Ižanci.

Ljudje, ki se od koliščarjev naprej borijo z vodo, si postavljajo ognjišča na suhem, si kurijo z barjansko šoto in lesovi iz gozdov pod Krimom, se preživljajo s črno zemljo in si pišejo usodo s krvjo. Z eno nogo so ves čas trdno na svoji močvirnati zemlji, z drugo pa v bližnjem velikem belem mestu Ljubljana. Rdečelični samotarji, samosvoji čudaki, nerodni vaščani. A vedno delovni, pošteni, neponarejeni. Po drugi strani pa znova in znova velikokrat zaničevani, po nepotrebnem ponižani, mnogokrat nesprejeti. Kot da bi bila Barje in mesto dva svetova. Tisti svet, ki še vedno plava na vodi in tisti, ki se mu posmehuje, pa čeprav ga tisti na črni zemlji iz dneva v dan prehranjuje, se mu ponižno klanja in ga nemalokrat celo občuduje. Živeči na razkoraku med vasjo in mestom, med preprostimi domačini in večkrat preveč oholimi meščani, med preteklostjo in prihodnostjo, med vsakdanjo tlako in nedeljsko lažnivo promenado.

Zgodba se začenja januarja leta 1848, ko se je ižanski svet med prvimi v avstrijskem cesarstvu začel lomiti na dvoje, ko je za vrati čakal nov obče človeški prevrat, ko sta tako kmet kot meščan začela drveti v prepad.

Tistega leta je na začetku januarju v vasice pod Krimom nasulo ravno toliko snega, da ga je bilo dovolj za trpežen trajni mraz, a premalo, da bi se ljudje lahko brezskrbno skrili v svoje tople domove in otrpli čakali pomladi. Ob takih zimah, ob takem mrazu, je na ljudi še bolj pritiskala lakota, še bolj pritiskal glad. Če bi bilo snega meter ali več, bi vsakdo premišljeval samo o skromnem preživetju, o čim bolj vztrajnem varčevanju, o svoji večno krhki in sila trhli usodi. Tako pa je marsikoga kljub mraznici, ki se je spustila na Barje, gnalo ven, na zaledenelo belo skorjo na močvirju, na prostrane bele poljane, med lesove in gozdove.

Med njimi je bil vedno med prvimi Jelenov Martinč. Eden izmed mnogih ižanskih Martinov, a vendar – kot vsak človek – nekaj posebnega, izjemnega, drugačnega. Na ta solzni svet je privekal namreč ob večerni zarji leta 1823 in ker je bila na Igu farna cerkev posvečena sv. Martinu, je bil tudi on krščen za Martina. Tako kot na ducate drugih, ki so se rodili poldrugi mesec pred koncem leta. Da pa bi se razlikoval od drugih Martinov, je že kot otrok postal Tinček, ko pa je zrasel v postavnega mladeniča, se ga je kar samo prijelo ime Martinč.

V vasicah pod Krimom je bilo le nekaj celih kmetij, veliko več pa polovičnih, še več pa četrtinskih. Grajska gospoda je rada videla, da se je zemlja delila, da je bilo ognjišč čim več. Tako je imela nad velikimi in malimi domnevnimi gospodarji lažji nadzor, po drugi strani pa je lahko pobirala višje davke, jim na pleča pribijala daljšo tlako, jim pobirala višjo desetino.

Pri Jelenovih se je v skromni hiši rodilo sedem otrok. Tri dekleta in štirje fantje. Martinč je bil zadnji, najmlajši, tako rekoč odvečen.

Naslov: Sonce v megli; Ljubezenski roman iz časa napada ižanskih kmetov na grad in o prvem pomladnem dihu Slovencev leta 1848
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: prof. dr. Stane Granda
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2023
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 24; Slovenske grajske zgodbe št. 7
ISBN: 978-961-7143-18-8
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen na ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

  prof. dr. Stane Granda: IŽANSKI UPORNIKI V SIVČEVEM ROMANU

SONCE V MEGLI

1848. leto je leto evropskih revolucij. Zajela je skoraj vse, razen Rusov in Poljakov ter Slovane pod turško oblastjo. Po francoskem zgledu so se hoteli ob koncu 18. stoletja tudi drugi otresti oblasti plemstva in uveljaviti predpravice, ki človeku pripadajo ob rojstvu. Zaradi večnacionalnih držav je bilo dogajanje nadgrajeno še s pomladjo narodov. Njeno bistvo je v tem, da so se hotele dotlej podrejene kulture izenačiti z onimi, ki so se razvile v okviru možnosti in sposobnosti gospodujočih. Italijani niso imeli lastne države, pa je njihova kultura vseeno cvetela. Osrednji ideolog slovenske revolucije Matija Majar-Ziljski (1809-1892), Koroški Slovenec iz Ziljske doline,  je to lepo pojasnil:

»Na slovenski zemlji živeti po slovensko!«

Če je odprava fevdalizma evropske narode povezovala, jih je narodna problematika ločevala. Nekateri, na primer Nemci in Madžari, so hoteli  svoje narodno vprašanje rešiti v okvirih svojih nekdanjih srednjeveških držav. To je pomenilo, da narodnih pravic ne bi mogli uresničiti samo »avstrijski« in »ogrski« Slovani, ampak tudi del Italijanov in Romunov.

Slovenci, ki smo po 1812. letu po več kot tisočletju živeli vsi pod enim vladarjem, smo imeli svoj razumski center na Dunaju. Tam niso živeli v uglednih državnih službah le ugledni Slovenci, kot je bil do tedaj največji slovenski jezikoslovec Fran Miklošič (1813-1891) iz Slovenskih goric ali pa Vipavec,  pravnik dr. Matija Dolenc (1810-1876), ali Gorenjec trgovec Valentin Pleiweiss ( 1814-1881), brat  dr. Janeza Bleiweisa (1808-1881), ampak tudi slovenska prihodnost – slovenski

študenti. Med njimi sta posebno znana pesnik Lovro Toman (1827-1870), ki je prvi v Ljubljani  razobesil slovensko zastavo in Peter Kozler, potomec nemških Kočevarjev, ki nam je dal znameniti Zemljovid slovenske dežele in pokrajin. Štajerske Slovence, ki so bili najbolj organizirani, je  iz Gradca vodil  Prlek, duhovnik dr. Jožef Muršec-Živkov (1875-1895). Izjemno pomembno povezovalno vlogo je odigral takrat na družbeni lestvici najvišje stoječi Slovenec knezoškof blaženi Anton Martin Slomšek (1800-1862). Našteta imena, in omemba študentov,  povedo, da sta bili za Slovence takrat osrednji vprašanji kmečko in narodno oziroma nacionalno in socialno. Ponekod je ta dvojnost politike takratnih Slovencev nekoliko ločevala zaradi vprašanja, kaj je najpomembnejše: kmečko ali narodno. Kjer so znali oboje povezati, na velikem delu slovenske Štajerske, delno Koroške in vzhodne Dolenjske, verjetno tudi delu Gorenjske in  Notranjske, so Slovenci  politično najbolj napredovali.

Slovenci so bili 1848. leta večinsko kmetje. To takrat ni pomenilo samo oznake gospodarske dejavnosti, ampak tudi družbeni položaj, saj je bilo povezano z podložništvom. Že več kot pol stoletja z ne več osebnim, ampak stvarnim, ker so kmetje živeli na in od podložne zemlje, zaradi katere so morali izpolnjevati za človeka ponižujoče podložniške obveznosti. Slomšek je to označil kot staro butaro, ki je vsem krivila hrbte človeškega ponosa in dostojanstva. Kmetje so bili večinsko posestniki, ne pa lastniki zemlje, kar je omejevalo razpolaganje z njo. Izjemno so jih razburjale tudi služnosti – pravica izrabe formalno graščinskih gozdov, kjer je delil pravico grajski gozdar. Od njega je bilo odvisno, če je kmet lahko izkoristil svojo potrebo in pravico do lesa. Če mu je odkazal za posek drevesa, od koder ga je bilo  zaradi skalovja ali prepadnosti terena, kakršen je na primer okoli Iga, praktično nemogoče spraviti, je bila pravica do njega bolj na papirju kot pa v resnici. Neposredna oblast grajskih oskrbnikov, med njih so se povzpeli tudi nekateri kmečki sinovi, je bila pogosto izjemna. Mnogi graščaki so bili njihova dvojna žrtev: zlorabljali so svojo službo in vlekli na lastnike zemljiških gospostev jezo podložnikov. Mnogi sploh niso vedeli, kje leži njihova zemljiška posest. Vedeli so za gozdove, kamor so hodili na lov, sicer pa so poznali le neposredno okolico gradov.

Ižanski grad ne sodi med najstarejše, saj se prvič omenja šele v 15  stoletju. Last Auerspergov, najuglednejše plemiške družine na Kranjskem v novem veku, je postal šele 1834. leta. Jožef Marija Auersperg, ki je pripadal eni od grofovskih, ne pa knežji veji te mogočne rodbine, ki je imela največ posesti v deželi, je postal njegov lastnik šele 1843. leta. Posest je ležala v katastrskih občinah Studenec, kjer je bil tudi grad, Dobravlje, Golo, Iška Loka, Iška vas, Pijava gorica, Tomišelj, Trebelno, Vrbljene in Zabukovje. Čeprav so imeli podložnih skoraj 240 kmetij, so imeli, kot praktično vsi graščaki, finančne težave. Tudi zato je bil na gradu sedež okrajne gosposke, najnižjega oblastnega organa, kjer je bilo nižje sodstvo, sedež zemljiške knjige pa tudi davkarija, ki je plačevala najemnino. To je bil tudi vzrok, da zoper grajske niso bili samo podložniki, ampak vsi prebivalci, ki so sodili pod to upravno enoto. Lastnik, ki je bil dejansko rentnik, je pretežno živel v Ljubljani. Njegova je bila stavba današnjega ljubljanskega Mestnega muzeja. Na ižanskem gradu je bil oskrbnik, ki  je vodil grajsko ekonomijo. Njegovih naj bi bila tretjina dohodkov, ki so vsebovali njegov zaslužek in vse stroške obratovanja gospostva. Seveda je bila njegova temeljna skrb, da je »postrani« zaslužil več, kot mu je uradno pripadalo.

Kot vidimo, je imel ižanski grad veliko vzrokov, da so ga okoliški kmetje videli kot nadlogo in njim sovražni tujek. Dodatno je treba opozoriti še na eno dejstvo. Ko so Francozi 1809. leta okupirali naše ozemlje, so pred ustanovitvijo Ilirskih provinc zahtevali izjemno visoke izredne vojaške davke. Avstrijska oblast jih je po koncu Ilirskih provinc postopoma vračala. Med kmeti se je razširila vest, da je tamkajšnja uprava dobila denar, ni pa ga razdelila med kmete. Kaj hujšega kot zadrževati gotovino, ki jim je pripadala. Ižanski kmetje namreč niso bili  podobni klasičnim. Na njihovo življenje je še kako vplivala bližina Ljubljane, kamor so prodajali agrarne viške, dostavljali drva in gradbeni material in iskali občasne zaslužke. Iz glavnega mesta niso vsrkavali samo odnos meščanstva do fevdalnega reda, konfliktno razmerje je bila stalnica, ampak so bili tudi bolj informirani o splošnem dogajanju v cesarstvu. Če dodamo k temu še njihovo mentaliteto, hribovska je bila bolj vzkipljiva, nam je jasno, zakaj so ižanski kmetje že 21. marca, manj kot teden dni po dunajskih dogodkih ,»udarili« na grad.

Upor ižanskih kmetov je odmeval po celotnem cesarstvu. Tudi cesar Leopold I. je bil o njem osebno obveščen. Pa čeprav uporniki niso nikogar ubili. Poročevalci so namreč zamenjali grofa s knezom Auerspergom, ki mu je bil osebno znan. Dodati je treba, da so ižanskemu primeru sledili številni upori po vseh deželah. Ne samo v  onih s slovenskim prebivalstvom. In tudi ne samo v onih, kjer je bil fevdalni družbeni red tako oster, ampak bistveno bolj mil kot na primer okoli Rihemberga ali Štanjela na Goriškem. Žrtve kmečkih obračunavanj so bila tudi župnišča, mitnice… Skratka, ogroženi so bili vsi, ki so kakorkoli spominjali na osovraženi družbeni red. Kmetje revolucije niso dojemali kot upor proti vladarju, niso zahtevali njegove odstranitve. Mnogi so si celo predstavljali, da je tudi on proti fevdalizmu, samo, da tega oblastno uradništvo ne izpelje. Zato so bili do njega še dodatno ostri in niso samo vzklikali svobodi, »frajosti«, ampak so marsikje vzklikali kot na Igu: »Danes mora vse biti hin!« Njihova odločnost in srditost je bila tolikšna, da so jih ne samo taki kot Slomšek, kar je bilo pričakovati, pomirjali, ampak, da je to storil tudi radikalni Matija Majar. Radikalizem je namreč začel krepiti strujo nasprotnikov revolucije. Njen konec marca naslednjega leta je dokazal, da fevdalizma niso mogli ohraniti, parlamentarne demokracije pa nasprotniki starega reda tudi niso mogli vpeljati. Veličino kmečkega dosežka, v katerega je vtkan tudi prispevek ižanskih kmetov, dokazuje dejstvo, da nobeden od narodov monarhije ni dosegel temeljnega nacionalnega cilja. Nasprotniki zahtev narodov pa nacionalno zaokroženih teritorialnih in oblastnih enot monarhije so zavrnili z ohranitvijo dežel, ki so še danes značilnost politične ureditve Avstrije.  Dejansko so bili  v tem pogledu poraženi vsi njeni narodi, vključno z nemškim.

Po koncu revolucije je sledilo obračunavanje z »revolucionarji«. Tudi ižanski kmetje so bili procesirani. Ohranjena so njihova zaslišanja kot tudi obsodbe. Kmetje  svoje svobode, odprave fevdalizma, niso plačali samo z zemljiško odvezo, odškodnino za odpravljene podložniške obveznosti v denarju, ki jih je pestila dve desetletji, ampak tudi z zapornimi kaznimi. Te so doletele tudi številne državne uradnike, ki so podpirali kmete in vse one, celo plemiče, kot je bil novomeški okrožni glavar, eden najvišjih uradnikov v deželi, Anton pl. Laufenstein (1790-1871). Svoboda nikoli ni poceni, predvsem pa ne podarjena.

Slovenski pisatelj Ivan Sivec je znal vsa omenjena dejstva lepo preliti v bralni roman, ki bo na literarnih poljanah zagotovo pustil vidne sledi, bralcem pa bo zaradi privlačne zgodbe v užitek in spontan poduk o pomembnih dogodkih iz naše zgodovine.

prof. dr. Stane Granda