mohorjeva družba Celje
Leto izdaje: 2001
Obseg: 180 strani
Format: 20,2 x 14 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL