Project Description

Triglavski kralj

Pripoved o enem najpomembnejših slovenskih planincev, postavljalcev gorskih koč, pisateljev in glasbenikov Jakobu Aljažu.

Napisano v prvi osebi, kot da bi pisal triglavski kralj Matjaž sam.

“Življenje kraljev je bilo in je še vedno nekaj, kar ljudi zanima. Zato se o kraljih piše. In ljudje berejo o kraljih, ker je v vsakem človeku neka priložnost za kraljevanje. Kako kdo razume kraljevanje – to je pa druga stvar.”
iz spremne besede dovškega župnika Franceta Urbanije

Prva knjiga

Pozneje, ko sem bil v šolah v Ljubljani in celo na Dunaju nekaj mesecev, smo kar trikrat pisali šolski spis z naslovom Moja prva knjiga. Pa so se mi sošolci vedno smejali, ko sem jim pravil, da sem se s knjigo prvič srečal pri treh letih. Po pravici povedano, se nisem jaz srečal s knjigo, temveč se je knjiga srečala z menoj. Zgodilo se je takole:

Oče niso znali prebirati knjig, po svoje pa so jih vseeno imeli radi. V naši hiši v Zavrhu je imela knjiga vedno častno mesto. Mati so prinesli od svojega doma kot pomemben del svoje bale tudi sto let staro Sveto pismo. Kadar so imeli kaj časa, so radi pogledali vanj. Oče so bili na to njihovo znanje nadvse ponosni.

»Bačnica ni navadna ženska: zna ‘puhštabe’ prebirati …« so mater rade nosile po zobeh vaške klepetulje, vendar so te besede izgovarjale z veliko spoštljivostjo.

»Kjer ženska knjige bere, rad moški srajce pere …« so se hoteli iz moje matere šaliti možakarji iz Zavrha. Dobro se spomnim — tedaj sem bil že deček — da so nekoč očeta v zvoniku na Šmarni gori obstopili pritrkovalci ter ga kar naravnost vprašali, ali je res, da zna njegova žena celo črke tako spretno premetavati po ustih, da iz tega nastane pametna učena beseda.

»O, moja Špela pa to zna!« so s ponosom pritrdili oče, potem pa veleli udariti najljubšo melodijo pri pritrkavanju — v škofovske tri. Treba je namreč povedati, da so bili moj oče na Šmarni gori cerkveni ključar, najboljši pritrkovalec po vsej gorenjski deželi, povrhu pa takšen pevec, da so jih celo gospod prošt Zupan, ki so veliko k nam hodili, večkrat javno pohvalili. Pa se zato niso prav nič prevzeli. Dobri so bili res, v vseh pogledih, tega ne morem zamolčati!

No, pa naj se vrnem k Svetemu  pismu, ki je ležalo na trikotni polici v bogkovem kotu nad jedilno mizo. V naši hiši je bilo dela vedno čez glavo, saj smo imeli precej veliko posestvo — za sto trideset mernikov setve. Zato je bilo malo pravih prazničnih dni. A spoštovali smo vse. Da pa je pravi praznik, smo vedeli otroci po tem, da so tedaj mati vzeli s poličke Sveto pismo ter nam na glas prebrali iz njega nekaj vrstic.

Še danes jih vidim, kako počasi in razločno so se prebijali od besede do besede. Najprej skrajno previdno od zloga do zloga, nato pa še enkrat nekoliko hitreje, da je misel dobila zaokroženo celoto.

Oče so ob takih dneh sedeli vzravnano ob peči ter tako vlekli besede na uho, kot bi bile čisto zlato. Če se je vmes oglasil kdo od otrok s svojim pogledom na svet, se pravi s cviljenjem in jokom, so oče ob teh slovesnih trenutkih radi stegnili roko proti njemu. In to tako spretno in hitro, da še sam nisi vedel, od kod se je vzela njihova roka. Lahko vam potrdim iz lastnih izkušenj, da so imeli prav trdo in košato!

Tako sem že kot dve ali trileten fantiček spoznal vsaj dvoje: prvo, da je največja učenost spravljena v debelih bukvah, drugo pa to, da je treba jemati iz njih resnice previdno in s skrajno poslušnostjo, sicer ti slaba prede.

Nič čudnega zato ni bilo, da me je tisti kotiček nad mizo mikal tudi ob navadnih dneh, ne samo ob praznikih. Nekega deževnega dne, ko se je nad Šmarno goro menda utrgal oblak, starši in moji starejši bratje pa so vedrili nekje na polju pod kozolcem, sem se toliko opogumil, da sem splezal najprej na klop za mizo, potem pa sem toliko časa vlekel k sebi prtiček, na katerem je bilo tudi Sveto pismo, da sem prejel pravi božji blagoslov od zgoraj. Učeno bi se temu lahko reklo, da sem se prvič srečal s knjigo. Od blizu …

Prtiček sem namreč toliko časa vlekel k sebi, da sem najprej dobil na glavo Sveto pismo, zatem pa še lončeno vazo, v katero so mati dajali lepe poljske cvetlice. Vaza se je razbila, knjiga je odskočila na klop, sam pa sem telebnil na tla, kot sem bil dolg in širok. Tam sem obležal z velikansko buško na glavi. V trenutku mi je zrasel rožiček kot kozličku.

Bil sem prepričan, da je po meni.

»Ježešmarija!« so skočili mati k meni, ko je po dolgem dolgem čakanju vendarle zarožljalo v vratih. Nevihta nad Šmarno goro se je toliko unesla, da so domači prišli s polja domov.

»Strela je udarila v Jakca!« so ugotovili oče ter pokleknili k meni, da bi videli, ali sem še živ.

Na ves glas sem zastokal, kajti vedel sem, da se bom tak zagotovo bolj smilil vsem svojim najbližjim.

Ko so mati videli, da stokam še vedno lahko, so si oddahnili. Z očmi so premerili razdaljo od klopi do bogkovega kota ter verjetno pri sebi na hitro ugotovili, da so moje roke ravno toliko dolge, da so dosegle prtiček na polici.

»Samo da se Sveto pismo ni raztrgalo …« so se sklonili h knjigi, jo poljubili ter z veliko ljubeznijo položili nazaj na polico. Moram priznati, da sem bil kar malce razočaran, da je bila knjiga več vredna od mene.

»Kmalu bi bila ob svojo doto,« so se pošalili oče, ko so sprevideli, da sem bil kar sam sebi tista razborita strela. Toliko pa so bili vendar usmiljeni, da me niso našeškali. Dobro pa se še spomnim njihovega dvignjenega prsta: »Fantič, če te še kdaj vidim, da boš plezal sem gor, ti leskovka ne uide.«

Plezal sem pozneje še precej višje, pa mi je leskovka kljub temu ušla. Res pa je tudi, da sem od tistega prvega srečanja s knjigo v naši hiši pogledoval s še večjim spoštovanjem tja gor v bogkov kot.

Naj povem kar naravnost: dolgo dolgo sem bil prepričan, da je Sveto pismo kar samo skočilo s police na mojo glavo, da bi se čim prej naučil brati iz njega. Ker pa sem bil preveč zaprte glave, je knjigi hotela pomagati še vaza. A kaj, ko ni bilo pri hiši nobenega takega lijaka, da bi mi lahko pamet v glavo vlivali …

Založba: Založba Družina Ljubljana
Leto izdaje: 1994
Obseg: 220 strani
Format: 20 x 13,4 cm
Naklada: 5.000 izvodov broširano

Založba: Založba Družina Ljubljana
Leto izdaje: 2001
Obseg: 220 strani
Format: 20 x 13,4 cm
Naklada: 5.000 izvodov trde platnice

ponatis
Založba: založba ICO v zbirki Večno zelene
Leto izdaje: 2013
Obseg: 336 strani
Format: 23 x 17 cm
Naklada: 600 izvodov trde platnice

ponatis
Založba: založba ICO
Leto izdaje: 2018
Obseg: 336 strani
Format: 23 x 17 cm
Naklada: 300 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.