Project Description
Sol življenja
Ivana Sivca sem spoznal, ko sem bil urednik Pavlihe. Odtlej so se najine poti redno križale. Mnogi menijo, da ga kar razganja od življenjske moči, zaradi katere je postal delaholik. A bolj me radosti, da mu nikoli ne ugasne v očeh tista iskrivost, ki izpričuje hudomušnost, s katero zre na svet z vesele plati. Zato ni čudno, da v vsem njegovem pisanju ves čas prasketajo iskrice humorja.
V knjigi gre za gre za precej raznovrstno gradivo, ki ima en sam skupni imenovalec: humor je sol našega življenja, brez nje pa nam ne prija nobena jed.
Bogdan Novak
Ivan Sivec se je rodil še v prvi polovici prejšnjega stoletja, je pa eden tistih pisateljev, ki še vedno živi, in to v Mengšu. Svojo RTV-jevsko tlako je še pred novim zakonom opravljal 38 let kot tehnik, novinar in urednik, zdaj pa uživa brezskrbno življenje upokojenca pripravnika v Mengšu. Je med najbolj branimi sodobnimi pisatelji, kar je za slovenske razmere vsekakor zelo sumljivo. Mnogi ga poznajo samo kot avtorja besedil za glasbo in kot magistra etnoloških ved, ki se največ ukvarja z glasbeno zgodovino, sam pa ne igra na noben inštrument, ampak le svoji najdražji piha na dušo. Po Sloveniji, po svetu in okoli njega je imel več kot petsto literarnih nastopov. To vzbuja še posebno hude dvome. Napisal je več knjig, kot jih je prebral marsikateri Slovenec, kar marsikoga spravlja že kar v obup. So pa odkrili tudi več bralk, ki so prebrale vse Sivčeve knjige in pri tem ostale žive, čeprav piše deset literarnih zvrsti.
Kot eden redkih ima celo nekaj smisla tudi za humor, česar mu ne moremo šteti v posebno čast, saj je vendar jasno, da je dobra literatura samo tista, ki je do skrajnosti zatežena in izpoveduje samo notranjo bolečino avtorja.
/ vsebina knjige /
HUMORESKE
Neprimerna Zdravljica
Slovenci smo veseljaki
Trinajsta plača
Bela Ljubljana
Pomlad
Vremenska napoved
Krava
Prvi zobje
V državni upravi
Ljudje so dobri
Idealni čevlji
Nogometna mrzlica
Plavi angel
Enakopravnost
Davki
Oglasni dan
Luknja na cesti
In še nekaj zraven
Primer gledališče
Prepričevanje
Dopust z mačkom
Kako je Henč postal naturist
Prodajalna s figovimi listi
VESELI PRIZORI
Kopalke
Kdo je pri pravi in kdo pri napačni
Naša mladina
Slovenščina v javni rabi
Na tehničnem pregledu
Urbanove dogodivščine
PESNIŠKE PARODIJE
Brezplačna šola
Ata drva žaga
S’noč pa dav’
Na planincah sončece sije
Oj, dopust ti čas presneti
Kadar boš na morje šel
Nezakonska mati
Na planincah luštno biti
ŠALJIVI DROBIR
Mala nočna kronika
Kratke domače
/ odlomek iz knjige /
NAJBOLJŠI PISATELJI SO MRTVI
Oktober je mesec knjige. Zdi se, kot da bi se še posebej ta mesec vedno znova zavedeli, da knjige niso samo za podstavljanje miz, za pospešeno kurjavo in večji listi knjig za zavijanje solate.
Pisatelji gremo vsako leto v oktobru še posebej vase. Nekateri si dajo natisniti osmrtnice, drugi se zares obesijo (pa ne samo ženskam za vrat), spet tretji začnejo nenadoma prezebati in stradati vsem na očeh. Ko s polja poberejo zadnjo repo, je res nekoliko težko preživeti. (Prosto po Tavčarju – 4000.)
Najpomembnejši pisatelji smo zbrani v svojem na videz nepolitičnem društvu. V njem je tu in tam tudi nekaj takih, ki vsakih pet let izdajo kakšno knjigo. Treba je povedati, da smo vsi pisatelji odločno proti indijanskemu geslu: Najboljši pisatelj je mrtev pisatelj. Slavo in denar bi namreč radi poželi še v življenju. Zato si nekrologe naročamo pri prijateljih urednikih že vnaprej, prihaja pa tudi do zanimivih anekdotic. Včasih o komu pišejo izredno lepo še v času njegovega življenja, pa se potem človek vpraša, ali živita urednik in pisatelj v skupnem gospodinjstvu ali pa je prišlo do usodne pomote.
Ko sem bil sprejet v DSP (Društvo slovenskih pisateljev), je k meni pristopila neka dama, ki je bila pravzaprav dama iz učbenikov. Ker redno hodi na društvene sestanke, je uvrščena s svojim delom v leksikone zelo podrobno in prav z vsemi deli, čeprav se za pisalnim strojem ni ravno pretegnila. No, in prav ta dama iz leksikonov me je po sprejemu v DSP prisrčno objela – moja najdražja tega še do danes ni izvedela in upam, da ne bo prebrala teh vrstic – ter mi nenavadno prijazno dejala:
»Joj, vas pa ne poznam! Ali ste res napisali kar petdeset knjig?!«
Bilo je še v času, ko jih na knjižni polici še ni bilo sedemdeset.
»Pa sem jih res!« sem ji odvrnil v zadregi. Človek je pač nespameten, pa kar naprej nekaj kraca po papirju.
»Res vas ne poznam. No, pa saj domača literatura ni nič vredna, ali ne? Zagotovo z menoj delite to mnenje! A o tem kdaj drugič! Sploh pa, ali nič ne hodite na naše sestanke? Danes je pomembno biti prisoten, vse drugo je postranska stvar.«
Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2007
Obseg: 174 strani
Format: 20,6 x 14,6 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.