Hladnokrvnost je tisti del človekovega značaja, ki ga v prvem trenutku vedno pripelje do napredka, kaj kmalu pa se rad spreobrne v od vseh strani pričakovani propad. Vsaka pretirana hladnokrvnost, ki jo na začetku morda res rodi hrepenenje po večjem in boljšem, se nazadnje vedno sprevrže v nepredvidljiv, največkrat usoden konec.

Tega nisem zapisal iz svoje pameti, temveč iz znanega latinskega pregovora. Vivere est cogitare. Živeti – se pravi razmišljati. Razmišlja pa vsak zdrav človek. Še posebej, ko se mu življenje izteka in ko mu drugi naložijo na pleča svojo življenjsko zgodbo.

Povest, ki je pred vami, je napisana po čisti življenjski resnici, napisana pa je s kapljami krvi na koncu peresa. A pripoved je dolga in precej obsežnejša, kot je eno samo življenje, ali tudi precej širša kot samo troje v podnaslovu omenjenih življenj. Napisal sem jo v spomin sužnji Tesaliji, pa tudi v opomin vsem tistim, ki ne znajo ljubiti drugih ljudi. Še najbolj pa v opozorilo tistim, ki ljubijo premočno. Povest namreč pripoveduje predvsem o tisti ljubezni, ki nas vse ljudi sveta in vseh stanov usodno povezuje, še večkrat pa z globoko bolečino ločuje, o ljubezni, ki nas mnogokrat hladnokrvno ali pa tudi vroče spaja, še večkrat pa z žalostjo ali sovraštvom razdvaja, o ljubezni, ki vse ljudi sveta prepleta z najglobljim hrepenenjem. Pri tem se nisem spraševal, kdo je bolj kriv. Nikogar nočem obsojati. Pripominjam, da marsičesa opisanega osebno nisem doživel, kajti tedaj sem bil še otrok. Večino povesti sem tako napisal po pripovedovanju ene same osebe, nekaj iz pripovedovanj drugih, nekaj pa tudi iz svojih dolgoletnih izkušenj. Skozi življenje sem vedno skušal hoditi odprtih oči, marsikaj pa sem si zapomnil od staršev. Ko so mi pripovedovali zgodbe, se mi niso zdele nič posebnega, ko pa sem odrasel, sem spoznal, da ima vse svoj smisel in namen, lažje pa sem razpoznaval tudi vzroke in posledice dejanj mnogih drugih ljudi.

Pravijo: zgodovino pišejo zmagovalci. Menda obstaja samo ena zgodovina, velika zgodovina zmagovalcev. Sam pa dodajam, da to ni dokončna zgodovina. Velika zgodovina je zgodovina lovcev, bojevnikov, vladarjev. Obstaja pa tudi mala zgodovina. Zgodovina sužnjev, žrtev, malih ljudstev. Velike zgodovine pa brez male zgodovine ni. Zgodba, ki sem jo zapisal, je zgodba lepe sužnje, uboge žrtve, malega ljudstva. Osebno se mi zgodovina malih ljudi zdi pomembnejša kot tista, ki so jo spisali najeti pisuni zmagovalcev. Presodili pa so jo sami. Dodal bi samo še to, da se vam bo povest morda zdela na začetku nekoliko razmetana, kot je razmetano življenje samo. Videti bo tudi, kot da so predzgodbice priletele iz različnih smeri. Ko pa sem rokopis prebral še enkrat, se mi je zazdelo, da se zgodba na koncu zlije v prav takšno celoto, kot se marsikateremu smrtniku pokaže življenje pred smrtjo. In še to! Zgodba je napisana precej na kratko. Veliko več podrobnosti pa lahko razberete v ozvezdju Oriona na zimskem nebu. Če boste Orion dolgo opazovali, boste opazili tam tudi dve mogočni zvezdi, ki sta na las podobni dvema junakoma iz te pripovedi …

Povest se začenja leta 9, se pravi tistega leta, ko še ni stala ena sama opeka velike zidane Emone, temveč samo malo Jazonovo naselje. Toda za veliko Emono so bili tedaj po vzoru drugih veličastnih rimskih mest že narejeni natančni načrti, pa tudi zemljišče je bilo že določeno. V oči sta si tedaj od blizu prvič krvavo resno pogledala tudi brata Brok in Ekaj, staroselca iz keltskega plemena Tavriskov, iz plemena, ki je živelo v mali Emoni. Keltska ljudstva so se morala namreč po rimskem ukazu že mnogo let pred tem iz svojih gradišč na vrhu gričev preseliti na ravnino, predvsem ob reki Navportus in Savus. Do prihoda Rimljanov so ob rekah, še posebej na barju, živela svobodno in neobremenjeno življenje. Res je, da so svobodoljubni Tavriski že do tedaj tudi na veliko trgovali z Rimljani. Prodajali so jim železove odlitke (Tavriski so bili namreč odlični fužinarji), pa tudi kože, zelišča in predvsem – jantar! Kraji ob rekah Navportusu in Savusu so bili namreč križišče jantarske poti. Po dragoceno okamnelo smolo so Kelti s konji hodili vse tja do mrzlega morja, Rimljani pa so jantar od njih odkupovali in ga prodajali v svoje lepo mesto Oglej, pa tudi v mnoge južne kraje, ki so bili poseljeni ob reki Danubiusu. Vsa trgovina se je odvijala pri Tavriskih samo po jezdnih poteh, pri Rimljanih pa predvsem s čolni in ladjami po vodnih poteh. Pravih cestnih povezav tedaj ni bilo.

Oba brata iz plemena Tavriskov sta bila postavna in močna bojevnika, a ne pred enim ne pred drugim ni bila lahka pot. Starejši Brok je imel za sabo že devetintrideset zim, po položaju pa je bil rimski poveljnik v utrdbi Navportus, kjer je pred mnogimi leti kot rimski častnik služboval tudi njegov ded Epo. Mnogi Tavriski namreč niso z Rimljani samo trgovali, temveč so pri njih tudi službovali oziroma so se povsem stopili z njimi. Nekateri pripadniki keltskega ljudstva Tavriskov pa o tem niso hoteli niti slišati. Med njimi je bil tudi Brokov brat Ekaj. Bil je celih petnajst zim mlajši od Broka, kljub temu pa je bil eden tistih, ki je ostajal pri starih, v dolgih stoletjih potrjenih zakonih svojega keltskega ljudstva.

Ob namenu, da bodo Rimljani ob reki Navportusu pod gričem postavili mogočno zidano mesto Emono, je prišlo do usodnih sprememb predvsem pri staroselcih Tavriskih. Nihče sicer ne ve, kdaj se bo srečal s smrtjo, vsem pa je bilo razumljivo, da je na tem koncu sveta leta 9 na vrata na veliko začelo trkati novo življenje, za mnoge staroselce pa predvsem – smrt! S postavitvijo novega mesta na robu rimskega cesarstva je tako prihajal za vse čas usodnih sprememb, usodnih odločitev, predvsem pa čas usodnega razkola.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2014
Obseg: 276 strani
Format: 17,5 x 24,7 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• E-EMKA
• BIBLOS

• COBISS
• AUDIBOOK