Hladnokrvnost je tisti del človekovega značaja, ki ga v prvem trenutku vedno pripelje do napredka, kaj kmalu pa se rad spreobrne v od vseh strani pričakovani propad. Vsaka pretirana hladnokrvnost, ki jo na začetku morda res rodi hrepenenje po večjem in boljšem, se nazadnje vedno sprevrže v nepredvidljiv, največkrat usoden konec.

Tega nisem zapisal iz svoje pameti, temveč iz znanega latinskega pregovora. Vivere est cogitare. Živeti – se pravi razmišljati. Razmišlja pa vsak zdrav človek. Še posebej, ko se mu življenje izteka in ko mu drugi naložijo na pleča svojo življenjsko zgodbo.

Povest, ki je pred vami, je napisana po čisti življenjski resnici, napisana pa je s kapljami krvi na koncu peresa. A pripoved je dolga in precej obsežnejša, kot je eno samo življenje, ali tudi precej širša kot samo troje v podnaslovu omenjenih življenj. Napisal sem jo v spomin sužnji Tesaliji, pa tudi v opomin vsem tistim, ki ne znajo ljubiti drugih ljudi. Še najbolj pa v opozorilo tistim, ki ljubijo premočno. Povest namreč pripoveduje predvsem o tisti ljubezni, ki nas vse ljudi sveta in vseh stanov usodno povezuje, še večkrat pa z globoko bolečino ločuje, o ljubezni, ki nas mnogokrat hladnokrvno ali pa tudi vroče spaja, še večkrat pa z žalostjo ali sovraštvom razdvaja, o ljubezni, ki vse ljudi sveta prepleta z najglobljim hrepenenjem. Pri tem se nisem spraševal, kdo je bolj kriv. Nikogar nočem obsojati. Pripominjam, da marsičesa opisanega osebno nisem doživel, kajti tedaj sem bil še otrok. Večino povesti sem tako napisal po pripovedovanju ene same osebe, nekaj iz pripovedovanj drugih, nekaj pa tudi iz svojih dolgoletnih izkušenj. Skozi življenje sem vedno skušal hoditi odprtih oči, marsikaj pa sem si zapomnil od staršev. Ko so mi pripovedovali zgodbe, se mi niso zdele nič posebnega, ko pa sem odrasel, sem spoznal, da ima vse svoj smisel in namen, lažje pa sem razpoznaval tudi vzroke in posledice dejanj mnogih drugih ljudi.

Pravijo: zgodovino pišejo zmagovalci. Menda obstaja samo ena zgodovina, velika zgodovina zmagovalcev. Sam pa dodajam, da to ni dokončna zgodovina. Velika zgodovina je zgodovina lovcev, bojevnikov, vladarjev. Obstaja pa tudi mala zgodovina. Zgodovina sužnjev, žrtev, malih ljudstev. Velike zgodovine pa brez male zgodovine ni. Zgodba, ki sem jo zapisal, je zgodba lepe sužnje, uboge žrtve, malega ljudstva. Osebno se mi zgodovina malih ljudi zdi pomembnejša kot tista, ki so jo spisali najeti pisuni zmagovalcev. Presodili pa so jo sami. Dodal bi samo še to, da se vam bo povest morda zdela na začetku nekoliko razmetana, kot je razmetano življenje samo. Videti bo tudi, kot da so predzgodbice priletele iz različnih smeri. Ko pa sem rokopis prebral še enkrat, se mi je zazdelo, da se zgodba na koncu zlije v prav takšno celoto, kot se marsikateremu smrtniku pokaže življenje pred smrtjo. In še to! Zgodba je napisana precej na kratko. Veliko več podrobnosti pa lahko razberete v ozvezdju Oriona na zimskem nebu. Če boste Orion dolgo opazovali, boste opazili tam tudi dve mogočni zvezdi, ki sta na las podobni dvema junakoma iz te pripovedi …

Povest se začenja leta 9, se pravi tistega leta, ko še ni stala ena sama opeka velike zidane Emone, temveč samo malo Jazonovo naselje. Toda za veliko Emono so bili tedaj po vzoru drugih veličastnih rimskih mest že narejeni natančni načrti, pa tudi zemljišče je bilo že določeno. V oči sta si tedaj od blizu prvič krvavo resno pogledala tudi brata Brok in Ekaj, staroselca iz keltskega plemena Tavriskov, iz plemena, ki je živelo v mali Emoni. Keltska ljudstva so se morala namreč po rimskem ukazu že mnogo let pred tem iz svojih gradišč na vrhu gričev preseliti na ravnino, predvsem ob reki Navportus in Savus. Do prihoda Rimljanov so ob rekah, še posebej na barju, živela svobodno in neobremenjeno življenje. Res je, da so svobodoljubni Tavriski že do tedaj tudi na veliko trgovali z Rimljani. Prodajali so jim železove odlitke (Tavriski so bili namreč odlični fužinarji), pa tudi kože, zelišča in predvsem – jantar! Kraji ob rekah Navportusu in Savusu so bili namreč križišče jantarske poti. Po dragoceno okamnelo smolo so Kelti s konji hodili vse tja do mrzlega morja, Rimljani pa so jantar od njih odkupovali in ga prodajali v svoje lepo mesto Oglej, pa tudi v mnoge južne kraje, ki so bili poseljeni ob reki Danubiusu. Vsa trgovina se je odvijala pri Tavriskih samo po jezdnih poteh, pri Rimljanih pa predvsem s čolni in ladjami po vodnih poteh. Pravih cestnih povezav tedaj ni bilo.

Oba brata iz plemena Tavriskov sta bila postavna in močna bojevnika, a ne pred enim ne pred drugim ni bila lahka pot. Starejši Brok je imel za sabo že devetintrideset zim, po položaju pa je bil rimski poveljnik v utrdbi Navportus, kjer je pred mnogimi leti kot rimski častnik služboval tudi njegov ded Epo. Mnogi Tavriski namreč niso z Rimljani samo trgovali, temveč so pri njih tudi službovali oziroma so se povsem stopili z njimi. Nekateri pripadniki keltskega ljudstva Tavriskov pa o tem niso hoteli niti slišati. Med njimi je bil tudi Brokov brat Ekaj. Bil je celih petnajst zim mlajši od Broka, kljub temu pa je bil eden tistih, ki je ostajal pri starih, v dolgih stoletjih potrjenih zakonih svojega keltskega ljudstva.

Ob namenu, da bodo Rimljani ob reki Navportusu pod gričem postavili mogočno zidano mesto Emono, je prišlo do usodnih sprememb predvsem pri staroselcih Tavriskih. Nihče sicer ne ve, kdaj se bo srečal s smrtjo, vsem pa je bilo razumljivo, da je na tem koncu sveta leta 9 na vrata na veliko začelo trkati novo življenje, za mnoge staroselce pa predvsem – smrt! S postavitvijo novega mesta na robu rimskega cesarstva je tako prihajal za vse čas usodnih sprememb, usodnih odločitev, predvsem pa čas usodnega razkola.

Založba: Založba ICO Mengeš
Leto izdaje: 2014
Obseg: 276 strani
Format: 17,5 x 24,7 cm
Naklada: 700 izvodov trde platnice

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK

Dr. Bernarda Županek: USODNA EMONSKA LEPOTICA

O EMONI IN USODNI EMONSKI LEPOTICI

         Ko ste prebirali Sivčevo povest Usodna emonska lepotica, se vam je zagotovo sprožilo kopico vprašanj o rimskem imperiju, o gradnji Emone in nasploh o času, ki ga pisatelj opisuje. Zato verjetno ne bo odveč nekaj mojih pojasnil oziroma opis časa in prostora povesti.

Rimski imperij je bil eden največjih imperijev v zgodovini človeštva: na svojem vrhuncu, v 2. stoletju našega štetja, je imel okoli 60 milijonov prebivalcev (1/5 takratnega svetovnega prebivalstva), ki so živeli na 5 milijonih kvadratnih kilometrov: od Hadrijanovega zidu v severni Angliji do Evfrata v Siriji, od vodne poti Ren-Donava, ki je povezovala srednjo Evropo s Črnim morjem, do severnoafriške obale in Egipta. V času življenja rimske kolonije Emone, prvega mesta na prostoru današnje Ljubljane, je bil prostor današnje Slovenije vključen v rimski imperij in deležen nekaterih ključnih pridobitev rimske kulture: urbanizacije, pismenosti in rimske bivalne kulture.

Začetki urbanizacije v ljubljanskem prostoru, torej korenine rimske Emone ter srednjeveške in sodobne Ljubljane, lahko iščemo v naselbini iz časa starejše železne dobe, odkriti na lokaciji »Tribuna« ob Karlovški cesti. Graditelji so gradnjo naselja skrbno načrtovali. Pravilen raster ulic so prilagodili terenu in ulice tlakovali s prodniki. Ob njih so v vrstah nanizali lesene stavbe. Grobišče prebivalcev tega naselja je ležalo na drugi strani reke Ljubljanice. Na najdišču ob Karlovški cesti so bili ohranjeni tudi ostanki kasnejšega naselja, ki se je raztezalo do Starega in Gornjega trga. Njegovi prebivalci so intenzivno trgovali z Rimljani, pri čemer je imela pomembno vlogo reka Ljubljanica kot prometna pot. Prebivalci tega naselja vsaj od sredine 1. stoletja pred našim štetjem naprej niso bili več zgolj staroselci, ampak tudi že rimski trgovci in podjetniki.

V prvem desetletju 1. stoletja našega štetja so Rimljani na prostoru današnjega središča Ljubljane, ob levem bregu reke Ljubljanice, postavili svojo kolonijo Julijo Emono. V prvem desetletju našega štetja je na območju »Tribune« stal rimski tabor z vojaki, ki so sodelovali pri gradnji Emone. Glede na pred skoraj stoletjem odkrit napisni kamen vemo, da je Emona v prvi polovici leta 15 že stala in da sta v njej cesarja Avgust in Tiberij dala zgraditi neko večjo javno zgradbo, morda obzidje s stolpi. V mesto so naselili koloniste iz severne Italije. Poznamo imena okoli 30 družin, naseljenih v Emono; od teh je kar 13 severnoitalskih, največ iz Padske nižine.

Emona je cvetela od 1. do 5. stoletja. Imela je pravokoten tloris z osrednjim trgom, forumom, in sistem pravokotno križajočih se cest, med katerimi so bile stavbne površine. Pod cestami so v smeri zahod-vzhod tekle kloake, večji kanalizacijski kanali, ki so odvajali odpadno vodo v Ljubljanico. Mesto je obdajalo obzidje s stolpi in obrambna jarka, napolnjena z vodo. Poseljeni so bili tudi nekateri predeli zunaj obzidja; dobro je znana lončarska četrt za severnim obzidjem. Ob severni, zahodni in vzhodni vpadnici v mesto – iz smeri Celeje (Celja), Akvileje (Ogleja/Aquileie) in Neviodunuma (Drnovega ob Krškem) – so po rimski navadi zrasla grobišča. Predvsem severno grobišče je bilo v šestdesetih letih 20. stoletja temeljito raziskano.

Emona je imela obsežno pripadajoče ozemlje, za katero je pomenila upravno-administrativno, politično, ekonomsko in kulturno središče. Emonsko upravno območje, ager, se je raztezalo od Atransa (Trojane) po Karavankah proti severu. Na vzhodu je tekla meja nekje okoli Višnje Gore, na jugu pa verjetno po reki Kolpi. Na zahodu je emonsko ozemlje pri vasici Bevke na Ljubljanskem barju mejilo na akvilejsko. Del emonskega agra so zemljemerci premerili in razdelili v kmetijska posestva. Tako kot v večini rimskih mest je bila osnovna dejavnost naseljencev v Emoni kmetovanje; izkoriščanje plodne zemlje v okolici mesta, ki so jo dobili v last. V rimskem času je zemljiška posest pomenila več kot zgolj obdelovalno zemljo. Lastništvo zemlje je pomenilo individualno bogastvo in družbeni ugled. V širšem emonskem prostoru se je razvilo značilno rimsko podeželje: vasi, manjši zaselki, posestva, opekarne. Manjši kraji so postali lokalna središča in trgi: Karnij na prostoru današnjega Kranja, Navport na prostoru današnje Vrhnike, na prostoru današnjega Iga in Mengša pa kraja, katerih rimskih imen ne poznamo.

Od poznega 4. pa do poznega 6. stoletja je bila Emona sedež škofije. V tem času se je podoba Emone polagoma spremenila. Nekatere vhode v obzidje so zazidali, zanemarili so čiščenje in vzdrževanje kloak ter mestnih jarkov. V 5. in 6. stoletju so malone edine nove stavbe s kakovostno arhitekturo cerkvene zgradbe. V mestih po vsem imperiju škofje v tem obdobju niso bili več samo cerkveni dostojanstveniki, ampak so prevzemali upravno-administrativne funkcije.

V času med 4. in 6. stoletjem je rimski imperij počasi razpadel. Oblast je postajala vedno bolj decentralizirana, komunikacija med posameznimi deli imperija slabša, rimski upravni sistem je popuščal. V tem času se je imperij soočal s številnimi plemeni, ki jih je rimski svet imenoval z enotnim imenom »barbari«. Ti so v imperiju iskali boljše življenjske pogoje: denar, rodovitno zemljo, sužnje in stalno delo. Nekatera od teh ljudstev so se ustavila tudi v emonskem prostoru: v zimi 408/9 so pred Emono taborili Zahodni Goti, ob svojem pohodu leta 452 so jo delno razdejali Huni, tod mimo so leta 568 v Italijo potovali Langobardi. Po prvi polovici 6. stoletja je življenje v Emoni zamrlo.

Intenzivno arheološko raziskovanje rimskega mesta Emone sega v obdobje zadnjih stotih let, vendar so Ljubljančani Emono iskali že prej. O njej so pripovedovali zgodbe, jo upodabljali in njene spomenike postavljali na javne prostore vsaj od 17. stoletja naprej, posebno intenzivno pa v 60-tih, 70-tih in 80-tih letih 20. stoletja, ko je bila Emona uporabljana tudi kot blagovna znamka, kip Emonca v parku Zvezda pa je bil eden od simbolov Ljubljane. Danes se zanimanje širše javnosti za emonsko dediščino spet povečuje, verjetno kot odziv na obsežna izkopavanja ter razstavno-publicistične projekte v zadnjem desetletju. Vedno bolj se kaže kot želja po aktivnem sodelovanju v procesu njenega ohranjanja, interpretacije in uporabe.

Kje je tu vloga romana Usodna emonska lepotica mag. Ivana Sivca? Zgodbe, postavljene v rimski čas, pisane v žanru historične fikcije, zgodovinskih romanov, so v tujini številne in razvite v širokem spektru vsebin in načinov pisanja. Pri nas je historične fikcije, predvsem kar se tiče najzgodnejših, »arheoloških« obdobij preteklosti, manj. Hkrati pa so arheološka obdobja in način dela za javnost zelo zanimivi, kar je v zadnjih letih pokazal uspeh filmov, kot sta Gladiator in Troja, ter figur, kot sta Indiana Jones in Lara Croft, ki so že postale del popularne kulture. Arheologija kot stroka si želi večje prepoznavnosti in podpore javnosti. Slednja je navdušena nad arheologijo in arheološkimi temami, vendar pa vidi arheološko preteklost bolj v metaforah in stereotipih, kot v dobesedni znanstveni resnici o preteklosti. Z ozko akademskega stališča je to žalostno in skrb vzbujajoče – vendar pa, ali je res tako? So podoba, ki jo ima v javnosti danes arheologija, in obdobja, ki jih preučuje, ovira – ali pa prej priložnost za promocijo vede in kulturne dediščine?

Dela, kot je Sivčeva Usodna emonska lepotica, nimajo namena predstavljati »resnične« preteklosti, ampak, kot bralci prepoznavajo, zgodovinska dejstva povezujejo s pisateljsko fikcijo, postavljeno v historično okolje. Pisatelj Ivan Sivec je temeljito pregledal ustrezno strokovno literaturo, seveda pa njegov roman ne more in ne želi biti znanstvena naracija. Kot določajo okvirji žanra, Ivan Sivec uporablja historično okolje ter nekaj historičnih oseb za izhodišče in ozadje svoje zgodbe. Doda jim nove, fiktivne osebe, ki so glavni akterji njegove zgodbe: oba tavriščanska brata, grško sužnjo, Emonce iz historično izpričanih emonskih družin, ki jih z licencio poetico preimenuje. Zgodbo postavi v pomemben trenutek – v čas gradnje Emone, in ga skuša predstaviti skozi doživljanje svojih junakov, ki v burnih dogodkih tega časa, npr. v vojaškem uporu blizu Navporta, aktivno sodelujejo. Napeto romanco med dvema bratoma in dekletom, ki je obema všeč, oziroma med Tavriskom, sužnjo in emonskim meščanom pisatelj preplete z uvodnimi poglavji, kjer doživeto pripoveduje velike rimske mite, ki so jih gotovo pripovedovali tudi v mestu Emoni: o argonavtski ustanovitvi Emone, o nastanku Rima z Romulom in Remom, o ugrabitvi Sabink itn. Te zgodbe služijo kot neke vrste okvir osrednji zgodbi romana, ki je seveda ljubezenska. Vanjo pa Ivan Sivec vplete tudi napetosti med staroselci in prišleki, med družbenimi razredi in nenazadnje med prebivalci mesta in vaščani.

Zgodba o usodni emonski lepotici ujame duha časa, pričara romantičen zaplet na emonskih tleh, predstavi navade in družbene konvencije časa. Skratka, Ivan Sivec je, glede na svoje bogate izkušnje ter poznavanje svoje zveste publike, ustvaril berljiv roman, v katerem bodo bralci gotovo uživali. Poleg tega pa bo, upamo, Usodna emonska lepotica za rimsko obdobje in Emono navdušila mnoge, jih spodbudila k nadaljnjemu branju, raziskovanju in spoznavanju obdobja rimske antike, ki je ne samo ključno zaznamovalo Ljubljano in Slovenijo, ampak pomeni enega od temeljev Zahodnega sveta.

dr. Bernarda Županek